Ivan Sivec: Kralj Samo - Saga o Karantaniji (1. del)

Naslovnica knjige Kralj Samo
KRALJ SAMO - I. del Sage o Karantaniji (roman o junaštvu in ljubezni) je epska pripoved o znamenitem kralju Samu, mlademu junaku Vitomirju in nemirnem svetu, ki sta ga sooblikovala v sedmem stoletju. Pisatelj nam z osupljivo širokim zamahom živo naslika življenje poganov, ki so prežeti s poetičnim razumevanjem narave, ljubezni in solidarnosti. Njihove vrednote bi lahko pomenile osnovno za pristno demokratično družbo. A ko pride čas spopadov, smo priča strateškim taktikam, ki omogočajo tako preživetje kot desetletja miru.
Prof. dr. Helga Glušič Krisper

1.del: Kralj Samo
2.del: Cesar Arnulf
3.del: Kneginja Ema



»V legende ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije.«


Zemljevid Karantanije po predlogi dr. Jožka Šavlija
Zemljevid po predlogi dr. Jožka Šavlija


/ odlomek iz knjige /
T

    o zgodbo so si nekdaj v dolgih zimskih večerih pripovedovali od ust do ust, od vasi do vasi, iz roda v rod. Vsi rodovi so jo poznali, pa vendar se je vsakemu po svoje zdela nova. To ni navadna zgodba, ampak zgodba naših davnih prednikov, ki so jo prenašali drugim samo zato, ker so bili ponosni na svoje očete in dede, na matere in babice, na svoje mlade junake in osivele modrece. To zgodbo šepetajo vetrovi nad gorami, ziblje se v zrelem zrnju pšeničnih klasov pod planinami, teče iz sokov nabreklih jagod zrelih grozdov.

Zgodila se je več kot sto zim po tistem velikem času, ko je na videz neminljivi, stoletja ponosni Rimski imperij, odšel za zmeraj v zaton. V zenitu svoje velikanske moči se je nenadoma zlomil kot staro kopje, za njim pa so ostale samo porušene trdnjave, zoglenela trupla, razbite lobanje. Marsikje je ostal samo večni pepel. V naši zgodbi, zgodbi naših prednikov, pa ni bilo tako.

To zgodbo so najprej pripovedovali samo v spomin naših davnih prednikov. Dolge zime so jo pripovedovali le v Karantaniji. V deželi, ki se je razprostirala vse od srednjih tokov rek Save, Drave, Mure in Donave pa tja do izvirov teh velikih rek. V deželi, ki je stala na stotine zim in poletij trdno kot skala. V deželi, ki se je pred predvidljivimi in nepredvidljivimi sovražniki, pred ujmami in nesrečami, pred slabimi letinami in hudimi vetrovi varovala predvsem z visokimi skalnatimi gorami. V deželi, ki je svoje skromne domove, svojo staro vero, svoje poštene ljudi branila s svojo srčno krvjo. V deželi, v kateri so vsi ljudje v svojih dušah nosili čudovite sanje. Sanje minulega večera, sanje svetlega jutra, sanje novega poletja. V sanje pa so bile povite tudi ponosne zmage in kri umrlih, krčevit boj za obstoj na svoji zemlji in strahotna ponižanja sosedov, neskončna lepota ljubezni in nerazumljivo sovraštvo; vse lepo in hkrati trpko življenje pod visokimi planinami. V sanjah je bilo skrito tudi vse tisto, kar so nosili v sebi od jutra do večera v svojih delavnikih in praznikih. Tudi v takem prazniku, kot je bil njihov prvi veliki pomladni praznik, praznik prve setve.

Zgodba se začenja tiste nove pomladi, ko so na ravnini ob gozdu na Svatenškem polju prebivalci treh vasi znova položili med rodovitne brazde zadnje seme. Vaščani Svaten, Ledin in Krnice so noč in dan garali kot črna živina, prekopavali zemljo z okornimi motikami, z voli počasi preobračali brazde, s sekirami podirali orjaška drevesa, potem pa …

Potem je le prišel praznik, ki so ga vsi nestrpno čakali. To ni bil samo njihov praznik, temveč tudi praznik njihovih prednikov, praznik preteklosti in sedanjosti, predvsem pa praznik prihodnosti.

