Splošno o Ivanu Sivcu - Novinarstvo in zbiranje zgodb je bil ves čas moj način življenja 
Splošno o Ivanu Sivcu - Novinarstvo in zbiranje zgodb je bil ves čas moj način življenja

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

marec 2007 

Ivan Sivec je eden najbolj branih sodobnih slovenskih pisateljev.

Rodil se je 23. maja leta 1949 v Mostah pri Komendi, zdaj živi in ustvarja v Mengšu. Napisal je 31 knjig za mladino in 39 za odrasle, poleg tega pa več kot 2000 besedil za glasbo, več sto pravljic in humoresk. Po njegovih delih so bile uprizorjene številne radijske igra in drame. Z gospodom Sivcem sem se dogovorila za pogovor po elektronski pošti. Intervju je malo daljši. Nisem se mogla odločiti, da bi ga skrajšala, ker so njegove misli tako lepe in globoke, da bi mi bilo žal, če jih ne prebere še kdo.


Kako se vam zdi intervju preko e-pošte? Ali imate občutek, da je to preveč neoseben stik?
»Niti ne. Pravzaprav mi je po svoje všeč, ker tako vsaj vidim, ali se je izpraševalec kaj pripravil na pogovor ali nič. Navadno se mora tako bolje pripraviti, saj se ne da povsem blefirati. Kot dolgoletni novinar pač ne morem iz svoje kože, da ne bi opazoval, kako drugi opravljajo to delo. Večkrat se zgodi, da se kdo pripravi zelo temeljito, še večkrat pa kdo kar začne s tem, kdaj sem začel pisati itd. Tedaj vidim, da nima pojma o tem, kako se je treba pripraviti na pogovor.«

Zasledila sem, da sta oba s soprogo že v upokojena. Kako poteka zdaj vajin delovni dan?
»Moja žena se je res lani že upokojila, sam pa sem bil zdaj poldrugo leto na Zavodu za zaposlovanje - na čakanju - ker se mi je ponudila priložnost, da sem v službi dobil odpravnino, pa je bilo potem zame bolje, da sem ostal doma - zaradi pisanja knjig seveda. V juliju 2007 pa grem redno v penzijo. Zdaj je zelo dobro zame, da sem študij na Filozofski fakulteti in tudi magisterij opravil ob delu, tako da imam še sorazmerno mlad dovolj delovnih let.«

Poleg pisatelja ste tudi pesnik. Všeč mi je, da ste napisali dve lepi pesmi za preprostega fanta kot je Franci Pušnik in ga s tem potegnili iz anonimnosti. Zakaj vas je njegova življenjska zgodba tako prevzela?
»Z ženo redno hodiva v hribe. Prehodila sva vso slovensko transverzalo od Pohorja do morja, osvojila pa sva tudi precej avstrijskih in italijanskih vrhov. Pozimi pa ohranjava telesno kondicijo z vsakotedenskim vzponom do Sv. Primoža. Tam pa ima Franci Pušnik tako rekoč svoj drugi dom. Ko nama je nekoč igral dalmatinske in tudi slovenske pesmi, mi je bilo zelo všeč in sem mu rekel, da je kar škoda, da nima svojih pesmi. Potem se mi je na široko odprl. Že trikrat je bil na robu smrti. Zdravniki so mu rekli, da ne bo nikdar več govoril, zdaj pa celo poje. Zato sva mu s Francijem Lipičnikom na kožo napisala nekaj pesmi. Zelo jih je bil vesel. Občutek, da si nekomu polepšal življenje in morda obogatil tudi druge ljudi, je zelo lep.«

Znano je, da vas zanima življenje malega človeka. Ali menite, da ste zato tako brani in priljubljeni med Slovenci?
»Zanimajo me tako mali kot veliki ljudje. Mali v povestih, veliki v biografskih romanih. Recimo o Adamu Ravbarju, Petru Pavlu Glavarju, Simonu Gregorčiču, Dragojili Milekovi, Jakobu Aljažu, Jožetu Plečniku, Antonu Aškercu, Juliji Primic itd. Med najbolj branimi knjigami so prav omenjene usode velikih Slovencev in Slovenk. Kot je videti, bralce zelo priteguje slovenska zgodovina. Tudi meni se zdi, da bo treba slovensko zgodovino napisati na novo. Dolsej so nam jo pisali na Dunaju ali v Beogradu. Imamo pa prav tako kot drugi veliki narodi na stotine imenitnih in pomembnih ljudi iz zgodovine. Le premalo vemo o njih. Knjiga pa je idealen most med zgodovino in bralcem.«

