Ivan Sivec: Ne pozabi najine ljubezni

Naslovnica knjige Ne pozabi najine ljubezni

Pisatelj Ivan Sivec prikazuje v romantični zgodovinski povesti veliko ljubezen med grofico Maksimilijano in grajskim vrtnarjem Lukom z gradu Tuštanj pri Moravčah. Napisana je na podlagi številnih pisnih in drugih dokumentarnih virov, uokvirjena pa je v izjemno razgiban zgodovinski čas druge polovice devetnajstega stoletja, ko je tako graščake kot podložnike doletela zemljiška odveza, začela se je pomlad narodov, Slovenci smo si želeli pod cesarsko krono združiti v Zedinjeno Slovenijo oz. Kraljestvo Slovenija. V čutečo ljubezensko zgodbo pa usodno posegajo tudi rokovnjači ter celo naš največji pesnik France Prešeren in eden najboljših slovenskih pisateljev z bližnjega gradu Brdo, Janko Kersnik. V knjigi je priobčeno bogato slikovno in knjižno gradivo. Spremni besedi sta napisala dr. Miha Preinfalk z Zgodovinskega inštituta Milko Kos ZRC SAZU in Lukov pravnuk Peter Pirnat z gradu Tuštanj.

*   *   *

Ljubezenska zgodba med postarano grajsko gospodično s Tuštanja in mladim grajskim vrtnarjem kar kliče po literarni, morda celo filmski upodobitvi. V osnovi je bila znana že kar nekaj desetletij, javnost pa se je z njo bolj podrobno seznanila leta 2009, ko je izšla tematska številka zgodovinskega časopisa Kronika, ki je bila v celoti posvečena gradu Tuštanj. To je bila tudi osnova pisatelju Ivanu Sivcu, ki je nato še na podlagi drugih virov in pričevanj lokalnih zgodovinarjev Maksimilijanino in Lukovo zgodbo uokviril v pravi zgodovinski okvir.
Dr. Miha Preifalk

K širši prepoznavnosti bo sigurno pripomogla tudi pričujoča knjiga, ki jo danes držite v rokah. Zahvaljujem se avtorju tega ljubezenskega romana, pisatelju Ivanu Sivcu, ki je znal na tako mojstrski način vplesti vso bogato zgodovino gradu in življenja na njem, hkrati pa napisal tako napet ljubezenski roman po resnični zgodbi, ki se je odvijala na gradu Tuštanj.
Peter Pirnat, pravnuk grajskega vrtnarja Luke

*   *   *

Zbirka: Slovenske grajske zgodbe, št. 1


Grad Tuštanj z vrtovi konec 17. stoletja

Grad Tuštanj z vrtovi konec 17. stoletja.
Janez Vajkard Valvasor, Topographia Ducatus Carnioliae Modernae, 1679


Grad Tuštanj pri Moravčah

Grad Tuštanj pri Moravčah stoji že več kot petsto let.
Foto: Arhiv družine Pirnat


Oljni portret sester Amalije in Maksimilijane Scaria (Škarja).

Oljni portret neznanega avtorja sester Amalije in Maksimilijane Scaria (Škarja).
Preslikava: I. Sivec




/ Začetek romana: /

Uvod v roman

Za kaj človek sploh živi?

Za kos belega kruha, za kozarec pitnega mošta, za udobno zglavje, za sožitje z ljubljeno osebo, za razumevanje s svojo družino, za iskren pogovor s prijatelji, za dobrobit širše skupnosti, za svojo milo domovino?

Ali pa samo zato, da bi bil všečen Bogu in da bi za vse tisto, česar nima v izobilju na zemlji, dobil plačilo v nebesih?

Ali pa samo zato, da nadaljuje človeško vrsto in je vse drugo samo nekoristno tavanje v temi?

Ali pa samo zato, ker nima druge izbire, v resnici pa je samo zvezdni utrinek, ki zasveti na nebu in zdrsne v večno temo?

