Splošno o Ivanu Sivcu - Intervju za narodno-zabavni portal 
Splošno o Ivanu Sivcu - Intervju za narodno-zabavni portal

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

januar 2010 

Mag. Ivan SIVEC je mnogim najbolj znan kot pisec besedil, magister etnoloških znanosti (z magisterijem na temo fenomena bratov Avsenik), mnogi pa ga tudi poznajo kot najbolj plodovitega slovenskega pisatelja in enega najbolj branih sodobnih pisateljev. Vsak dan si - če odštejemo nedelje - v slovenskih knjižnicah izposodi njegove knjige 126 bralcev. Napisal je namreč 100 knjig, objavil skoraj tisoč avtorskih pol, če pa vse njegove knjige postavili drugo na drugo, bi presegle vrh Mont Blanca. Nastopil je na 700 literarnih večerih in v več sto šolah ob zaključku bralne značke po vsej Sloveniji, veliko pa tudi v tujini. Vsekakor gre za rekorderja v marsikaterem pogledu. Pravkar je izdal tudi obsežno trilogijo s podnaslovom Saga o Karantaniji, v kateri se vrača v treh debelih knjigah vrača v starejšo zgodovino. Med leposlovnimi deli pa najdemo tudi več knjig o glasbi. Temeljni deli o glasbi pa so si najboljši muzikanti I. in Vsi najboljši muzikanti II. Seveda pa ne gre prezreti tudi biografij o bratih Avsenikih, Lojzetu Slaku itd. Lani oktobra pa je bil v Domžalah celo okronan za kralja polk in valčkov, pa čeprav sam ne igra v nobeni glasbeni skupini.

1. Gospod Ivan Sivec, poznamo vas kot vsestranskega človeka - pisatelja knjig za otroke, mladino in odrasle, avtorja besedil in popotnika. Kateremu »poklicu« ste doslej posvetili največ časa?

Vse je del mene. Če mislite po času, pa sem seveda največ časa posvetil zbiranju gradiva za glasbene knjige - take monografije navadno pripravlja po deset in več ljudi več let - veliko časa pa je potreboval tudi magisterij na etnološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani. Ker sem po osnovni izobrazbi slavist, hkrati pa ljubitelj glasbe, pa nisem nikdar veliko premišljeval o tem, kateri moji ljubezni sem posvetil več časa.

2. Vrnimo se malce na začetke vašega ustvarjanja. Kdo vas je navdušil, da ste pričeli s pisanjem besedil, tako za zabavne, kot narodno-zabavne pesmi. Se spomnite, katero je bilo prvo besedilo, ki ste ga napisali in kdo ga izvaja?

Res sem začel najprej pisati besedila, pri osemnajstih pa sem napisal tudi svojo prvo povest Pesem njenih zvonov, ki je bila pozneje dvakrat ponatisnjena, nazadnje pa je izšla v zbirki Slovenska povest, v kateri so objavljena najboljša dela Josipa Jurčiča, Ivana Tavčarja, Franca Saleškega Finžgarja.

V mladosti sem se napajal v ljudskem petju in pristnem godčevstvu. Ker sem živel na podeželju (rojen sem v Mostah pri Komendi, živim pa v Mengšu, nedaleč stran od rojstnega kraja), sem imel to srečo, da sem še kot otrok spoznal lepo ljudsko pesem, zelo pa so mi bili všeč tudi ljudski godci, kot je bil sosedov Johan, očetov veliki prijatelj. Tudi domača muzika je bila pomemben del moje mladosti. Ker sem letnik 1949, sem dobesedno rasel z Avseniki. Tedaj vsaka hiša ni imela niti svojega radijskega sprejemnika, zato smo hodili poslušat Četrtkov večer domačih pesmi in napevov v sosedu. Spominjam se, ko so Avseniki zaigrali na Golici, da se mi je zdelo, kot bi pritrkavali v vaškem zvoniku. Starejši vaščani pa so zaplesali bosi po travi.

