Splošno o Ivanu Sivcu - Ivan Sivec, pisatelj 
Splošno o Ivanu Sivcu - Ivan Sivec, pisatelj

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

april 2010 

Ste slavist, etnolog, nekdanji radijec, popotnik in pisatelj, ki mu je uspelo napisati sto knjig, hkrati pa imate za seboj tudi več kot 700 literarnih večerov in nastopov na bralnih značkah. Kako vam vse to uspeva, glede na to, da ima dan še vedno samo 24 ur?
To me nenehno sprašujejo, vendar ni nobenega problema. Sem racionalen s časom, pa tudi brezdelju in nesmiselnemu pohajkovanju se pretirano ne predajam. Vse, kar počnem, ima svoj namen, čeprav potem na nek način človek postane žrtev svojega dela. Ampak jaz to z veseljem delam. Pravzaprav nisem nič posebnega naredil, čeprav mi je neka bralka ravno ob izidu stote knjige pred dvema tednoma dejala, da je napisati sto knjig približno tako kot dočakati starost sto let. In sem rekel: »No, potem pa kar dobro zgledam za sto let.«

Nekje ste zapisali, da živite za literaturo…
To je za mene opij, slast in strast brez katere ne morem živeti. Če dva dni ne grem v svoj kabinet, začnem umirati. Žena na srečo to ve, pa tudi oba odrasla otroka Vesna in Iztok, pa tudi drugi me kar pustijo na miru. Včasih sem manj pisal, zdaj se pa v bistvu samo s tem ukvarjam, deset, dvanajst, včasih celo osemnajst ur na dan. Sem učenec kreativne šole pisanja Branka Gradišnika. On me je naučil, da brez zamisli ni nič in da je tudi takrat, ko imaš neko idejo, pomembno, kako obdeluješ gradivo; obiščeš različne strokovnjake, zdravnika, profesorja, odvetnika, … in tisto stvar, ki jo imaš v glavi, hitreje poglobiš. Na ta način pridem hitreje do rezultata, ker poznam to obrtno plat. To je dobro poznati in to bi morali pri nas učiti na fakultetah, ampak ne učijo.

Pretirane finančne koristi pa kljub temu ni bilo od stotih knjig?
Ni sile, ni sile. Da se sicer preživeti, vsekakor pa ne samo s pisanjem. Tudi sicer so ljudje razmišljajo, da bog ne daj, da bi bili pisatelji kaj preveč premožni. Navajeni pa so tudi, da jim avtorji knjige podarjajo, čeprav jih sam kupim iz svoje pokojnine.

Nedavno smo na TV Slovenija gledali film, posnet po vaši literarni predlogi Vlomilci delajo poleti. Film je menda doživel visoko gledanost, menda pa ni dobil sredstev filmskega sklada za povečavo.
To je žalostno. Stvar je v tem, da je bil pred tem že film Pozabljeni zaklad, v režiji Tuga Štiglica, prav tako posnet po moji literarni predlogi, in dobil celo zlato rolo. Roman Končar, ki je z ekipo posnel tokratni film, je svoje delo pošten opravil, saj je bil film Vlomilci delajo poleti eden bolj gledanih filmov zadnjega časa, še enkrat bolj gledan kot oddaja Spet doma. Pri Filmskem skladu pa ni dobil 160 ali 170 tisoč evrov za povečavo. Mislim, da je to pravzaprav katastrofa, da se ne podpre uspešnih slovenskih projektov. Kar se tega tiče, mislim, da ima Djuro (igralec in režiser Branko Djurić op. a.) čisto prav, ko pravi, da je v slovenskemu filmu zelo pogosto tako, da hodijo, pa počakajo, pa spet hodijo, pa počakajo, pa spet hodijo, pa počakajo, na koncu je še sila žalosten konec s pogrebom. Vlomilci delajo poleti je pač vesela stvar, komedija, mogoče tudi zaradi tega projekt ni bil finančno podprt. Mislim pa, da so v Skladu preveč vase zazrti in ne vedo, kaj imajo ljudje radi.

