Splošno o Ivanu Sivcu - Ivan Sivec, četrti najbolj bran slovenski pisatelj 
Splošno o Ivanu Sivcu - Ivan Sivec, četrti najbolj bran slovenski pisatelj

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

januar 2008 

Pisatelj Ivan Sivec se je rodil 23. maja leta 1949 v Mostah pri Komendi. Je eden najbolj branih sodobnih slovenskih pisateljev. Napisal je 46 knjig za odrasle ter 35 knjig za mladino. Sedaj živi in ustvarja v Mengšu. Povprašala sem ga o njegovih knjigah in življenju. Z veseljem mi je odgovoril na vprašanja.

Zakaj ste se odločili, da boste pisatelj? Ali ste že v mladosti pisali knjige?
Odločitev je prišla kar sama od sebe. Že v mladosti sem izredno rad bral - doma smo imeli tako rekoč knjižnico za celo vas - k branju in razmišljanju o knjigah pa sta me vzpodbujala tudi oče in brat Ciril. Prvo knjigo z naslovom Pesem njenih zvonov sem napisal še kot srednješolec in jo najprej objavil v Kmečkem glasu kot podlistek, zatem pa je izšla še kot knjiga, ki je bila pozneje še dvakrat ponatisnjena. Gre pa za našo družinsko zgodbo: o ljubezni med vaško lepotico in mojim stricem, ki se je smrtno ponesrečil pri obiranju lipovega cvetja.

Kaj vas spodbuja k pisanju knjig?
Pisanje knjig je zame kot dihanje, kot življenje v najširšem pogledu besede. Brez pisanja ne znam živeti. Če samo dva dni ne grem v kabinet, se mi zdi, da mi zmanjkuje zraka oziroma tal pod nogami. Zato si tudi na dopust vzamem celo goro knjig za branje, da sploh lahko preživim.

Koliko časa ponavadi potrebujete, da napišete eno knjigo?
Pri pisanju zgodovinskih in biografskih knjig najprej veliko mesecev prebijem v knjižnicah in arhivih. Navadno trajajo priprave dlje kot samo pisanje. Na srečo mi knjižničarji že dobro poznajo in mi večkrat tudi kar sami pripravijo precej gradiva na zaželeno temo. Preden se zaprem v ustvarjalni mir svojega kabineta, naredim tudi natančni načrt knjige. Potem pa steče sorazmerno hitro; včasih potrebujem za pisanje nekaj tednov, včasih poldrugi mesec. Sem učenec kreativne šole pisanje in mi potem gre pisanje, ko imam gradivo zbrano in razporejeno, sorazmerno hitro od rok, pa še v računalniku se da napisano brez težav na hitro piliti.

Ali je katera od vaših knjig že kdaj sprejela slabo kritiko?
Tudi, a na to se ne oziram. Največ takih kritik je bilo napisanih kar počez, ne da bi knjigo avtor kritike sploh prebral. Takoj namreč ugotovim, ali je ocena knjige napisana z znanjem ali pa samo zato, da je pač nekaj napisano. Včasih je zadeva kar smešna. Nekoč je neki kritik ob drugem ponatisu knjige Pesem njenih zvonov zapisal, da je to moja najslabša knjiga in da tako slabe do tedaj še nisem napisal. Niti tega ni vedel, da je to drugi ponatis, kaj šele to, da je prav ta knjig uvrščena v zbirko Slovenska povest, ob bok povestim, ki so jih pisali Jurčič, Kersnik, Tavčar. Sicer pa pišem predvsem zato, ker moram nekaj povedati in ker bralci moje knjige radi berejo. Od vseh slovenskih pisateljev sem po statistiki na cobissu četrti najbolj bran slovenski pisatelj. Vsak dan, tudi če bi štel nedelje in praznike, si bralci v knjižnicah izposodijo po 104 moje knjige na dan. Kaj bi si želel še več!

Kakšni so vaši občutki, ko vam povedo, da je vaša knjiga resnično odlična?
Kot avtor vedno začutim, kako mi je knjiga uspela. Veliko je odvisno seveda o teme, ki jo obravnavam. Moja najbolj brana knjiga je mladinski roman Zadnji mega žur, za katero sem imel tudi sam dober občutek, prvi urednik pa mi je sploh ni želel objaviti, češ da mladih tako resne teme ne zanimajo. Sam pa sem dobro vedel, da se moti. Torej je občutek vedno notranji, potrjujejo pa ga tudi zahtevnejši bralci, ki jih ni malo.

Kako si izmislite vsebino knjige? Ali je povezana s kakšnimi posebnimi dogodki?
Vse moje zgodbe - sem predvsem fabulist, pripovedovalec zgodb - slonijo na resničnih dogodkih. Ko me nek resnični dogodek vznemiri, začnem počasi iz drobcev v mislih dan za dnem sestavljati širšo zgodbo, potem pa jo - če jo je treba - oplemenitim še strokovno literaturo in z mnogimi pogovori s strokovnjaki na to temo.

Ali lahko sami izberete, katera založba bo izdala vašo knjigo ter kakšne ilustracije bodo v njej?
Trenutno nimam nobenih težav z objavo, zato lahko sam svobodno izbiram tako založnika kot ilustratorja. Odlično sodelujem na primer z založbo Karantanija in kamniško založbo ICO, kjer se o knjigah dogovorimo že vnaprej. Največ mladinskih zgodb mi je ilustriral najbolj iskani in priznani slovenski ilustrator Uroš Hrovat.

Ali vam je knjiga, potem ko jo večkrat preberete, kaj manj všeč?
Ko je knjiga napisana, je zame delo končano. O njej potem samo še pripovedujem na literarnih večerih in na podelitvah bralnih značk po slovenskih šolah, sicer pa me ne zanima več. Vedno razmišljam samo o novih knjigah. Sicer pa so vse knjige moji otroci in mi je vsaka po svoje toliko všeč, z vsemi napakami vred, kot je na primer očetu blizu lastni otrok. Torej jih imam rad, čeprav niso ravno idealne.

Ali poleg pisanja tudi radi berete?
Seveda, redno tudi berem. Vsak teden vsaj eno knjigo. Da vsaj vidim, o čem pišejo drugi in kam teče svet.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Ali nameravate napisati še veliko knjig?
Imam še veliko načrtov, verjetno kar preveč. Žena, ki mi sicer zelo stoji ob strani, pravi, da delam preveč. A si ne znam pomagati. Živim za pisanje!