Po svojem starem običaju so se prebivalci vseh treh vasi zbrali na močvirnati ravnini ob reki z imenom Glina. Nekateri so temu kraju rekli sveti gaj. Na tistem mestu so se ob prazniku setve zbirali že toliko pomladi, kolikor je bilo jutranjih zvezd na nebu. Nihče med prebivalci hiš ob čudoviti reki življenja niti v sanjah ni pomislil, da bi bilo lahko drugače. Praznik setve je šel iz roda v rod, kot so si na njihovi zemlji podajali roke zima in pomlad, jesen in zima.

Na pot k potoku so se vedno odpravili tiho, z mrmrajočo pesmijo na ustnicah. Nihče ni vedel, kaj so peli, a vendar je bila to vedno pesem, ki so jo mrmrali tudi njihovi dedje in babice, njihovi bližnji in daljni predniki.

Pred vsemi je nekam skrivnostno, a vendar nadvse ponosno, stopal župan Vseljub. Stasit možak, ki je brez vsake bolezni prebil na golih kožah v svojem lesenem domovanju vsako trdo zimo, v gozdu je kot za šalo vrgel na tla tudi medveda, na drevo pa je splezal hitreje kot vsaka veverica. Do obeh svojih žena, do Cvetane in Črne, je znal biti tudi dober kot kruh, pečen pod žerjavico. Župan je bil že njegov oče, župan je bil njegov ded in vsi so pričakovali, da bo župan vseh treh vasi, če mu bodo bogovi naklonjeni, tudi njegov sin Vitomir.

Vsi v vseh treh vaseh - v Svatnah je bilo več hiš, kot je prstov na obeh rokah in nogah, na Ledinah pa prav toliko, kot je prstov na obeh rokah, na Krnicah pa ena manj - so bili prepričani, da ne bo nikdar drugače. A so se zmotili. Ob tistem prazniku setve, ne da bi to sami vedeli, se je začela pisati nova zgodovina Karantanije …

Župan Vseljub je bil tako kot vsi njegovi vaščani in sosedje, bližnji in daljni, poljedelec in živinorejec. Imel je svoje rodovitne njive, čredo pa je pasel na srenjskih pašnikih. Kurjavo za hude zime je nabiral v gozdovih. Bil je tudi čebelar, s čebeljimi roji v gozdnih duplih. Včasih pa tudi lovec in ribič. Tu in tam, a zelo poredkoma, je uplenil jelena ali še s kom celo medveda. Ribe iz Gline pa so bile vedno samo za poslastico. Zelo težko jih je bilo ujeti. Veliko lažje pa so njegove ženske nabirale po gozdovih jagode in koristno rastlinje. Razen skromne lesene hiše, nekaj njiv, vola in drobnice ni imel svoje lastnine. Vse je bilo skupno. Kot edini v celi župi pa je imel konja, iskrivega Belca, ponos vseh treh vasi. Drugače je bil kot župan povsem eden izmed mnogih.

Otroci, njegovi in v župi, so se rojevali in umirali, prihajali so na svet ponoči in podnevi, odhajali z jokom in potihoma, mladina se je ljubila in ženila, družina se je širila in krčila, niti sam pa ni nikoli natančno vedel, koliko jih je v Svatnah, kaj šele na Ledinah in v Krnicah. Vedel je samo to, da jih ni nikoli manj, kot jih je bilo pred prejšnjo zimo, in to je bilo po svoje lepo. Če je bilo lačnih ust več, je bilo preživetje sicer trše, po drugi strani pa lepše, ker se ni bilo treba bati za nadaljevanje rodu. Njegova župa pa je bila - o, zahvaljeni vsi bogovi, posebno še boginja Živa - zdrava. Njegova župa je rasla iz pomladi v pomlad.

Ko je kot prvi prišel do orjaškega hrasta, je dvignil svoje močne roke proti nebu in po svoji stari navadi zaklical:
»Svetovit, bodi dobrotljiv do nas in nas dobrohotno sprejmi v svoje kraljestvo!«

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Kralj Samo je:
 Zelo priporočljiva
 80%Zelo priporocljiva: 80%Zelo priporocljiva: 80%
 Solidna
 12%Solidna: 12%Solidna: 12%
 Nekaj srednjega
 3%Nekaj srednjega: 3%Nekaj srednjega: 3%
 Še sprejemljiva
 3%Se sprejemljiva: 3%Se sprejemljiva: 3%
 Neužitna
 3%Neuzitna: 3%Neuzitna: 3%
Število glasov: 724