V filmu tudi igrate, nekaj sekund, enako kot v prvem filmu. Je igranje še ena od vaših strasti, mogoče širši javnosti manj znana?
Jaz sem to delal že v osnovni šoli. Bil sem odličnjak, nastopal, recitiral, igral glavne vloge v vseh možnih igrah in bil Kekec v vseh možnih postavah. Tudi Tugo Štiglic je to vedel in mi obljubil sedem sekund v filmu, v resnici pa sem se potem v filmu pojavil samo za tri sekunde in pol, ampak še vedno je bilo to, kot mi je dejal Štiglic, več kot Hitchcock. Ta se v vsakem filmu pojavi za tri sekunde. Tako da sem po tem nekako nad Hitchcockom.

Ob 80-letnici Slovenskega radia ste izdali tudi knjigo Radioaktivni spomini, v katerih opisujete življenje izza radijskega mikrofona. Pogrešate kaj tiste čase, ko ste delali in urednikovali na radiu?
Bil sem predvsem novinar, čeprav v zadnji fazi tudi urednik, a nikoli nisem nikoli zgubiti stika s terenom. Po službeni dolžnosti sem srečal kakšnih šest, sedem tisoč ljudi in to me je napolnilo s pozitivizmom. Vsak človek nekaj ve, vsak je po svoje pameten in to je zelo dobro, da človek v življenju sreča čim več ljudi. Zato je novinarstvo najlepši poklic na svetu. Na radiu pa je res tudi to, da gre več stvari v veter kot v eter. To, kar sem napisal, sem napisal iz ljubezni do radia. Vsem celo všeč ni bilo, ker so pričakovali, da bodo veliko več omenjeni. Ampak to je pač moj pogled na radio, drugi pa bodo napisali svojega.

Verjetno ste zelo uživali v vašem poklicu, pa vendar vas je nenehno vleklo k pisateljevanju. Ste si kdaj želeli, da bi imeli več časa za pisanje?
Zelo sem užival na radiu, vendar novinarsko in pisateljsko pisanje sta, kot je že Hemingway, ugotovil, dve različni vrsti pisanja. Novinarsko pisanje je dobro za motoriko, saj pravijo, da je za pisatelja dobro, da vsak dan napiše vsaj dve, tri strani. Novinar to avtomatično naredi in tudi jaz sem na radiu pisal oddaje, ki so jih nato brali špikerji, hkrati pa so bile kombinirane tudi s posnetki s terena, tako da sem bil ves ta čas tudi med ljudmi. France Vurnik mi je nekoč dejal, da imam neskončno srečo, da sem veliko med ljudmi in poznam slovensko dušo. »Vprašanje kdo v parlamentu jo pozna,« je rekel. Zelo sem bil ponosen na to oceno in mislim, da je blizu resnice. Če si med ljudmi, veš tudi kako ljudje razmišljajo. Pred osamosvojitvijo so vsi, človek s tremi doktorati v Ljubljani in pastir na zadnjem koncu Slovenije, govorili, da je nekaj treba narediti. In sem rekel, da je to zagotovo potencial, iz katerega se bo nekaj dobrega razvilo. In se tudi je.

Kako se vam je življenje spremenilo po upokojitvi?
Čisto nič. Prej sem redno delal na radiu in delal več kot nekateri kolegi samo zato, da sem imel mir pred njimi, da mi niso oporekali, ker pišem knjige. Nekateri so mi celo rekli, da bom, ko bom urednik, manj pisal, pa tudi to ni bilo res. Sem se pa res predčasno upokojil, bil dve leti na čakanju, med reveži na čakalni listi. To sem namenoma storil, saj sem medtem napisal pet knjig. Drugače pa je sedaj podoben krogotok; prej sem delal deloma za službo in za sebe, sedaj delam v glavnem za sebe in priznam, da sedaj veliko lažje živim. Zelo težko sem prenašal sestanke. Najhujše mi je bilo v ponedeljek zjutraj, ko so bili neskončno dolgi sestanki s pogovori o tem, kako bi bilo, če bi bilo. Blefa ne prenesem, sem bolj človek akcije.