Nad tovrstno preprosto, a izredno lepo glasbo je bil še posebej navdušen moj starejši brat Ciril. Ko sem v tretjem razredu osnovne šole napisal neke ljubezenske pesmice, mi je rekel, da bi lahko pisal tudi besedila za domačo glasbo. To občutje je bilo res ves čas v meni. Veliko p sem pridobil tudi kot dijak, ko sem popisoval gorenjske običaje za dr. Nika Kureta, najbolj znanega po dveh obsežnih knjigah Praznično leto Slovencev. Ob popisovanju običajev sem spoznal naš nekdanji čas, pa tudi veliko lepote pesmi in glasbe nasploh. Prva besedila sem napisal za Franca Flereta, potem pa največ za Franca Miheliča, takoj zatem pa sem začel pisati na njihovo povabilo za Avsenike, Slake, Petriča in še sto drugih najboljših domačih ansamblov. Vsi so preprosto hoteli imeti moje besedilo. Verjetno zato, ker sem glasbo občutil v srcu, hkrati pa sem imel kot slavist tudi dovolj kreativnega znanja za to delo. Pa še strokovno sem se usposobil, tako da nekako vem, kako je treba napisati besedilo, da doseže poslušalčevo dušo v najbolj blagodejni obliki in da tudi ostane v njej.

3. Napisali ste že preko 2000 besedil. Morda veste natančno število?

Do 1. februarja 2010 sem napisal 2517 besedil. Vsa so uglasbena. Vsa imam v računalniku. Niso pa vsa narodno-zabavna, temveč sem napisal tudi precej besedil za zabavno glasbo, pa tudi za otroške, mladinske in odrasle pevske zbore. Seveda besedila pišem še naprej in tako se število spreminja iz dneva v dan.

4. Katero besedilo menite, da vam je najbolje uspelo in ste nanj najbolj ponosni? Mislite, da ste najboljše že napisali, ali ta čas še prihaja?

Nobenega besedila nisem napisal s slabim namenom, nobenega z namenom, da bi ga kar stresel iz rokava. Toda uspeh je vedno odvisen tudi od dobre glasbe in brezhibne izvedbe, še posebej pevske. V zadnjem času imamo odlične instrumentaliste, bolj ali manj vse šolane, glasovno pa skupine precej šepajo. Velikokrat se sploh ne razume, kaj kdo poje. Le kako naj potem pri taki skupini pride solidno besedilo do izraza! Nasploh pa se glede tega ni nobene 'vage', kaj je dobro in kaj ne. Neko besedilo se dotakne tega srca, drugo drugega. Napisal sem toliko solidnih besedil, da jih bo nekaj zagotovo ostalo za menoj. O tem pa odločajo samo poslušalci. Seveda ne vem, ali je najboljše že napisano, vem pa, da nove teme še kar vrejo iz mene in da nisem nikdar brez idej. Tudi ta trenutek imam v predalo več kot petdeset idej, ki pa jih bom uresničil glede na glasbo ali pa zasedbo. Vedno moram vedeti, za koga pišem in kdo bo moje besede prepeval.

5. Napisati jih toliko, ni enostavno. Od kod črpate vse ideje? Je pomembna bujna domišljija ali lastne izkušnje?

Vsako besedilo, vsako avtorsko delo je plod globljega doživetja. Brez navdiha ne more nastati nobena stvar. Večkrat besedilo napišem naprej, na podlagi svoje ideje, velikokrat pa mi idejo da dobra glasba, ki mi jo pošljejo ali oddajo muzikanti. Navadno glasbo večkrat poslušam in potem mi glasba kar sama pove, o čem govori.

6. Raje pišete poskočne polke ali zasanjane valčke? Kakšna besedila so po vaše bolj primerna za narodno.zabavno glasbo - preprosta, da »gredo dobro v uho«, ali takšna z globljim pomenom?

Vsekakor gre pri narodno-zabavni glasbi za nadaljevanje preproste, ljudske ustvarjalnosti. Mnogi ob tem delajo napake, ker si predstavljajo, kako mora biti skladba zahtevna, na koncu pa povsem zgreši poslušalca. Nosilna je vedno melodija. Tako je znano iz zgodovine, v to tudi sam verjamem. O tem je dr. Zmaga Kumer napisala obsežno študijo. Dobro je prebrati njene študije, v katerih se ukvarja sicer predvsem z ljudsko glasbo, delno pa tudi s sodobnimi poskusi. Ker je melodija nosilna, so pri ljudskem ustvarjanju vedno nastajale v besedilih inačice oziroma različne variante ali celo podaljški pesmi. Besedilo mora torej slediti glasbi. Če se glasba ujame z besedilom, potem je uspeh zagotovljen. Če jaz napišem besedilo naprej, mora potem besedilo začutiti avtor glasbe. Zelo dobro to npr. Uspeva ob mojih besedilih Francu Miheliču. In še komu. Če pa jaz dobim glasbo naprej, potem moram sam razvozljati smisel glasbenega sporočila. Vsekakor pa mora biti v obeh primerih sporočilo jasno, preprosto in v naši glasbi z refrenom. Nekateri avtorji, še posebno pa avtorice, pišejo odlična besedila, skladba pa se ne prime poslušalcev, ker nima refrena, ker torej nima jasnega sporočila. V ljudski in tudi zdajšnji narodno-zabavni glasbi so pravila, ki so zakoličena že stoletja in poskušati nekaj izven tega je nesmiselno.

