Ivan Sivec: Cesar Arnulf - Saga o Karantaniji (2. del)

Naslovnica knjige Cesar Arnulf
CESAR ARNULF - II. del Sage o Karantaniji; Roman o zmagah in ponosu.

Pripoved o cesarju Arnulfu je najprej negotovo pričakovanje pred novim tematskim gradivom in presenečenje nad zahtevnostjo pisateljskega ustvarjalnega postopka. Obsežno zgodovinsko gradivo, ki zajema široko geografsko področje dogajanja, ponuja močno preizkušnjo pripovednega teka, samega jezika in sloga, predstavitev oseb in značilnosti časa, zgodovinskih dogodkov in opisov geografskega okolja. Prava epska avantura!

Zgodba predstavlja nemirno in nadvse živahno dogajanje na vsaj treh vsebinskih ravneh: to je čas osvajalskega in roparskega premikanja plemen oziroma narodov, dramatičnega spreminjanja človekove zavesti ob širjenju krščanstva in viharno politično dogajanje z odločnim bojem za oblast in posest.
Prof. dr. Helga Glušič Krisper


1.del: Kralj Samo
2.del: Cesar Arnulf
3.del: Kneginja Ema



»V legende ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije.«


Zemljevid po predlogi dr. Jožka Šavlija
Zemljevid po predlogi dr. Jožka Šavlija


/ odlomek iz knjige /
M

        orda se bo komu zdelo, da je to povsem navadna zgodba. Pa ni. Gre za sestavljeno zgodbo, zgrajeno iz naključja. Srečnega naključja. Naključju pa so naši dedje in očetje, matere in babice, vojaki in prostaki, rekli tudi sreča. Zato bi zgodbi kljub vsemu lahko rekli srečna zgodba. Po naključju so namreč pametni ljudje v starem kamenju obzidja gradu v bavarskem mestu Rezno (nekateri so mesto pozneje preimenovali v Regensburg) pred nedavnim odkrili dvanajst fragmentov, dvanajst drobcev iz daljne zgodovine. Prvi pripoveduje o legendarnem kralju Karlu Velikem, ki pa je bil v resnici zadnjih štirinajst let svojega življenja cesar. A tega ni obešal na veliki zvon, že zaradi vzhodnih cesarjev ne. Drugi, tretji, četrti in prav vsi do zadnjega, dvanajstega, pa pričajo o drugih pomembnih ljudeh in stvareh preteklega časa na našem ozemlju. In ker sreča ne pride nikoli sama, temveč je vedno povezana z drugimi srečni naključji, so pred kratkim odkrili skorajda na istem mestu, prav tako med razvalinami gradu v Reznem, daljši zapis o kralju oziroma cesarju Arnulfu Koroškemu. O vladarju, ki je bil po materini strani pravi Karantanec. V rokopisu je popisanih dvanajst Arnulfovih življenjskih postaj. Prva se začenja z Arnulfovim enajstim letom, zadnja prikazuje Arnulfovo smrt. Se pravi, da gre za dvojno srečo: dvanajst zgodovinskih drobcev in dvanajst opisov Arnulfove mogočne poti od rosne mladosti do neizbežne smrti.

Ker je bil Arnulf Koroški po materi Karantanec, pa tudi največ opisov se nanaša in dotika samostojne vojvodine Karantanije, mnogi tem papirusom pravijo karantanski rokopis. Mnogi tudi karantanski izgubljeni rokopis.

A rokopis ni nikoli izgubljen. Rokopisi so kot sanje, ki živijo večno. Razlika je samo v tem, da se nekatere rokopisi pustijo tu in tam vendarle odkriti, nekateri pa nikoli. Živijo pa kljub temu. Zato je vsakomur razumljivo, da karantanski rokopis resnično ni bil nikoli izgubljen. Le izkopati se doslej ni pustil. Zdaj pa je lahko na srečo vseh dvanajst drobcev in celoten karantanski rokopis vendarle zagledali luč sveta in se dotaknili blagodejnosti bralcev.