Ko ste odšli z radia, ste jo pa mahnili po svetu.
Res je. Takrat sme imel malce več časa, šel na Aljasko po poteh Jacka Londona. Šel sem še z dvema prijateljema, tako kot so šli tja gor na sever ameriške celine zlatokopi: štiri dni z nahrbtniki in čolnom 410 kilometrov po reki Yucon. Na koncu te poti sem v Dawsonu odkril Slovenca, ki je nakopal tono in pol zlata. Bil sem tudi v Namibji, kjer so me posebej fascinirale ženske, ki se nikoli ne umivajo, imajo pa čudovito čokoladno polt. Ena bi se skoraj zaljubila vame. Kaj več pa vprašajte mojo ženo (smeh). Bil sem tudi v Argentini in moram reči, da imamo o njej popolnoma napačno mnenje. Tam so čudoviti Slovenci, ki spoštujejo Slovenijo bolj kot mi in imajo tudi trikrat lepši odnos do jezika in literature. Nekateri so se tam naučili lepše slovensko govoriti kot mi in s solzami v očeh prepevajo slovenske pesmi. Slovenstva bi se morali učiti od njih. To, kar se pri nas govori o Argentini, zgolj s politično konotacijo, je čista neumnost.

Pišete žanrsko zelo raznoliko, od slikanic za najmlajše, do zgodovinskih romanov. Je kakšen žanr, ki ga še niste »obdelali« pa bi ga radi?
Verjetno je. Žanri so zato različni, ker so različne zgodbe. Pravljico boš seveda napisal drugače kot kriminalko. Zadnji mega žur, ena mojih najbolj branih knjig za mladino, ima veliko slenga in podobnega. Zgodovinsko delo je spet treba narediti z nekim večjim zamahom. Tako se k temu pristopi.

Preizkusili ste se tudi v sonetnem vencu po Prešernovem vzoru. Vam je to pomagalo razumeti veličino našega največjega slovenskega pesnika?
Vsekakor. Sonetni venec sem napisal pred štiridesetimi leti, pri vojakih. Po zgradbi je enak Prešernovemu, drugače pa ni nič posebnega, a takrat sem dokončno dal klobuk dol pred Prešernom.

Tudi sicer ste bili eden prvih, ki je o Prešernu pisal v bolj pozitivnem smislu. Vam je skozi raziskovanje postal tako blizu, da ste v delu Ribčev dohtar o njem pisali kar prvoosebno?
Res je, lani sem izdal knjigo o Prešernu, ki je, enkrat za spremembo, nekaj več pozitivnega o našem največjem pesniku. Vse, kar so o Prešernu prikazovali na televiziji, preprosto ni res. Ko človek prebere določene stvari o njem, predvsem pa izhaja iz njegovega veličastnega dela, pride do neke čisto druge resnice. Prešeren je bil evropski genij, ki pa bi ga mi radi naredili bližje povprečnosti. Knjiga Ribčev dohtar je bila zelo lepo sprejeta in je še vedno med bolj branimi. Zamislil pa sem si jo tako kot da je France Prešeren prišel k meni v kabinet, mi govoril o sebi in rekel, naj napišem resnico o njem. Šel sem po vseh njegovih poteh, tudi na Dunaj, pa na Moravsko, kjer je bil hišni učitelj, na Kopanje, v Ribnico itd. Videl sem, kaj je ostalo in kaj so drugi napisali o njem. Mnogi so blazno prepisovali in potem noter kar neke svoje fantazme vključevali, ki jih sam nisem nikjer srečal. Vsako pisanje je odraz človekove notranjosti. Vsako ustvarjanje je odraz človekove notranjosti. Dobremu človeku je vse dobro, slabemu vse slabo.

So vam kdaj, glede na vaš rekord 100 napisanih knjig, očitali hiperprodukcijo?
Seveda. Očitajo mi hiperprodukcijo, očitajo mi, da sem deloholik, da je nemogoče napisat toliko knjig, da je to vendarle preveč itd. Nikoli pa nisem nikjer zasledil, da bi kritizirali lenuhe. Če delaš neko stvar pač deset, dvanajst ur na dan in če to delaš z zagnanostjo, s strastjo… potem se pač tudi to da narediti. Ivan Potrč mi je rekel: »Piši s kapljo krvi na koncu peresa.« Nekatere moje knjige so malce bolj vodene, nekatere globlje, nobene pa nisem nikoli napisal s slabim namenom. Vse to je del mene, to so moji otroci. Ne sramujem se jih, tudi če imajo kakšno napako.

