Splošno o Ivanu Sivcu - Pogovor s Sivcem 
Splošno o Ivanu Sivcu - Pogovor s Sivcem

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

maj 2005 

Ivan Sivec je bil na začetku na Radiu Slovenija deset let zaposlen kot tehnik na odvijanju programa, pozneje je postal novinar v Dokumentarno-feljtonskem uredništvu, od leta 1993 naprej pa je bil urednik tega uredništva. Pripravil je več kot 1100 arhivnih enournih oziroma polurnih radijskih oddaj, napisal 60 knjig in več kot dva tisoč besedil za glasbo. Po izobrazbi je slavist, na Etnološkem oddelku Filozofske fakultete je opravil tudi magisterij. Tako je zdaj magister etnoloških ved.

Začetki zaposlitve na Radiu Ljubljana.
»Na tedanjem Radiu Ljubljana sem se zaposlil v juliju leta 1967. Lahko pa povem, da sem imel radio tako rekoč v krvi, saj v moji mladosti še ni bilo televizije in smo na podeželju dobesedno rasli ob radijskih oddajah, kot so bile zabavni Veseli večeri, radijske igre za otroke in odrasle, zaokrožene politične oddaje, zelo dobre izobraževalne oddaje, Četrtkov večer domačih pesmi in napevov...
Najprej sem se zaposlil kot tehnik na odvijanju programa. Na Filozofski fakulteti sem namreč diplomiral v rednih rokih šele pozneje, ob delu. V mladosti nisem imel možnosti izobraževanja, nasploh pa je tedaj srednja šola že kar nekaj pomenila. Na odvijanju programa in v razdelilnici sem prebil prvih deset let, hodil v službo ob sobotah, nedelja in veliko ponoči, dopoldne pa redno na slavistiki na predavanja. S kolegi na programu sem se odlično razumel. Bili smo prava klapa, ki si je veliko pomagala med seboj, mnogo pa smo se družili tudi ob prostem času, pomagali pri gradnjah hiš, se veselili na porokah, se znali veselo zabavati ob praznikih. Posebno naše Forme Vive, posebne zabavne prireditve, ki smo jih prirejali sami - tudi sam sem večkrat prispeval del programa - so izražale iskreno veselje do življenja. Včasih smo preplesali in prepeli cele noči. Nekako smo skupaj rasli v vseh pogledih!«

Vloga tehnika in počasno vključevanje tudi v novinarsko delo.
»Moram povedati, da sem na programu rad prisluhnil dobri oddaji. Teh oddaj pa je bilo - tako kot jih je še vedno - na tisoče odličnih. Seveda pa jih je treba znati poslušati. Toliko ljubezni, znanja in zanesenosti ni vloženo v nobeno drugo delo. Žal pa jih že od nekdaj niso oziroma nismo znali oglaševati ... Čeprav sem morda res pretirano zaljubljen v radiu, po mojem vendarle drži, da vse preveč odličnih oddaj prehitro zdrsi mimo poslušalcev.«

Srečevanje z dokumentarno feljtonskimi oddajami.
»Še preden sem končal študij na slavistiki, sem sodeloval z urednikom Dokumentarno-feljtonske redakcije Milanom Avguštinom. S prvima dvema oddajama o rokovnjačih in zadnjih savinjskih splavarjih sva našla odličen stik. Bil je evropsko razgledan intelektualec, ki ni hlapčeval dnevni politiki in je imel vedno pred očmi izobraženega in politično neobremenjenega poslušalca. Dokumentarno-feljtonske oddaje so že tedaj slonele na več prvinah: na zgodovinskih dokumentih, na mnogih prebranih knjigah, na premišljeno napisanem veznem besedilo in izbranem posnetku sogovorcev s terena. Poslušalci so hitro opazili drugačnost oddaj in ni čudno, da so bile ves čas zelo dobro sprejete.«

