Splošno o Ivanu Sivcu - Pred nami se bo razgrnila ponosna Karantanija 
Splošno o Ivanu Sivcu - Pred nami se bo razgrnila ponosna Karantanija

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

februar 2010 

Marsikoga slovenska zgodovina, še posebno po osamosvojitvi, vznemirja precej bolj kot prej, marsikdaj tudi iz razloga, ker je zgodovinopisje sorazmerno mlada veda, mnogi pa celo menijo, da je večkrat nastajala tudi pod vplivom Dunaja in Beograda. Novejši pogledi dajo slutiti, da vendar nismo bili narod hlapcev in dekel, temveč da smo ostali na tem velikem evropskem prepihu predvsem zato, ker smo trdno, delovno in ponosno ljudstvo. Temu občutku strežejo tudi številni biografski romani o znanih Slovencih pisatelja Ivana Sivca. Napisal je namreč knjige o Jakobu Aljažu, Simonu Gregorčiču, Jožetu Plečniku, Antonu Aškercu in Karlu Destovniku-Kajuhu, pa tudi o Francetu Prešernu in Primičevi Juliji. Pravkar pa začenjamo objavljati odlomek iz Sivčevega obsežnega romana o kralju Samu, s podnaslovom Saga o Karantaniji. Gre za roman - kot ga je označila prof. dr. Helga Glušič Krisper - o junaštvu in ljubezni, in to iz 7. stoletja. Pisatelj Sivec je menda kar celih zadnjih petnajst let posvetil proučevanju zgodovine Karantanije, plod njegovih raziskovanj pa je Saga o Karantaniji. Hkrati so to njegove osemindevetdeseta, devetindevetdeseta in stota knjiga, kar pomeni, da je tudi najbolj plodovit slovenski pisec.

Sto knjig in četrti, občasno celo tretji najbolj bran slovenski pisatelj. Kje je skrivnost?

»Pišem precej različne žanre, tako za najmlajše kot za mladino in odrasle, prav vse knjige pa očitno imajo dober stik tudi z bralci. Zelo me veseli, da si vsak dan v slovenskih knjižnicah, če odštejemo nedelje, bralci izposodijo kar sto šestindvajset mojih knjig. Verjetno je skrivnost tudi v tem, ker imajo vse zgodbe resnično ozadje, vse so potegnjene iz slovenskih korenin, prav nič ne hlastam po zahodnih vzorih, z vsako knjigo skušam bralcem nekaj povedati. Vse biografske knjige slonijo na stotinah dokumentov. Kot nekdanji novinar pač pred pisanjem zberem in v svoji domišljiji predelam vse dostopno gradivo, tako v knjižnicah kot v drugih arhivih. Literaturi se posvečam najmanj osem, deset ur na dan. Če ne pišem, pa zbiram podatke.«

Pred izidom je celotna vaša trilogija o Karantaniji, ki ste jo pripravljali petnajst let in ob mnogih političnih razpravah so verjetno te tri obsežne knjige o skoraj zamolčani slovenski preteklosti prišle kot naročene. Kljub različnim razpravam pa - je bila Karantanija prva domovina Slovencev?

»Na mojo srečo gre predvsem za literarno videnje zgodovine, ki pa je bila vsekakor velik del naše preteklosti. V vsaki knjigi posebej so objavljena iz posameznega obdobja tudi vsa splošno poznan in priznana zgodovinska dejstva in tudi zemljevidi tedanjega ozemlja Karantanije. Zadeva je v resnici presenetljiva! Okoli leta 1000, torej tedaj, ko so nastali znameniti Brižinski spomeniki, jezikovno in slovstveno izredno pomembni zapiski iz zgodnjega srednjega veka, zapisani v stari slovenščini, je Velika Karantanija obsegala skoraj celotno zdajšnje avstrijsko in slovensko ozemlje, celotno Istro, del Kvarnerja, celotno Furlanijo in precejšen del veronske krajine. Brižinski spomeniki pa so verski obrazci, napisani z namenom za pokristjanjevanje preprostega ljudstva, ki pa je tedaj očitno pretežno govorilo naš jezik …«

Trilogija ima povsem jasne naslove: Kralj Samo, Cesar Arnulf in Kneginja Ema. Za vlogo Sama bolj ali manj vemo, Arnulf in Ema pa sta manj znana. Sta tudi pomembna?