Kako pa na vaše ustvarjanje gledajo v pisateljskih krogih?
Sem član Društva slovenskih pisateljev od leta 1987. Moj sprejem je odobrila petčlanska komisija in še danes ne vem, kdo je bil v tej komisiji. V raznorazne pisateljske lobije se ne vključujem, ne zanima me, če se za šankom kdo kaj dogovarja, to ni moj način življenja. V veliko večje veselje mi je, da izide nova knjiga, kot pa da bi se šel bla bla bla za šankom. Tukaj imam pravzaprav morda manjko, vsaj za nekatere, saj potem v določene kroge pravzaprav ne padeš. Celo tako se mi zgodi, da sem najbolj branimi pisatelji, a dobim skoraj polovico manj knjižnega nadomestila, kot bi moral. Iz razlike namreč štipendiramo med drugim mlade nadarjene kritike. Kar pomeni, da štipendiram ljudi, ki me kritizirajo …

Imate svoj krog bralcev, ki preberejo vsa vaša dela, spremljajo vaše ustvarjanje?
Brez skrbi. Predvsem mladi. Po šolah kar dosti berejo, imajo dobre knjižničarke, mentorje, posebej v okviru Bralne značke. Vsako leto imam okrog 50 nastopov po osnovnih šolah vmes še kakšnih 30 po knjižnicah .Tudi starejše gospe veliko berejo, medtem ko pa ta srednja generacija preprosto prehitro živi in si ne more privoščiti časa za knjigo. Od teh starejših gospa skoraj dnevno dobivam pisma. Ko sem se povzpel na goro Jungfrau, štiritisočaka, mi je ena pisala in mi na šestih straneh s tako lepo dolgo pisavo napisala, kaj je vse je počela. Jaz vsaki bralki, ki mi piše, pošljem kartico in tako sem tudi tej odgovoril: » Osvojil sem Jungfrau.« Ona pa mi nazaj odgovori: »Prejšnji teden ste, gospod Sivec, osvojili švicarsko devico, ampak z zadnjo knjigo ste osvojili tudi mene, 87-letno devico.«

Najbrž ste se marsikateremu dolgoletnemu zvestemu bralcu priljubili že z besedili pesmi v izvedbi ansambla Avsenik.
Zagotovo. Saj ta glasba je še zdaj popularna. Rasel sem na podeželju in mi je bilo to zelo blizu. Z Avsenikoma, Vilkom in Slavkom, sem osebni prijatelj in napisal sme tudi življenjsko zgodbo Slavka Avsenika, prav tako pa tudi biografijo Lojzeta Slaka. Noben uspeh ni slučajen. Ti ljudje so krvavi pot potili za vse, ki sedaj tudi po njihovi zaslugi na zelo preprost način prihajajo do slave in denarja. Iz evropskega fenomena Avsenik pa sem pripravil tudi magistrsko nalogo.

Vam je pomembna interakcija z bralcem ali pač pišete za svojo dušo?
Mi je pomembna. Mislim, da vsak pisatelj, ki govori, da piše samo za sebe, govori neumnosti. Od Potočke zijalke naprej so si pripovedovali zgodbe zato, da so te zgodbe nekaj povedale, da so prek njih tudi drugi dobili to izkušnjo. Zato so knjige na nek način bližnjica k tovrstni izkušnji. Če bralec najde delček sebe v knjigi, je to tudi za avtorja fantastično.

Kako pa so bralci sprejeli vaše najnovejše delo, Sago o Karantaniji, ki je v bistvu precej drugačno delo kot vaši dosedanji romani, pravzaprav življenjsko delo?
Prvi odmevi so kar predobri. Pričakujem, da bo zdaj kdo še malo zaropotal ali pa me s kakšnim kolom po glavi udaril. (smeh) A take stvari z lahkoto preživim, ker pač poznam resnico. Navdušenje nad knjigami je res veliko in videti je, da Saga tudi na zunaj lepo deluje. Urednica Tadeja Zupan Arsov na založbi Karantanija se je zelo potrudila, pa tudi slikarka Ejti Štih, ki je sploh ne poznam, je tri osrednje osebe v sagi upodobila kot malce divje, malo bolj prvinske. Prvi hip sem bil malce presenečen, sedaj pa se mi zdi to zelo v redu.