Priprava oddaj kot so Naš gost in reportaže.
»V Dokumentarno-feljtonskem uredništvu sem torej več kot petindvajset let. Tudi pozneje, ko sem postal urednik, sem sam oddaje še vedno redno pripravljal. Tako se je nabralo več kot sedemdeset enournih Prazničnih reportaž, več kot dvesto polurnih Nedeljskih reportaž, več kot tristo polurnih oddaj Sledi časa, več kot dvesto dvajsetminutnih oddaj Naš gost, več kot dvesto desetminutnih oddaj Naš kraj, pa tudi več kot sedemdeset enournih glasbenih oddaj Petkovo srečanje oz. Lepo je biti muzikant, da o prispevkih za informativne oddaje niti ne govorim. Na terenu sem se srečal z več kot pet tisoč sogovornikov in nasploh lahko rečem, da Slovenijo kar dobro poznam. Eden od prejšnjih direktorjev mi je dejal, da mi zavida, ker sem lahko tako dobro spoznal slovensko dušo. Zdi se mi, da smo ji mi, terenci, res precej bližji kot tisti s parketa.«

Dolgoletna bera Četrtkovih večerov domačih pesmi in napevov in Lepo je biti muzikant...
»Dobrih deset let sem res pripravljal tudi vezno besedilo za najstarejšo glasbeno oddajo Četrtkov večer domačih pesmi in napevov, sam pa sem v celoti pripravljal oddajo Lepo je biti muzikant, ki je bila nekaj časa celo najbolj poslušana radijska glasbena oddaja, celo bolj kot Četrtkov večer. Podobno kot zbiranje podatkov, dokumentiranje in pisanje imam tudi glasbo - predvsem domačo - v krvi. Zadovoljen sem, da sem pripravil več kot petdeset takih glasbenih oddaj, iz katerih se bo lahko črpal arhiv še desetletja. Ljudje odhajajo, posnetki pa ostajajo. Nadgradnja tega je seveda moj magisterij na etnologiji. Nekdo je že kar moral znanstveno opredeliti tudi tovrstno popularno glasbo, ki je nastala pri nas in smo jo dali celemu svetu. Malce pa sem žalosten, ker celo tovrstnih strokovnih knjig v naši hiši niso tisti, ki bi jih morali poznati in upoštevati, niso niti odprli in še vedno po starem samo sadijo samo rožice...«

Oddaje, ki so pravzaprav popotovanja pa naših domačih krajih.
»Več let smo v našem uredništvu pripravljali tudi oddaje S poti po Jugoslaviji. Zdi se mi, da tako tudi našo nekdanjo državo drugače dojemam, čeprav sem ves čas navdušeni Slovenec. Glede na zdajšnje varčevanje p lahko povem samo to, da smo nekdaj na primer za oddajo Naš kraj lahko šli na teren celo dva dni ali celo več. Tako si kraj in predvsem gradivo lahko res spoznal in se mu približal.«

Urednikovanje predvsem v uredništvu dokumentarno - feljtonskih oddaj.
»Nadaljevanje Avguštinovega dela mi je bilo ves čas v veliko veselje. Nacionalna radijska postaja preprosto mora gojiti tudi tako zvrst oddaj, kot so zahtevnejše reportaže dokumentarno-feljtonskega modela. Vsaka boljša novinarska hiša zavestno goji tudi to in na srečo smo bili v naši hiši ves čas naklonjeni tudi temu načinu sporočanja. Naše oddaje so neke vrste zrcalo tistemu, kar se dogaja med tednom ali med mescem na vseh scenah življenja, mi pa s pomočjo mikrofona in klene besede beležimo odmev tistega, s čimer so poslušalci obremenjeni vsak dan. Vedno sem bil na strani poslušalcev in vesel sem bil, da so znali vse naše programe v sebi temeljito pregnesti in nam povedati resnico na tak način, kot so jo dojeli sami. Poslušalci imajo vedno prav. Seveda pa je vloga urednika, da zna smelo povedati tudi bolj podkrepljene izjave in manj politično všečne resnice. Avguštin me je že na začetku znal lepo podučiti. Ko sem nekoč napisal: 'Takšna Jugoslavija, kot je, bo propadla.' On pa mi je popravil: 'Takšna Jugoslavija, kot je, bo BRŽČAS, PREJ ALI SLEJ, VERJETNO (sam izberi najbolj ustrezen izraz) propadla.' Tako nas je tudi v jeziku učil fines in tolerance. Sicer pa moram povedati, da nismo imeli nikdar kakšnih posebnih težav, pa čeprav smo posebno pri zgodovinskih temah obravnavali teme z obeh bregov. Zadovoljen pa sem, da mi je Združenje za demokratizacijo javnih glasil podelilo priznanje 'za pokončno novinarsko držo pri odstiranju zamolčane zgodovine Slovencev v oddaji Sledi časa.' Na srečo pa so bili takega kova tudi drugi moji sodelavci, s katerimi sem se ves čas dobro razumel in smo delovali kot majhen, a zelo složen kolektiv. Na srečo so imeli moji nadrejeni dovolj smisla za tovrsten tip oddaj, čeprav pa je tudi res, da smo več pohval prejeli pri poslušalcih kot v hiši. A tako je verjetno tudi v drugih uredništvih.«