In kaj je tisto, kar človeka povezuje z drugimi ljudmi? Je to samo nujna dolžnost, vsakdanja obveznost ali pa tako opevana – ljubezen?

In kaj je sploh ljubezen? Toliko besed je izgovorjenih in zapisanih o njej, a na koncu skoraj vsakogar čaka eno samo veliko razočaranje, opravičevanje, smrt.

Tako je razmišljala tistega dne Maksimilijana, najstarejša hči tuštanjskega graščaka Jožefa, katerega so pravkar položili v zmrznjeno zemljo na pokopališču v Moravčah, v bližini cerkve sv. Martina. Graščaka, ki ga je malokdo cenil, graščaka, ki je bil do vratu zadolžen, graščaka, ki ga niti žena ni več ljubila.

Čemu potem solze, čemu žalost, čemu sploh slovesen pogreb? In čemu vsa velika ljubezen med dvema osebama, če celo ob smrti ni nobene bolečine?

Čemu?

A najstarejša graščakova hči Maksimilijana tedaj še ni vedela, da ima usoda, ki ji mnogi pravijo tudi Bog, z njo poseben namen. In da bo prav ona v življenju doživela tisto, kar je dano malokomu, pa vendarle obstaja. Mora obstajati. Drugače bi bilo življenje ena sama tema, ena sama smrt. Prav njej je bilo namenjeno, da bo doživela najglobljo ljubezen, tako globoko, kot jo lahko doživi malo kateri smrtnik. Pa čeprav so bili med njo in njenim življenjskim izbrancem različni svetovi, visoki bregovi, trhli mostovi.

Rojena sta bila vsak v svojem svetu, drug za drugega nedosegljivem.

Živela sta vsak na svojem bregu, vmes pa je tekla široka reka.

Hotela sta zgraditi trden most, a je bil že na začetku narejen iz trhlih desk.

Prava resnica pa je v bistvu doma – na pokopališču!

A tistega mrzlega februarskega popoldneva leta 1831 grajska hči Maksimilijana ni niti slutila, kako usodno je bila povezana s pokojnim očetom Jožefom, kako močno bo vplivala na njeno prihodnost materina roka, kako strašljivo bo njeno srečanje s prvim ženinom …

Nad Moravško dolino je tistega popoldneva ležala ledeno siva koprena. Le vrane so krakale na travniku ob pokopališču, z Limbarske gore pa je vel tako mrzel veter, da je vse pogrebce zoprno zeblo celo v obraze. Videti je bilo, kot da je cela Moravška dolina zamrznila, se spremenila v en sam hlad, v eno samo ledeno svečo.

O, kako lepa je bila Moravška dolina spomladi, ko so zacvetele češnje po bregovih! In kako prekrasna je bila poleti, ko se je zibalo zlato klasje po njivah ob dolgi beli cesti. In kako je dišala jeseni, ko so začele po sadovnjakih zoreti hruške, ko so se nabrekle grozdne jagode po brajdah, ko je s pašnikov pri pastirjih zadišal v žerjavici pečen krompir.

Moravški dolini so mnogi rekli tudi dolina gradov. Po bregeh so bile posejane lesene hiše, navadno spodaj zidane, zgoraj pa narejene iz brun, vmes pa se je skoraj na vsakem višjem griču dvigoval grad ali vsaj gradič. Tako lepih dolin je bilo malo daleč naokrog. Razprostrta je bila na zahodnem delu Posavskega hribovja, med dolino rečice Rače in pobočjem hriba Cicelj, nekako po sredini jo je povezovala dobra vozna pot. Na obe strani doline pa so se tudi v zimskem soncu svetile strehe premnogih gradov in dvorcev: Krumperk, Zalog, Rožek, Straža, Križate, Češnjice, Moravče, Belnek, Limberk, Drtija …


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Ne pozabi najine ljubezni je:
 Zelo priporočljiva
 100%Zelo priporocljiva: 100%Zelo priporocljiva: 100%
 Solidna
 0%
 Nekaj srednjega
 0%
 Še sprejemljiva
 0%
 Neužitna
 0%
Število glasov: 11