Ivan Sivec: Ubogi kuža

Naslovnica knjige Ubogi kuža

17. knjiga v priljubljeni zbirki Srečna družina!

UBOGI KUŽA

Huda pasja zgodba

Erjavčeva družina po čudnem naključju dobi psa Bena. Hudo zanemarjenemu psu pomagajo, da okreva in celo osvoji naslov državnega prvaka. Kmalu pa naredijo usodno napako …

"Avtor v knjigi Prikazen v plamenih opisuje zgodbo najstnice, ki odrašča, pri tem pa ji gredo na živce starši in mlajši brat, saj je najstniško najpametnejša na svetu. V zgodbi postaja zrelejša oseba in se aktivno vključi v iskanje resnice in pravice …

Prikazen v plamenih je tudi zgodba množičnega slovenskega junaka – gasilca, ki živi svoje poslanstvo: pomagati drugim. Gasilec je tisti, na katerega se lahko zaneseš v stiski. Florjan pooseblja ta lik. Tina na začetku dvomi dobrih namenih, pozneje pa prepozna svojo zmoto …"

iz spremne besede mag. Lucije Jereb


/ odlomek iz knjige /

SPREHAJALKA PSOV

Tisto leto bi lahko imenovali pasje leto. Res pasje leto. Pa čeprav je bilo po horoskopu leto opic, zmaja, podgane ali nekaj takega. A za vse nas Erjavčeve je bilo to dobesedno pasje. Nasploh pa ni šlo za celo leto, temveč samo za čas od junija do marca. Prava zmešnjava pa ni nastala na začetku, temveč šele precej pozneje. Začela pa se je res ob koncu skupnega nedeljskega kosila.

Ko je matka nehala rožljati s posodo in ko je fotrček odložil še zadnji časopis, je nastala popolna tišina. Taka, da bi jo rezal na kose in jo delil miškam za poobedek. To pa ni bila za vse nas nikoli mala malica, temveč sva se predvsem midva z bratcem Nejkom zavedala, da gre za velike trenutke odločitve. Ko je imela matka kosilce pod streho in fotrček v trebuščku vse dobrote sveta, se je dalo iz njiju iztisniti tudi še kaj drugega užitnega. Recimo: psa! Novega prebivalca v naši zakotni družinski kotlji. Psa kot prijatelja otrok in drugih ponižanih osebkov. Vsekakor živo bitje, ki bi nama z Nejcem dajalo vsaj toliko veselja kot starca. Če že ne nekaj ton več.

Brezkompromisno sem izjavila:

„Rada bi imela kužka! Takega majhnega, luštkanega, živahnega, tako rekoč žepnega, baterijskega kužka. Malo belo kepico! Menda se taki kosmati priročni kepici reče tudi pudelj.“

„Jaz pa bi imel velikega, postavnega, z močnimi čekani obogatenega volčjaka. Takega nemškega, ki bi se ga bali vsi cucki sveta in tudi sosedov Tim.“

Matka se je prvi trenutek naredila, kot da nima slušnega organa in zato ne more registrirati nobenega zvoka. Fotrček pa je samo dvignil pogled kot kak odrasel doberman, preden se polula na sosedov vogal.

Da pa ne boste mislili, da naju je en sam blef, naj navedem nekaj protiargumentov. Do tedaj sva z Nejcem na skrivni misiji v moji sobi na netu pregledala vse mogoče rubrike o psih za male in velike otroke, za starce in druge predjamske ljudi, pa tudi o psih, ki potrebujejo za svoj obstoj – podobno kot večina Slovenjceljčkov – hišico in vrt. Da o psih, ki so primerni za stanovanja v prestolnicah in v obrobnih mestecih, pa tudi o psih za začetnike in poznavalce in o psih za splošno nadarjene in tudi posebej za debilne, niti ne govorim. Iz celotne zbirke sva v ožji krog nabrala škotskega ovčarja, ker zna biti bolj škrt oziroma varčen kot pristen Gorenjec, dalmatinca, ki ima več pik kot prijateljica Mojca, pinča, ki gleda približno tako kot tista kozasta Petra iz paralelke, čov-čova, ki je bolj maček kot pes, bernardinca, ki bi bil zagotovo všeč fotrčku že zato, ker ima okoli vratu vedno sodček ruma, mopsa, ki je videti, kot bi z gobčkom pravkar prišel iz boksarskega dvoboja, da koker španjela posebej niti ne omenjam, kaj šele nemško dogo, ki je prej podobna golemu manekenu kot pasjemu osebku.

Fotrček je še vedno lovil sapo, kot bi ostal v neurju sam na ladji brez kapitana, matka pa je na videz malomarno izjavila:

„To razpravo smo menda že zaključili. Psa v naši hiši ne bo. Konec in pika!“

Nejc jo je takoj potegnil za jezik:

„Ja, Pika bi bilo lepo ime za dalmatinca. No, raje Stopika.“

Sama pa sem pristavila:

„Prav, pred letom dni razmere niso bile zrele za psa, zdaj pa so. Nejc je popravil vse cveke, jaz bom tudi brez popravca, prijateljev imava malo, vidva se z nama nočeta veliko ukvarjati … Se pravi, da nam manjka samo en prav lušten kuža!“


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Ubogi kuža je:
 Ful huda
 82%Ful huda: 82%Ful huda: 82%
 Kul
 9%Kul: 9%Kul: 9%
 Še kar kul
 0%
 Prebavljiva
 0%
 Poden
 9%Poden: 9%Poden: 9%

Število glasov: 11