Pomeni ta »divja upodobitev« Sama, Arnulfa in Eme, da so bili naši predniki, v resnici še precej divji, tudi divji v srcu?
Verjetno. To sem tudi noter napisal. Vsi si Karantanijo predstavljam nekako bolj pozno srednjeveško, ampak to se je vendar dogajalo že v sedmem, osmem, desetem stoletju. Tedaj je bilo še vse zelo prvinsko. Ljudje so živeli še v nekakšnih polhišah. Prvi gradovi, ki so takrat nastajali, so bili v resnici obrambni zidovi, majhni obrambni stolpi. Ti ljudje, tudi kralji, so bili zelo skromno oblečeni, nobenega razkošja ni bilo, samo boj za preživetje.

Nekateri zgodovinarji pogosto pravijo, da so sedanji Grki komajda, če sploh, pravi nasledniki starih Grkov. Koliko karantanske polnokrvnosti pa po vašem mnenju premoremo današnji Slovenci?
Saj za Karantanijo govorijo isto kot za Grke. A se mi zdi, da Karantanijo v nekem pogledu vendarle lahko jemljemo kot nekakšno Praslovenijo, če se tako izrazim. Človek mora tukaj pomisliti na nekaj: Brižinski spomeniki so nastali okoli leta 1000. To je bilo takrat zapisano z namenom, da se pokristjanjevanje končno izvede tudi pri Karantancih, pri naših prednikih, med katerimi niso bili samo Slovenci, ampak tudi drugi narodi, nekaj Rimljanov, Frankov, Longobardov, ampak pretežno je bil to vendarle slovenski oziroma slovanski živelj. Ker so Brižinski spomeniki zapisani v praslovenščini, za kar imamo materialni dokaz in če je ustoličevanje več stoletij potekalo v našem jeziku in je tudi to zapisano, potem ne vem, zakaj bi se tega sramovali. Včasih nam manjka samo malo samozavesti.

Torej ni nobenega dvoma, da to ne bi bil del naše zgodovine?
Vsekakor je to tudi del naše zgodovine, tako kot je tudi del avstrijske in del evropske zgodovine. Stvar je jasna. Je pa to ponemčevanje zaradi verske meje na reki Dravi - zgornji del se je nato ponemčil - naredilo precej zmede. Ampak to je kljub temu bolj slovenska zgodovina kot katerakoli druga.

Je bila ta verska meja na Dravi res usodna za slovenstvo?
Cerkev in samostani so bili včasih lastniški. Če je bil lastnik samostana nemško govoreči duhovnik, je bilo normalno, da je uveljavljal svoj jezik. Če je bil lastnik slovenske krvi, pa svoj. Uradni jezik v cerkvi pa do nedavnega ni bil ne nemščina ne slovenščina, pač pa latinščina. To je bil tudi jezik izobražencev, medtem ko so običajni ljudje na tem predelu, ki je bil pretežno slovenski, govorili slovensko - ali - lahko bi tudi na splošno rekli: slovansko. O tem mi je veliko povedal tudi en Avstrijec, ki je bil prisoten na izkopavanjih na Krnskem polju pri krnskem gradu. Med izkopavanju naj bi našli slovanske napise, nakar so odgovorni rekli: »To pa ni naša zgodovina, zasujte nazaj.« V tem kontekstu je tudi dr. Jožko Šavli, ki so ga v preteklosti večkrat pisano gledali, raziskal pa je marsikaj pomembnega, imel v večini prav in tudi meni je marsikaj svetoval pri mojem raziskovanju. S tem, da sem, preden sem se lotil pisanja, seveda obiskal tudi večino naših 'uradnih' zgodovinarjev.

Kako ste se pravzaprav lotili raziskovanja te zahtevne in pravzaprav v odnosu do zgodovine kot take zelo odgovorne tematike?
Prehodil sem vse kraje, preštudiral večino tistega, kar je napisano, s protiargumenti vred, da bi med drugim tudi videl, kje je bistvo spora. 15 let sem zbiral ta material in si govoril, da bom nekega dne, ko bom šel v pokoj, to končno napisal. Pred tem sem imel o vsem skupaj tudi sam prej precej romantično predstavo, a sem videl, da je bilo življenje bistveno drugačno, veliko bolj kruto , resno, hkrati pa v vaških srenjah nenavadno zgledno demokratično, nepokvarjeno. Človek je presenečen nad tem, kaj je naredil kralj Samo, kaj je naredil Arnulf. Arnulf je bil namreč na koncu življenja cesar tako rekoč celotne Evrope. V Arnulfdorfu obstaja muzej, ki propada in naj kar propade, ker ne kaže prave resnice. Že na vhodu namreč piše, da je bil Arnulf 'der Deutsche Kaiser (nemški cesar op.a. ). Njegov oče je bil res Nemec, mati pa Slovenka. Torej je bil poznejši cesar celotnega frankovskega kraljestva, skoraj celotne današnje Evrope, najmanj toliko slovenske kot nemške krvi. Ker pa zgodovino pišejo zmagovalci, pa so marsikaj naredili tudi precej po svoje.