Prijateljstva na RTV S in pripadnost ustanovi.
»Na Radiu Ljubljana oz. zdajšnjem Radiu Slovenija sem našel veliko dobrih prijateljev - tudi najboljši družinski je od tu - in hvaležen sem vsem tehnikom, napovedovalcem, glasbenim opremljevalcem, dokumentaciji, lektorjem, diskoteki, pripravi programa, naši nekoliko fizično oddaljeni tajnici in še mnogim drugim, da smo bili zelo dobri sodelavci. Zelo čudno se mi zdi, ko kdo od zunaj pavšalno kritizira radio, v resnici pa je tudi nenavadno število odličnih delavcev in strokovnjakov z vsega področja. Združevati tako različne profile strokovnjakov in tako izjemne posameznike v skupno delo ni lahko, pri nas pa to dnevno uspeva zelo dobro. Ko bi se le to dalo prevesti še v boljše plače ...«

Sprostitev in iskanje novih moči zaradi specifičnih naporov, ki jih terja RTV ustanova.
»Nekaj prostega časa sem prebil v počitniških kapacitetah RTV-eja, precej v hribih, nekaj na tenisu, nekaj na sprehodih ... največ dopusta pa sem porabil za pisanje knjig. Ne vem, kako se bo to odrazilo na zdravju, zaenkrat kar gre. Seveda sem pri kolegih požel kanček nevoščljivosti, a sam pravim, da bi bilo treba grajati lenuhe, ne tiste, ki smo delali. Zame je bilo vedno prvo novinarsko delo, kar navsezadnje priča tudi več kot tisoč izvirnih oddaj. Z mirno vestjo lahko rečem, da so bili vsi drugi avtorji katerega koli drugega dela morda prav zato bolj izpostavljeni kot sam. A tako je verjetno tudi drugod ...«

Je z Radiom tudi po upokojitvi sploh mogoče prekiniti stike?
»Letos poleti odhajam najprej za dve leti na Zavod za zaposlovanje na čakanje, nato pa v pokoj. Sodelovanje bom povsem sklenil in se spet prelevil samo v poslušalca. Naj raje pridejo do izraza mladi sodelavci, nove ideje, sodobnejši pogledi. Zadovoljen pa bom, če bodo na Radiu še naprej zaposleni taki sodelavci, ki bodo znali prisluhniti vsakemu pametnemu človeku in ki bodo znali ohraniti barvitosti narečne govorice s terena in žlahtnosti pisne besede. Upam, da bo Dokumentarno-feljtonsko uredništvo ostalo še naprej vsaj približno takšno kot doslej: odmevno pri poslušalcih, prijazno med sodelavci, sprejemljivo za vodstvo.«



Radijske anekdote:

Kukavica v gozdu

Ker se mi je vedno zdelo, da mi bodo kake pomembne novice ušle, če ne bom radia poslušal non-stop, sem hodil tudi na sprehode z radijskim sprejemnikom. Nekoč sva šla s triletno hčerko v gozd. Na lepem sva zaslišala kukavico. Hčerka, vajena kukavice samo iz radijskega sprejemnika, me je ob kukavičjem glasu začudeno pogledala in rekla:
»Oči, ali bodo zdajle spet poročila?«