7. Zagotovo se kdaj zgodi, da tudi vam zmanjka idej za ustvarjanje. Kaj pa takrat počnete?

Doslej se to še ni zgodilo. Seveda pa potrebujem za vsako pisanje navdih, božjo iskrico, globlje doživetje, vživljanje v situacijo. Včasih potrebujem za to nekaj dni, vsekakor pa me na srečo navdih še ni nikoli zapustil.

8. Vaša besedila preigrava zares veliko ansamblov. Je morda še kakšen, za katerega ste si vedno želeli kaj napisati, pa do tega zaenkrat ni prišlo?

Vedno se delam spontano in ne hodim za ansambli. Prepričan sem, da se bo tisti, ki bo potreboval moje besede, prej ali slej že oglasil pri meni. Pa četudi bi takoj prenehal ustvarjati besedila, bi bilo v redu. Vse prepuščam toku. Zadovoljen pa sem, da sem lahko pisal - in še pišem - besedila za vse najboljše slovenske domače ansamble od samega začetka naprej, z Avseniki, Slaki in Miheliči naprej. Tega ni uspelo nobenemu drugemu.

9. Bili ste nagrajeni na številnih narodno-zabavnih festivalih. Katera nagrada vam pomeni največ?

Še največ mi pomeni Souanova nagrada za življenjsko delo. Fery Souvan je bil odličen pisec besedil, ki je znal napisati tako ljudsko besedilo, da ga danes prepevamo kot ljudsko pesem. Moj prijatelj Vilko Ovsenik mi je nekoč rekel, da je enako z glasbo: 'Treba je napisati novo, pa vendar preprosto!' To je Avsenikom uspelo, enako Souvanu. Prejel sem sicer okoli štirideset nagrad. Marsikatero solidno besedilo pa so komisije zgrešile, ker v teh naših besedilih vedno iščejo globlje pesništvo, kar pa je daleč stran od ljudskega izročila. Preprost človek je znal vedno povedati enostavno in hkrati nazorno. Zadnji, ki je znal dobro uravnotežiti ljudski pristop z višjim jezikom, je bil moj vzornik Gregor Strniša. Zato so Kovačičeve skladbe s Strnišovimi besedami lahko pravi vzorec za tovrstno ustvarjanje.

10. V Slovenskih novicah prav tako pišete članke o narodno-zabavni glasbi. Nam lahko na kratko predstavite vašo rubriko in našim bralcem sporočite, kam lahko pošljejo svoje prispevke za objavo?

Od samega začetka naprej, od leta 1990, tedensko pišem o domači glasbi, delno pa tudi o zborih, pihalnih godbah itd. Mnogi ansambli se dnevno obračajo name, da bi dal o njih prispevek v Slovenske novice, ker se pač zavedajo, da je to za njihovo delo oglaševanje, vendar ves čas pazim na to, da dobre podprem, o slabših pa napišem samo na začetku nekaj spodbudnega, potem pa jim pomagam samo v primeru, če kakovostno res rastejo. Drugače pa morajo pač počakati še kak mesec ali leto. Tako, kot je od urednika na radijski in televizijski postaji zelo pomembno, da izpostavi kakovost, je enako tudi pri tovrstni objavi. Glede na moje strokovno glasbeno znanje večkrat kakšen izdelek ali prireditev tudi ocenim. Ocena je namenjena predvsem usmeritvi v tej glasbi. Nekateri ansambli skušajo biti pri 'samooglaševanju' zelo agresivni in jih moram razočarati, vse tiste pa, o katerih še nisem pisal in so naredili kaj lepega, pa vabim, naj se mi javijo na moj naslov. Imam spletno stran in tam so tudi vsi moji podatki. Pri tem pa vsakomur vnaprej povem, da strogo ločujem avtorsko in novinarsko delo. To sta dve povsem različni stvari in nimata med seboj nobene povezave.

