Ivan Sivec: Karantanski rokopisi

Naslovnica knjige Karantanski rokopisi

V knjigi pisatelja Ivana Sivca Karantanski rokopisi je priobčenih petnajst črtic o Karantaniji: od kralja Sama do Cesarja Arnulfa in kneginje Eme. Napisana je tako za šolarje kot starejše radovedneže. Vsako črtico pojasnjuje tudi več dokumentarnih barvnih fotografij, delo avtorja, in črno-bele ilustracije slikarja Jožeta Barachinija. Napisane so po treh obsežnih knjigah, imenovanih Saga o Karantaniji. Spremno besedo je napisala zaslužna prof. dr. Helga Krisper Glušič. Primerno čtivo tako za šolsko mladino kot za starejše bralce, dodana pa so tudi zgodovinska dejstva, letnice in uporabljena literatura.

Zbirka: Slovenska zgodovina, št. 14


Ilustracija slikarja Jožeta Barachinija.

Ilustracija slikarja Jožeta Barachinija.


Karnburg

Na vrhu griča v današnjem Karnburgu je nekdaj stal Krnski grad, zdaj tam ni več nobenih vidnih sledi. (foto: I. Sivec)




/ odlomek: /

2.

Življenje v srenji

Zgodovina Karantanije se začenja ob koncu šestega stoletja. Prvič je omenjena kot plemenska zveza slovansko govorečih ljudi leta 558, ko so se s sedanjega slovenskega ozemlja v Italijo premaknili Longobardi, Slovani pa so prodrli vse do reke Drave in se tam spopadli z Bavarci. Meja z Bavarsko se je pozneje ustalila na vzhodnem Tirolskem. Ob oslabitvi Avarov oziroma Obrov z vzhoda so nastali vsi pogoji za samostojno kneževino, pa tudi za tako rekoč ustaljeno idilično življenje. O tem poroča tudi Longobard Pavel Diakon, ki slovanska plemena v svoji zgodovini prikazuje dokaj prijazno.

Življenje Karantancev je bilo sicer trdo, a nadvse delovno in v vseh pogledih pravično. Ker je šlo za preživetje tako enega kot drugega, lenuhov, lažnivcev pa tudi malopridnežev preprosto niso trpeli v svoji bližini. O vsem so na najnižji ravni odločali modri možje oziroma podžupani in župani, ki so ob večerih posedali na kamnih pod lipo in sproti reševali vse težave. Zanimivo se tudi zdi, da so običajno vsake tri leta žrebali, kdo bo imel katere njive in tako ni mogli biti pritožb glede kakovosti zemlje. Pašniki in gozdovi pa so bili še skupni, srenjski, tako da se je živina, predvsem drobnica in voli, pač pasli na skupnih površinah. Konja pa je navadno imel samo najpremožnejši med njimi, to pa je bil župan. Po mnenju mnogih zgodovinarjih je potekalo življenje v srenji najbolj delovno, pošteno in demokratično. Ko so si ljudje še gledali iz oči v oči, drug drugemu niso lagali ali govorili zahrbtno. Vsi v srenji so se med seboj poznali, se spoštovali in cenili.

V času kneza Valuka se je na Svatenškem polju pojavil neznanec v preprosti raševinasti obleki, obut je bil v sandale, siva brada pa mu je visela skoraj do pasu. Karantanci so vse tujce, ki so prihajali z dobrim namenom, sprejeli izredno gostoljubno, jih po svojih zmožnostih pogostili in mu razkazali vse svoje šege in navade. Tujec se je imenoval Kolumban, prihajal pa je iz samostana Innichen, kjer je bilo večje versko središče, ročno pa so prepisovali tudi knjige. Knez Valuk mu je dovolil, da prečka reko s čolnom in da se nasploh za dlje časa ustali med domačini. Ljudem pod Karavankami pa naj bi odprl oči glede nove vere – krščanstva. Ob tem pa se je zgodila zelo zanimiva prigoda.