Radijska kriminalka

Na odvijanju programa se je večkrat pripetilo kaj nenavadnega. Nekoč je kolega s traku najprej spustil drugi del radijske igre (kriminalke), nato pa še prvega. Poslušalci so potem ogorčeno protestirali, kaj se gremo z zapletom, ko pa je že zdavnaj jasno, kdo je morilec.
Tu in tam se je trak z radijsko igro tudi povsem sesul. Temu smo rekli 'solata'. Nekoč je nekdo dobesedno sestavljal 'solto' list za listom oziroma je 'molzel trak' spotoma na magnetofon, trak pa sem mu pomagal razvijati po hodniku gor in dol. Poslušalci tega seveda sploh niso opazili.
Pač pa se mi je nekoč pripetilo, da sem v celoti zamenjal vse čestitke. Na traku je bila posneta pesem Triglav moj dom na hitrost 76 cm/s, kar je bilo tedaj že redkost, sam pa sem ga ustavil pri minutaži, ki je ustrezal standardni hitrosti. Tako je šlo v eter pojenjajoče petje neke druge pesmi, zatem je napovedovalec napovedal čestitko s plošče, pa sem spustil naslednji trak, nato se je opravičil, pa napovedal drugo čestitko ... Tistega dne sem zamešal prav vse čestitke med seboj.
To me je tako prizadelo, da sem potem še tri leta sanjal samo o tem, kako nastavljam prave trakove in plošče ...


Marš na Drinu

Ko je Jugoslavija začela razpadati, sem se srečal z dvema Srboma na planini nekje na začetku Bosne. Pasla sta ovce in se nekam otožno ozirala v daljavo. Ko sem ju vprašal, zakaj sta tako zaskrbljena, sta mi rekla, da se bojita za prihodnost države.
»Pa saj se bo že nekako uredilo ...« sem ju skušal potolažiti. Onadva pa sta mi odgovorila z besedami, na katere sem se pozneje še velikokrat spomnil:
»Pa ko će, bre, krivu Drinu, ispraviti!« /ispraviti - poravnati/


Radijska zgodovina

Veliko oddaj sem pripravil o zgodovini radia. Pri tem sem presenečen spoznal, da o nekaterih ljudeh iz političnih razlogov ni napisane v nobeni knjigi ali članku niti besedice, pa čeprav so bili tako rekoč najpomembnejši. Na primer inž. Miloš Brelih, letošnji nagrajenec Rudi Omota itn.
Ko sem nekoč to omenil nekemu uredniku, je dejal:
»Pa kaj bi on! Naredil je samo oddajnik, nič drugega!«


Veliki zeleni klobuk

V uredništvu smo imeli vsak teden sestanek, da smo se med seboj kolegialno dogovorili, kdo bo pripravljal kakšno oddajo, hkrati pa smo drug drugemu dajali tudi ideje. Nekoč pa neke kolegice ni in ni bilo na sestanek. Vsi smo jo čakali skoraj celo uro. Nazadnje je le prišla. Pravzaprav se je najprej prikazal velikanski zeleni klobuk. Nič kaj prijazno sem ji rekel:
»Pa kje, hudiča, hodiš?! Ali ne vidiš, da te čakamo vsi celo uro?«
Ona pa je čisto mirno odgovorila:
»Se opravičujem. Morala sem se pred sestankom počesati ...«


Sledi časa

Po prihodu demokracije je bilo med poslušalci nekaj časa kar precej nerazumevanja za zastrte teme slovenske zgodovine. Po nekaj letih pa so e unesli. Na radiu smo predvajali ob partizanskih tudi domobranske pesmi. Ob tem mi je harmonikar Milče Stegu pripovedoval naslednjo zgodbo.
K njemu so prišli pevci domobranskega pevskega zbora in mu rekli:
»Vemo, da ste več kot deset let spremljali Partizanski pevski zbor. Toda zdaj so drugačni časi in tudi mi bomo lahko svobodno prepevali svoje pesmi. Ali bi hoteli spremljati tudi naš pevski zbor?«
»Bi!« je na kratko odvrnil hudomušni Milče. Tako na kratko, da so bili pevci domobranskega pevskega zbora še sami presenečeni. Milče pa je dodal: »Bi, če boste peli partizanske pesmi!«