Vaše zadnje knjige Peklenski raj Namibije, žal nisem prebrala. V reviji Ognjišče je odlomek. Všeč mi je bilo razmišljanje, predvidevam, da je vaše. Glasi se, da mnogi ljudje potujejo, da spoznajo tuje kraje in ljudi, da na poti odkrivajo sebe, da spoznamo globino svojega srca, svojo dušo, preverimo svojo zaspanost in otopelost, da se vrnemo z vsake poti drugačni in, da nas vsako potovanje spremeni. Kaj od vsega povedanega se vas osebno najbolj dotakne?
»Namibija, čarobna dežela bakreno rdeče barve, se dotakne vsakega obiskovalca, naj si to prizna ali ne. Dotakne s svojim modrim nebom, neskončno rdečkasto pokrajino in bogastvom živalskega sveta. Mnoge očara predvsem s svojo svetlobo. Z jutranjim svitom, ki se v trenutku prižge, in večerno zarjo, ki v hipu ugasne. Zdi se, kot da bi neznana sila v nebesnih višavah prižigala in ugašala luč in ljudem na zemlji po neskončnih žarkih pošiljala optimistično sporočilo, da je življenje kljub vsemu lepo, ne le bežno, marsikomu pa se zaleze globoko pod kožo. Posebna vznemirljivost savane, puščave in namibijskega obalnega pasu so jutra. Zlasti tisti trenutek, ko se temna noč prelije v dan, ko zasije žarko sonce in prinese v pokrajino novo življenje. Kot bi sonce vsako jutro znova eksplodiralo in objelo pokrajino pod seboj, naj se mu zdi ta še tako enolična, nekoristna in neprijazna. Sonce ne dela razlik. Ko jutranja zarja z velikimi fanfarami napove njegov prihod, se požene na nebo, zavedajoč se, da ga čakajo milijoni živih bitij, in vedoč, da bo marsikateremu prineslo konec, smrt.
Neskončna namibijska pokrajina. In ljudje?
Seveda se popotnika v Namibiji dotaknejo tudi ljudje. Zapišejo se mu v spomin, čeprav jih ni prej še nikoli srečal in jih verjetno tudi nikoli več ne bo. Z razkošnih plakatov in velikih časopisnih strani zre predsednik države Pohamba. Vse najboljše za enainsedemdeseti rojstni dan, gospod predsednik! Nekdo bi se mu rad prikupil. Verjetno tisti, ki pričakuje korist. Predsednik pa zre v daljavo, skuša biti voditelj vseh državljanov in išče ravnotežje med belopoltimi lastniki farm in podjetij ter temnopoltimi rojaki in njihovimi plemeni. Prejšnjemu predsedniku Samu Nujomi je uspelo popeljati državo v samostojnost. Zdaj je prišel trenutek resnice. Samostojnost ni dovolj. Država potrebuje tudi razvoj, zagon, enakopraven položaj med afriškimi in drugimi državami po svetu. Ji bo uspelo? V spominu ostajajo predvsem zvedavi otroci, bosonogi, prašni in umazani, pa vendar nasmejani, vedno pripravljeni zapeti in zaplesati. Jih bo novi svet sprejel takšne, kot so, ali jim bo pokvaril dušo, uničil življenje in vzel sanje?Za zdaj so srečni, saj se ne zavedajo razlik med ljudmi, ne poznajo strahotnih krivic, raja in pekla, ki obstajata zunaj njihove gozdne jase.
Najraje bi vsakega teh otrok dvignil iz prahu, vzel v naročje in skril pred neprijaznim svetom. Jim bodo že čez nekaj let vzeli svobodo in jim potisnili v roke puške in bajonete? Jih bodo beli gospodarji učili, da so nevredni življenja, ker imajo drugačno polt? Ali pa jim bodo morda le podarili kapljico upanja?
Sredi otroških oči vidim iskreče se oči nekoga, ki mi je brez razloga podaril nasmeh. Oči matere z otrokom, ki je tudi sama še otrok. Obkrožajo jo ljudje njenega rodu, njeno edino bogastvo. Čas zanjo ni pomemben, kar ustvari, velikodušno razdaja drugim.Malo je tako bogatih!Zavesa, ki zagrinja državo zemeljskega raja in pekla, je razprta do konca. Kdor je bil v Namibiji, ve, da je tamkajšnji raj pogosto bolj peklenski kot rajski in da je pekel nemalokrat prav rajski. Sicer pa, kaj je raj in kaj pekel?
Zapestnico, ki mi jo je podarila mlada namibijska lepotica, sem podaril ženi. Ne zato, ker bi imel slabo vest, temveč v prepričanju, da bi bilo to všeč tudi mladi ženski iz gozda.«

Vse vaše zgodbe so vsaj delno, če ne v celoti resnične. Ali se veliko pogovarjate z ljudmi po naših krajih? Verjetno ne greste nikdar z doma brez svinčnika in papirja ali se motim?
»Osemintrideset let sem delal na RTV Slovenija, največ kot novinar oz. urednik. Že v osnovni šoli sem popisoval običaje za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (za dr. Nika Kureta), kot srednješolec sem redno pisal v Gorenjski glas, Mladino, Pionirski list . Novinarstvo in zbiranje zgodb je bil ves čas moj način življenja. Toda brez navdiha, božje iskrice, ki mi je dana, pač ni nič. Tako kot pri vsakem delu, je še posebej v pisanju potreben navdih. Tedaj imam na srečo ves čas dovolj ali celo preveč. Marsikam ne grem samo zato, ker se bojim, da me bo zgrabilo in bi hotel tudi iz tistega napisati novo knjigo. Žena pa me ves čas po malem kara, da delam preveč, da sem delaholik itd. A nekako že najdeva srednjo pot.«