»Kralj Samo se omenja v šestih zgodovinskih virih, najbolj zanimive podrobnosti pa o njem prinaša Fredegarjeva Kronika. Bil je prvi, ki je združil slovanska plemena v skupno državno tvorbo, katere večji del je bila tudi Karantanija. Torej je v nekem pogledu tudi karantanski kralj, čeprav se ga lastijo Čehi. Zdi se mi, da so ga nam hoteli ukrasti … Cesar Arnulf je bil koroški vojvoda, kot kaže iz virov, sin karantanske matere Ljudmile. Nekaj let pred smrtjo ga je papež Formoza leta 896 okronal za cesarja celotnega frankovskega kraljestva, kar bi danes ustrezalo precejšnjemu delu Evrope. Kneginjo Emo pa imajo mnogi za prvo slovensko svetnico. V resnici pa je šlo za zelo verno in narodno zavedno žensko. Z možem Viljemom II. sta posedovala velik del današnjega slovenskega in avstrijskega ozemlja, po tragični smrti obeh sinov in moža pa je v Krki na Koroškem (zdaj temu kraju pravijo Gurk) zgradila velik samostan in dve leti zatem v njem umrla kot povsem navadna redovnica. Do druge svetovne vojne je bila Krka na Koroškem eden od bolj znanih romarskih krajev. Tudi zdaj je še precej obiskan, zdi pa se mi, da bo odslej še bolj …«

V tistih zagotovo hudih časih je Samu uspelo združiti naše prednike v Samovo plemensko zvezo, prvo znano organizirano slovansko državo. Ali se Slovenci sploh znamo organizirati, združevati, motivirati?

»Zdi se mi, da bi se lahko veliko naučili tudi od naših daljnih tovrstnih skupnih prednikov. Vsekakor ni res, da so bili slabi vojščaki, temveč ravno nasprotno. Karantanci so več stoletij odlično branili svoje meje, bili pa so tudi znani kot izredno prizadevni poljedelci, živinorejci in lovci, njihova organiziranost tako v vaških srenjah kot v širši skupnosti pa je bila več stoletij vzor mnogih drugim demokratičnim družbam. Dovolj je, če pogledamo samo obrazec ustoličevanja vojvod. Kar pa se tiče zdajšnjih Slovencev, menim, da smo se odlično izkazali v drugi svetovni vojni in enako v osamosvojitveni vojni. Ko pa nekaj dosežemo, pa nekako ne znamo več iskati skupnega cilja. Na svojo zgodovino bi morali biti ponosni, iz nje pa bi morali izvleči za prihodnost svojega naroda precej več.«

Vaša trilogija so pravzaprav trije romani, tri daljše pripovedi z ozadjem resnične zgodovine. Je za pisatelja preteklost bolj vabljiva?

»Predvsem se mi zdi, da bodo vse tri knjige lahko nekaj prispevale k slovenski, velikokrat vse premajhni, samozavesti. Preteklost je lahko vabljiva predvsem zato, da se iz nje nekaj naučimo, da iz nje nekaj vzamemo za današnji čas in da gremo ponosno dvignjenih glav naprej, ne pa, da se izgubljamo v močvirnatih malenkostih. Poglejte na primer naše sosede! Povsod poudarjajo svojo ustvarjalnost, povsod poslušajo svojo glasbo, povsod predstavljajo - če se ozrem na moje ožje področje - predvsem svoje knjige. Pri nas pa človek večkrat dobi občutek, kot bi živel v Italiji, Avstriji, na Hrvaškem ali še najbolj v Ameriki. Če pa kdo opozori na to, takoj nastane vik in krik. Delno sem pomirjen ob dejstvu, da stopimo skupaj vsaj tedaj, ko postanemo ogroženi.«

Čez toliko in toliko časa, le kakšne povesti neki bodo pisali prihodnji pisatelji o Slovencih danes?

»Ker smo ostali na tej zemlji toliko stoletij, bomo vsekakor tudi naprej. Povesti o naših tako ali drugače slavni zgodovini pa nam ne bodo, tako kot je tudi niso doslej, pisali drugi, temveč jih moramo sami. Že zdaj ali s primerno kritično časovno razdaljo. Čas pa bi že bil, da bi bolj spoštovali prednike na naši zemlji in se - recimo tako kot Karantanci - postavili tudi pred Evropo v vseh pogledih, ne pa, da prevzemamo samo skupne vzorce. Karantanija je zagotovo eden od biserov ljubezni, dobrote, ponosa, junaštva, zmag in odpuščanja, kot so tudi naslovi mojih treh romanov.«