11. Ustvarjalni ste tudi na področju zabavne glasbe. Za koga največkrat in koliko besedil ste že napisali v teh vodah?

Napisal sem precej besedil za ansambel Obvezna smer, za Borisa Kopitarja, Heleno Blagne, Ota Pestnerja, Alfija Nipiča itn. Za preveč moderne zadeve pa nimam smisla. Vse, kar napišem, potegnem iz slovenskih korenin, hlastanje po tujih vzorih se me ne dotakne.

12. Na vaši spletni strani piše, da ste napisali že 97 knjig - 44 za mladino in 53 za odrasle. Samo še 3 in dosegli boste trimestno številko. Kdaj predvidoma boste napisali 100. knjigo in kakšna bo njena vsebina?

Trenutno res še piše tako, pa ne bo več dolgo. Napisal sem namreč 100 knjig in prav zadnje tri so najbolj obsežne in upam tudi, da najbolj pomembne. 98., 99. in 100. knjiga so namreč trilogija s podnaslovom Saga o Karantaniji. Prvi del je izšel prav danes in ima naslov Kralj Samo, drugi del izide čez mesec dni in ima naslov Cesar Arnulf, tretji pa ima naslov Knjeginja Ema in izide čez dva meseca. Vse tri pa govorijo o naši prazgodovini, od sedmega do desetega stoletja, dogajajo se na Gosposvetskem polju, obravnavajo pa tri pomembne osebnosti iz preteklosti. Seveda sem se dotaknil tudi ustoličevanja, pokristnjanjevanja, prve prave demokracije na naših tleh itn. Kaže, da bo za knjige veliko zanimanja, saj sem že vnaprej dobil več naročil, prav danes pa bom poslal prve izvode tako slovenskim bralcem kot nekaterim v tujino. Ker nekatere knjigarne knjig sproti ne naročajo, se mnogi ljubitelji mojih knjig obračajo kar naravnost name. Ob rob vsem trem knjigam naj povem, da je tako imenovana Velika Karantanija okoli leta 1000, torej tedaj, ko so nastali Brižinski spomeniki v starem slovenskem jeziku, obsega skoraj celotno današnjo avstrijsko ozemlje, skoraj celotno zdajšnje slovensko ozemlje, vso Istro, del Kvarnerja, vso Furlanijo in še večji del veronske krajine. To so dejstva, ki jih priznavajo prav vsi zgodovinarji, tudi tisti, ki so velik del zgodovine tovrstnega ozemlja pisali pod vplivom Dunaja in Beograda. V vseh treh knjigah so napisana tudi potrjena zgodovinska dejstva in zemljevidi. Drugače pa gre seveda za romane. V šali rečem, da za trikrat Pod svobodnim soncem.

13. Kar nekaj knjig ste posvetili narodno-zabavni glasbi in izvajalcih le-te. Najbolj znani sta zagotovo Vsi najboljši muzikanti 1 in 2 ter knjigi posvečeni dvema legendama, Lojzetu Slaku in bratoma, Vilku in Slavku Avseniku. Kako ste zbrali vse te podatke in zgodbe, ki ste jih potem uporabili?

V vseh teh knjiga je vloženo res veliko časa. Pri obeh obsežnih monografijah Vsi najboljši muzikanti I. in Vsi najboljši muzikanti II. so mi pomagali še vsi tedaj živeči glasbeniki, ki pa jih zdaj ni več med nami (npr. Boris Kovačič, Boris Frank, Vital Ahačič, Marjan Stare itn.), torej so vsi podatki zbrani še iz prve roke in so avtentični. Za vsako knjigo sem porabil tri leta zbiranja. Ko sem zbiral gradivo za knjigo o bratih Avsenikih, sem bil nič kolikokrat pri njima, pa seveda tudi pri vseh drugih članih skupine, z Lojzetom Slakom pa sva tudi prebila veliko skupnih dni. Vse glasbenike iz prvega obdobja pa moram pohvaliti, da so se radi pogovarjali z menoj in da smo se odlično razumeli. Vsi so bili tudi, kar se tiče sestajanja, do minute točni, veliko gradiva so mi pripravili že vnaprej, potem pa je bilo treba vse to spraviti samo v primerno obliko. Tudi v tem je bil fenomen njihovega uspeha. Pri nekaterih današnjih glasbenih pa opažam, da so včasih precej neresni, veliko preveč zaljubljeni vase in da delo svojih predhodnikov poznajo slabo. Kdor želi biti izviren in želi napredovati, mora dobro poznati tudi pot tistih pred njim.

