Ivan Sivec: Ljubezen za eno poletje

Naslovnica knjige Ljubezen za eno poletje
Ljubezen za eno poletje je romantična zgodba o prvi ljubezni med najstnico Tino in velikim raziskovalcem čmrljev, ki mu njegova izvoljenka pravi kar Trotek. Matice čmrljev živijo eno samo poletje, kljub temu pa opravijo izredno koristno delo za vse človeštvo. Prva ljubezen pa živi včasih dlje, večkrat pa tudi ne.

Ilustracije je narisal Uroš HROVAT


"Spoštovana bralka in bralec! Vzela sta si čas, da prebereta čudovito knjigo LJUBEZEN ZA ENO POLETJE pisatelja Ivana Sivca, romantično zgodbo, ki opisuje srečne in nesrečne trenutke ter doživljaje odraščajoče deklice v krogu svoje slovenske družine, pri srečanju s prvo ljubeznijo, ki jo zaznamuje tudi s spogledovanjem in z dogajanjem v živi naravi. Slovenci smo znani ljubitelji narave, žive in mrtve, cvetja in živali, tistih domačih pa tudi divjih, ki so izpostavljene vsem dobrim in hudim danostim okolja, v katerem živijo. V srcu čutimo, da se nam lepi svet izmika in usiha pred našimi očmi. Vemo, da smo, poleg velikih naravnih nesreč, za vse to krivi sami - ljudje! Po eni strani želimo použiti čim več tega, kar smo s svojim umom dosegli, kar pa ni vedno skladno s potrebami narave za svoj obstoj in nadaljnji razvoj, po drugi strani pa nas zaradi tega peče vest in želimo in hočemo pomagati, kjer le moremo, da se uničevanje našega lepega in nam od prednikov podedovanega okolja zaustavi.
Pisatelj Ivan Sivec, nam na njemu svojski in lep ter bralcu zanimiv in prijazen način, v tej pravljici postavi deklico, malo človeško predstavnico, v osrčje zgodbe, ki človeka poveže s prijazno, lepo in koristno žuželko - čmrljem. Narava je do čmrljev lahko prijazna, lahko pa tudi kruta. Čmrlj je »divja živalca«, ki živi v naravi tako, kot zna že na milijone let. Moderna družba pa je zanj neprijazna in ga ogroža. Vendar pa ljudje kot posamezniki, kot družina in kot narod želimo dobro tem malim brenčačem, jih opazujemo ter preučujemo in nam je hudo, če posamezen osebek ali več njih skupaj doleti kaj hudega. In v zgodbi se res zgodi takšen usoden trenutek, pa še ljubezen med fantom in dekletom, ki so ju čmrlji povezali v zgodbo, se razblini v prazno. Pisatelj nas s takšnim zaključkom opomni in spomni, da se lahko zgodba konča tudi nesrečno, tudi z izgubo ljubljenega bitja. Menim pa tudi, da je prav, da bralec oz. bralka, hkrati z vsebino knjižice, spozna še nekaj zanimivosti iz življenja enega izmed glavnih junakov pravljice - čmrlja.
Čmrlji so okras narave. Ljubitelji žive narave na svojih spomladanskih ali poletnih sprehodih med travniki, ob z rastlinstvom obraščenih potokih, rekah ali jezerih, po gozdovih in planinskih pašnikih opazijo na cvetovih cvetlic, grmov ali drevja brenčeče, bolj ali manj pisano obarvane, prijetno okrogle in z dlačicami poraščene žuželke - čmrlje, ki nabirajo cvetni prah in srkajo nektar. Tudi kosec se včasih sreča z njimi. Ko zamahuje s koso po travi, na košenini nekaj močno ter jezno zabrenči in iz gnezda, ki je navzven videti kot kupček spletenega mahu in suhih travnatih bilk, v njem pa je varno skrito satje, se vsujejo razdraženi čmrlji. Jezno obletavajo vsiljivca, ki si je drznil razdreti njihov dom. Za obrambo imajo tudi želo, podobno kot čebele, ose in sršeni, vendar so izmed vseh naštetih najbolj miroljubni, v letu nikoli ne pičijo. Pičijo le, če jih po nepotrebnem stisnemo s prsti ali pa brskamo po gnezdu."
iz spremne besede dr. Janeza Grada




(odlomek iz knjige)