Karantanski rokopis so pametni ljudje tako imenovali tudi zato, ker ga je napisal Karantanec z imenom Dobrodej. Nastal je še v stari slovenščini, podobno kot nekaj desetletij pozneje tako imenovani brižinski spomeniki. To so tisti spomeniki, ki so bili doslej najstarejši znani zapisi v stari slovenščini, zapisani z latinskim črkopisom. Karantanski rokopis pa je še starejši. Pa tudi ne gre za verske obrazce, temveč za zapis o pomembnih ljudeh devetega stoletja, predvsem pa o življenju Arnulfa Koroškega. To so tudi zapisi še iz časa, ko so vsi navadni ljudje imeli samo eno ime.

Dobrodej je bil po poklicu grajski pisar. Lahko bi se povzpel do grajskega notarja ali še višje, pa je bil skromen in bogaboječ smrtnik. Nikoli ni hlepel po zemeljski slavi. Veliko pa je pripomogel - in jo tudi podrobno opisal - k Arnulfovi veliki večni slavi.

Na koncu karantanskega rokopisa stoji pripisana skromna Dobrodejeva želja:
»Moja duša bo doživela največje zadoščenje, če bodo moji zapiski kdaj vzpodbudili kakega drugega smrtnika, da bo vseh teh dvanajst drobcev in opisov življenja velikega Arnulfa Koroškega kdo iz lastne radovednosti zvezal v celovito zgodbo.«

Iz Dobrodejeve pripombe sledi, da je prav on v resnici zapisal oboje: drobce in celotno kroniko Arnulfa Koroškega. Pripis pa daje tudi slutiti, da je karantanski rokopis nastal načrtno. Pa tudi z globljo željo v duši, da bi resnico zvedel ves svet. Čeprav je rokopis iz devetega stoletja po Kristusovem štetju, tole pa berete že v enaindvajsetem stoletju, je takšni globoki želji dobrega Karantanca vsekakor treba prisluhniti.

Prvi list karantanskega rokopisa je označen z letnico 861. To je bilo posebno leto Gospodovo. Tedaj se je namreč Arnulfov oče Karlman - ženil! Njegovemu sinu Arnulfu pa je bilo tedaj že enajst let. Iz dodatnega obrobnega pripisa izvemo, da je bil njegov učitelj Dobrodej tedaj star štirinajst let. Morda je prva dva lista, razlagalni in zgodbeni, napisal pozneje. Morebiti pa že kar tedaj, leta Gospodovega 861, kajti Dobrodej je že pri štirinajstih letih znal prav odlično pisati. A ugibanje o tem ni pomembno. Glavno je, da izvemo resnico.

Arnulfu je bilo tedaj torej enajst let, njegovemu očetu pa dvajset let več, se pravi, enaintrideset. Zgodba se začenja na gradu, zaradi močvirnatih travnikov in mnogoštevilnih ribnikov pod njim, imenovanem Blatograd. Stal je le dobro uro ježe do cerkve Gospe Svete na Koroškem in prav toliko do Krnskega gradu, kjer je bil sedež koroškega vojvoda.

Na gradu je živelo poleg kraljeviča Karlmana še štirinajst ljudi, ki so bili vsak po svoje zadolženi za pomembno delo oziroma opravilo. Med najnižjimi, ki pa so bili prav tako spoštovani, so bili pastirji. Za svinje je skrbel svinjski pastir, za konje konjski, za sokole sokolar. Za strežbo so skrbele strežnice, kuharice in točaji. Za upravne zadeve pisar in notar. Za kraljevičevo vojaško spremstvo so skrbeli oboroženi dvorniki, ki pa so bili drugače navadni ljudje. Za denarne zadeve je skrbel zakladnik, ki je imel poleg kraljeviča na skrbi tudi veliki ključ železne blagajne, ki jo je skoval dvorni kovač iz najboljšega železa. Na gradu so imeli še nekaj drugih obrtnikov, od tesarja do zidarja, od kožarja do tkalca; vsak pa je bil zadolžen za svoje delo.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Cesar Arnulf je:
 Zelo priporočljiva
 77%Zelo priporocljiva: 77%Zelo priporocljiva: 77%
 Solidna
 15%Solidna: 15%Solidna: 15%
 Nekaj srednjega
 3%Nekaj srednjega: 3%Nekaj srednjega: 3%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 3%Neuzitna: 3%Neuzitna: 3%
Število glasov: 663