Prvič se je bradati tujec srečal z domačini prav pod vaško lipo. Ko jih je opazoval na posvetu, se mu je zdelo sila nenavadno, da se jim po težkem delu na polju in v gozdu sploh še ljubi tako vneto pogovarjati. Ko pa je spoznal, da v bistvu žrebajo, kdo bo dobil to in to zemljo prihodnje leto, si je rekel:

„Tako poštenih ljudi pa nisem srečal še nikjer drugje. Tako bi moralo biti povsod, pa do prepirov sploh ne bi prihajalo. O, koliko nepotrebnih sporov je tako rekoč povsod drugod!“

Drugič jih je opazoval, ko je župan kar pod vaško lipo sklenil poročno zvezo ženin Sebidrag z Ledin in Mila s Krnic. Vse, kar je bilo potrebno, je bilo to, da sta drug drugemu obljubila spoštovanje. Drug za drugim sta ponovila:

„Zmeraj te bom nosil v srcu in to kjer koli bom: na delu na polju ali v gozdu, v boju ali daleč proč od domače hiše.“

Ker je bilo tedaj še v navadi mnogoženstvo, kar pomeni, da je imel moški lahko več žena, je morala na koncu zaprisege žena tudi obljubiti:

In nikdar ne bom prav nič ljubosumna na drugo, tretjo ali četrto ženo, ki bo morda stopila v najin novi dom.“

Ko je te besede slišal tudi menih Kolumban, se je seveda zgrozil, saj je nova vera dovoljevala samo eno ženo. Po drugi strani pa je občudoval še posebno ženske, da so tako prisega izrekle brez kakršne koli jeze.

Tretjič so mu dovolili, da je prisostvoval pri pogovorih, kako kaznovati tri mlade pastirje, ki so na paši izgubili tri ovce. To je bil za celotno župo hud udarec in se prestopka ni dalo kar preskočiti.

Kmet Boril je menil:

„Mladina se je polenila, zato moramo pastirje ostro kaznovati.“

Kmet Dobromisl pa jih je zagovarjal:

„Po mojem je bil res na delu volk. Lahko smo še srečni, da volk ni raztrgal otročadi. Drobnico bomo z leti lahko nadomestili, kazen pa nam ovc ne bo vrnila.“

Kmet Častimir pa je podal naslednji predlog:

„Predlagam, da gre župan Vseljub v sosednjo župo in od tam pripelje tri nove ovce, škodo pa naj povrnejo tisti gospodarji, ki imajo pod streho tako slabe pastirje, da ne znajo paziti na naše dragoceno blago.“

Seveda so imeli svoja mnenja tudi vsi drugi gospodarji, še posebej pa so bili na trnih tisti trije, kjer so pod streho spali nepazljivi pastirji.

Na koncu je župan Vseljub pogledal proti nebu in dejal:

„Pridi, Premodra, in nam pomagaj pri tej težki odločitvi!“

Premodra je bila namreč boginja modrosti min je po mnenju vseh dvanajstih gospodarjev vsak večer skupaj z njimi sedela na kamnih, res pa je bilo, da je bila povsem nevidna ion je niso mogli videti na svoje oči. Čutili pa so jo vsi in se veliko zanašali na njen občutek.

Ko je po daljšem premoru Premodra vendarle pomagala pri končni odločitvi, je župan Vseljub slovesno razglasil:

„Nesreče so se dogajale in se bodo tudi v prihodnosti. Temu ne moremo uiti. Zato predlagam, da dve ovci pastirjem odpustimo in ju nadomestimo z novim prirastkom, ki bo zagotovo prišel. Za tretjo ovco pa naj se vsi trije pastorji odkupijo z večjim delom, z večjo previdnostjo, z večjo ljubeznijo do našega rodu. Zato naj jim vsak od nas poleg rednega dela naloži še nekaj dodatnega, kar morajo brez pomisleka storiti do drugega praznika setve. Če pa se kateri od gospodarjev oziroma pastirjev tega ne bo držal, mora prihodnje leto sam prinesti novo ovco v ogrado, seveda odraslo in to iz sosednje župe, na svoje stroške.“

Potem je dvignil roko in še dodal:

„Kdor se strinja z menoj, naj to potrdi takoj!“

Vseh drugih enajst je brez pomislekov brez pomisleka dvignilo roke.


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Karantanski rokopisi je:
 Zelo priporočljiva
 100%Zelo priporocljiva: 100%Zelo priporocljiva: 100%
 Solidna
 0%
 Nekaj srednjega
 0%
 Še sprejemljiva
 0%
 Neužitna
 0%

Število glasov: 10