Tistega poletja sem se zaljubila. Kaj zaljubila, tako zacopala, da me je bolelo po vsem telesu. Pa ko bi me samo po vsem telesu, po tistih nekaj kilogramih mesa in kosti, bi še šlo. V tem primeru bi se z veseljem požvižgala na ves svet. Toda zatrapala sem se tako, da me je zabolelo prav v dno dušo.
Retorično vprašanje?
Ali ima človek dušo?
Odgovor: SEVEDA JO IMA! Kdor misli drugače, naj knjigo takoj odloži.
Ker imam v sebi nekaj detektivske krvi, sem pozneje ugotovila, da se je frka začela že ob koncu šolskega leta. Pisali smo spis z naslovom Moja prva ljubezen. Saj veste, to je tista fora, da tuvršica da napisati spis, ti pa - naiven kot od rojstva naprej si - poveš vse o svojih zunaj šolskih dejavnostih.
A tokrat ni bilo tako. Ker so tak spis pisali že v paralelki, smo se posebno punce med odmorom nanj temeljito pripravile.
»A veš, slovkarca spet nekaj bluzi o ljubezni. Po mojem jo pomlad razganja.«
»Koga pa ne! Poglej Natašo, kakšno bluzo nosi! Saj se več vidi, kot pa skrije.«
»Jaz že ne bom pisala o svoji prvi ljubezni. Ali pa bom pisala o svojem ljubem, mnogo prezgodaj preminulem hrčku.«
Ko stopimo punce skupaj, smo pametnejše od Einsteina. Nekateri nam pravijo kar Drajštajnovke. No, za tiste, ki ne znate nemško, veste vsaj to, da se šteje: ajns, cvaj, draj, napiše pa se malce drugače.
In res je slovkarca uletela v razred, kot bi jo podilo sto sršenov. Ko se je umirila, pa se je naredila tako prijazno, da bi bila lahko reklama za liziko.
»Ljubčki moji, šolsko leto se meni nič tebi nič kar samo po sebi izteka! V sedmem razredu ste že skoraj pri mali maturi, to pa lahko pomeni, da ste že tako rekoč odrasli ljudje. Svet odraslih pa vodi - ljubezen!«
Svojo izjavo je podkrepila tudi ona z dvema odpetima gumboma na bluzi. Fantje so jo vsi po vrsti požirali odprtih ust, trije pa so že iskali oči pod omaro.
»Naslov našega spisa bo Moja prva ljubezen ... « je butnila tako hitro na dan, da nismo uspeli niti protestirati. Vedno protestiramo, zato bi bili zlahka vsi protestanti. Tokrat pa smo se samo zaljubljeno spogledali, potem pa ...
Nataša je tako globoko pokimala, da bi kmalu padla v lastno brezno.
Mojca je dvignila prst, češ, no, kaj smo se zmenile.
Jaz sem stisnila pest, češ, zdaj jo pa bomo!
In smo jo zeznile. Ni lepo, a smo jo. To našo ljubo tuvršico.
Nataša nam je pozneje povedala po spominu, kaj je napisala.
Prvič sem se resno zaljubila v vrtcu. Ime mu je bilo Alešek. Všeč mi je bil zato, ker je imel tako ljubko kapo s cofkom. Kar naprej bi se igrala s tistim njegovim cofkom. Žal se najina ljubezen ni nikoli uresničila, ker so ga premestili v drug vrtec. Še danes ne vem, ali samo zaradi mene ... Vem pa to, da me vedno zaboli globoko v srcu, kadar koli na cesti srečam fantka s cofkom.
Moje skromno mnenje je, da ima cofek simbolni pomen. Glede duše in srca pa itak zadeva ni povsem razjasnjena. Nekateri imajo samo dušo, nekateri samo srce, večina pa ničesar od tega. Čista štala!
Mojca je napisala:
Srečala sva se na morju. Zdi se mi, da sem imela pet let. Vsekakor tedaj še nisem bila zelo stara. Zagledala sem ga, kako je stal v vodi in lulal. To je delal tako, da je s svojo vodo povečeval količino vode v morju. Nasmehnila sem se mu, on pa mi je pomahal s prosto roko. Do konca počitnic sem ga ves čas iskala na obali, a nisem našla nobenega fantka več, ki bi lulal v morje. Vse do danes.
Slovkarca je pozneje dejala, da gre pravzaprav za ekološko temo, ne ljubezensko.
Sama sem napisala:
Moja prva ljubezen je bil oči. Vedno se mi je zdel tako velik in možat, zato sem se že v šestem letu, torej tik pred malo šolo, sklenila z njim poročiti. Priprave za poroko so že stekle, a jih je grobo prekinila moja mami. Še danes me stisne v srcu, kadar se spomnim svojega prvega ženina.

/več v knjigi/


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Ljubezen za eno poletje je:
 Ful huda
 84%Ful huda: 84%Ful huda: 84%
 Kul
 10%Kul: 10%Kul: 10%
 Še kar kul
 3%Se kar kul: 3%Se kar kul: 3%
 Prebavljiva
 1%Prebavljiva: 1%Prebavljiva: 1%
 Poden
 1%Poden: 1%Poden: 1%
Število glasov: 1488