Kako to, da ste zgodovinsko sago o Krantaniji napisali prav v treh delih in zakaj nosijo posamezni deli naslov prav Samo, Arnulf, Ema?
To so tri pomembne osebnosti iz preteklosti. Dolgo časa sem mislil, da bo to samo navaden roman kot roman ali pa trije romani. Nakar sem videl, da je mogoče najbolj enostavno, da vzamem neko obdobje in zadevo naslonim na določene osebnosti, ki so zgodovinsko verodostojne, znane in obstaja tudi nekaj dokumentov o njih. Ostalo pa je moja domišljija.

Koliko je fikcije in koliko zgodovinskih dejstev, oziroma kako naj bralec sploh bere tovrstno delo?
Fikcija je zato, da se delo bere kot ljubezenski roman, zve se pa zgodovino kot dejstvo. Vse zgodovinske knjige ali filmi so danes tako ustvarjene. Dejstva so zakoličena, znotraj tega pa je dovolj prostora za domišljijo. Seveda marsikaj lahko tudi samo predvidevaš v okviru predvidljivega. Bil sem recimo pri dr. Gorazdu Makaroviču in ga vprašal, kaj so jedli v tistem času. V zgodovinskih knjigah ni nič kaj veliko napisanega o tem. Pa je rekel: na Barju so izkopali lonec, poln prosa. To pomeni, da je bil človek lončar, ker je bil lep lonec, pomeni, da so imeli to proso shranjeno pred sovražnikom ali shranjeno za setev, vsekakor pa je bilo proso ali kaša pretežna hrana tistega časa. Obstaja tudi debela knjiga, v kateri so natančno narisani vsi predmeti tistega časa. Tudi v Narodnem muzeju so mi precej pomagali pri raziskovanju tega.

Kako so se na vaše delo odzvali uradni zgodovinarji?
Zaenkrat se še niso. Bomo videli. Prednost romana je v tem, da je lahko sestavljen tudi iz domišljije. To ni zgodovinsko delo zgodovinarja. Ampak tudi pri tistih zgodovinarjih, ki pišejo, da to ni naša zgodovina, sem dobil zelo dobre podatke. V bistvu je zelo jasno, v katerem grmu tiči zajec. Stoodstotno priznavajo marsikaj, potem pa prav spretno naredijo preobrat, ki je razumljiv samo njim. Ampak s tem bodo morali opraviti sami, jaz razumem tudi njih, sam pa glede tega čisto mirno spim.

Po vaših navedbah naj bi Velika Karantanija obsegala vso zdajšnjo Avstrijo, Slovenijo, Istro, Furlanijo. Glede samega obsega ni nič spornega? Nič. Okoli leta 1000 je bilo pač tako. Tedanja velikost Karantanije je povsem nesporna. Mi delamo glavno napako pri tem, da vse gledamo z današnjimi očmi. Tudi če se govori o Östereich, imamo v mislih današnjo Avstrijo, v resnici pa je to, če gledaš zemljevid tistega časa, bila to tedaj samo majhna mejna krajina nad Dunajem.

Lahko pričakujemo, da se boste v prihodnje še kdaj tako intenzivno potopili v zgodovino?
Bom, bom. Hodim skoraj vsak dopoldan v muzej, prebiram spet nove zgodovinske knjige. Rekli so mi, da moram nekaj časa živeti na lovorikah trilogije, ampak to je nesmisel. Nasploh pa ne morem živeti brez dela.

Vsebine prihodnjih del nam verjetno še ne boste izdali. Morda pa nam lahko zaupate v katero zgodovinsko obdobje boste tokrat odpotovali?
V načrtu imam eno zelo daljno zgodbo, eno pa z začetka 20. stoletja. Za slednjo vem, da bo roman v dveh delih.

Elvira Miše, Reporter
19. april, 2010