Zanima me, če imate mogoče v družini koga, ki kaže podobne talente, kot jih imate vi, morda kdo od vaših otrok ali vnukov?
»Hčerka Vesna prevaja knjige - za Mladinsko knjigo je prevedla že tri iz nemščine - sicer pa je novinarka pri založbi Delo-Revije, sin Iztok pa tudi ima opravljeno fakulteto, ekonomsko, ukvarja pa se s knjigotrštvom. Izdal je nekaj mojih knjig, sicer pa izdaja predvsem učbenike priznanih slovenskih avtorjev. Oba pa imata izreden smisel za literaturo in se z njima veliko pogovarjam o knjigah, pa tudi o filmih, igrah itd.«

Pisali ste že vse zvrsti literature, kaj delate najraje in kakšne načrte imate v bližnji prihodnosti?
»Vseh zvrsti literature ne piše nihče, jaz pišem samo deset zvrsti. Vse je odvisno od teme. Zadnji mega žur je na primer socialno-psihološki roman za mladino, Julija iz Sonetnega venca pa je biografski roman za starejše bralce, pravzaprav predvsem bralke. Sem učenec kreativne šole pisanja in tako vem, da je treba pač vsako snov drugače obdelati in delno je namenjena tudi drugemu naslovljencu, čeprav so bralci široki in se ne opredeljuje tako ozko, kot je večkrat žanrska literatura napačno prikazana.

Kaj je za vas branje?
»Knjiga je zame svetinja. Od malih nog naprej. Spomnim se, da mi je oče že v najbolj zgodnjih letih večkrat kaj prebral iz kakšne knjige in meni se je zdelo, da njegovo branje odkriva nek nov, nepoznan, veličasten svet, ki je doma onstran sedmih gora, tam pa je vse drugače kot pri nas.
Ko sem se sam naučil brati, se dobil občutek, da je zdaj ves svet moj. Saj je tudi bil! Na lepem sem lahko potoval z Jackom Londonom na Aljasko, naenkrat sem bil skupaj z Julesom Vernom na Luni, brez težav sem se bojeval skupaj Sloveni in Anti v svoji pradomovini, na veliko srečo pa sem odkril tudi korenine Poljanske doline, ki so bile nenavadno podobne naši, srečal sem se z neizprosno Kmetsko smrtjo, pa s čudovitimi popotovanji desetih bratov itn.
Še danes je zame branje čarobna stvar. Preden vzamem knjigo v roke, začutim v sebi nek čuden popotniški nemir. Zdi se mi, da se bo pred mano odprl krajevno in duševno neizmerno bogat svet, ki si ga že dolgo želim spoznati, pa sem se sam v sebi zatajeval, češ da ne utegnem oditi na to prijetno dolgo pot. Ko pa začnem brati, pozabim na vse okoli sebe in se povsem predam potovanju skozi čas in prostor. Vsak prosti trenutek izkoristim potem za to, da lahko nadaljujem pot. In ko na koncu vendarle pristanem na zaključku poti, hodijo junaki in kraji še dolgo z menoj. Postali so moji prijatelji, z menoj se pogovarjajo in izmenjujejo mnenja, postali so del mene. Branje je zame strast. Vedno znova me zagrabi kot prva ljubezen. Marsikaj drugega se je v življenju že začelo ponavljati, dobra knjiga pa mi še vedno odkriva tiste odtenke v duši, ki jih prej nisem poznal, zdaj pa sem jih naenkrat odkril in so naenkrat zazvenele v meni. Zato se tej strasti ne bom nikdar odrekel in komaj čakam, da se ji bom lahko bolj predajal.«

Ali ste že razmišljali, da bi v prihodnosti napisali knjigo o Rudolfu Maistru?
»Me je mikal, vendar ga je lani naredil Partljič in zato zaenkrat zame ni zanimiv. Imam pa v načrtu še veliko pomembnih slovenskih mož in žena.
Eden izide čez 14 dni: Gaspariji. Slovenska pravljica Maksima Gasparija.«

Za konec pa še nekaj misli o knjigi.
»Knjiga ni samo okras police, temveč je lahko slajša od vsake potice.«

Knjiga povezuje stare in mlade, hitre in počasne, poleti in pozimi, v iskrivi domišljiji.

Knjiga je bogastvo za več rodov, brez težav jo kupiš in za zmeraj odneseš domov.

S knjigo razvijaš svojo domišljijo in z njo bogatiš vso družino.

Knjiga je prijateljica, zaradi katere starša ne bosta huda, če gre s teboj v posteljo.

Knjiga je ptica, ki na krilih domišljije poleti do najvišje planine in najgloblje doline.

Knjiga je studenec, pri katerem se lahko vsakdo napaja s kristalno čisto vodo.