14. Na Etnološkem oddelku Filozofske fakultete ste pripravili magistrsko nalogo na temo o množični duhovni kulturi, ki ste jo naslovili Fenomen ansambla bratov Avsenik. Kako ste prišli do te ideje?

K temu me je nagovoril etnolog dr. Janez Bogataj. Rekel mi je, da nekdo v Sloveniji oz. Evropi mora preprosto opisati tudi ta glasbeni fenomen, ki se je rodil na naših tleh, zdaj pa ga posnema deset tisoč glasbenih skupin po vsem svetu. Glede na to, da sem do tedaj napisal že več kot tisoč besedil in ker sem ustvaril tudi precej leposlovnih del, povrhu pa sem še diplomiral na Filozofski fakulteti, sem bil pač 'primeren' za to. Imel sem torej veselje do te zvrsti popularne glasbe in hkrati dovolj znanja. Žal pa sem naletel na popolno praznino, kar se tiče strokovnih razprav in nasploh znanstvenega obravnavanja tovrstne množične duhovne kulture. Tudi profesorji, ki so bili moji mentorji, mi niso mogli kaj dosti pomagati, nekaterim pa domača glasba niti ni blizu. A s skupnimi močni, z veliko pomočjo bratov Avsenikov, posebno še Vilka, nam je le uspelo vse skupaj tudi znanstveno približati drugim glasbenim zvrstem.

15. Narodno-zabavni glasbi ste dali veliko, poleg zgoraj omenjenih literarnih del, ste napisali tudi dve obsežni monografiji o razvoju narodno-zabavne glasbe pri nas. Nam lahko na kratko poveste, kdaj se je pričela narodno-zabavna glasba pojavljati pri nas in kdo so njeni začetniki. Koliko časa ste pisali obe monografiji in kje ste dobili vse podatke?

O tem sem odgovoril že malo pred tem. Vsekakor je vse narejeno iz prve roke, s potrjenimi podpisi vseh omenjenih avtorjev. Narodno-zabavna glasba pa se je seveda začela z Avseniki. Brez Avsenikov te zvrsti glasbe sploh ne bi bilo. Vrata so odprli prav vsem drugim tovrstnim glasbenikom. Če ne bi bilo izredno kakovostnih Avsenikov (Slavka kot avtorja melodij in enega najboljših harmonikarjev na svetu in Vilka kot akademsko izobraženega glasbenika, avtorja priredb in vsesplošnega usmerjevalca pri snemanju, produkciji ipd.,) bi vsi drugi zdaj znani glasbeniki ostali na ravni ljudskih godcev. Druge države take glasbe preprosto nimajo. Nastala je v Sloveniji!

16. Napisali ste tudi esej z naslovom Slovenija, zibelka narodno-zabavne glasbe, ki ste ga potem poslali na vse evropske fakultete in to v treh jezikih. Kakšni so odzivi na slovensko narodno-zabavno glasbo po Evropi? Ali je Slovenija v tujini prepoznavna po tej zvrsti glasbe?

Poleg športa je prav narodno-zabavna glasba največji prepoznavni znak po vsem svetu. Tega se premalo zavedamo in smo preslabo izkoristili. Avstrijci in Nemci so iz tega naredili biznis, mi pa, ki imamo to glasbo v srcu, še vedno ne damo skorajda nič za tovrstno prepoznavnost. Veliko pove tale anekdota, ki se je zgodila lani, ko je naš predsednik države obiskal azijsko državo, na letališču pa so mu - misleč, da gre za našo himno - zaigrali na Golici. Mnogi so rekli, da gre za politični prestopek, v resnici pa je šlo samo za še eno potrditev naše oziroma Avsenikove glasbe. Ob tem je treba povedati, da naše glasbe ne izvaja samo deset tisoč glasbenih skupin po celem svetu, temveč mora že več let nazaj prav vsaka glasbena skupina, tudi zabavna, zaigrati vsaj nekaj naših narodno-zabavnih viž, drugače ne zna zabavati občinstva. Zdi se mi, da se tovrstna razpoznavnost v zadnjem času vendarle popravlja, naši državniki pa bi morali biti bolj ponosni na domačo glasbo, saj je to edini pravi slovenski proizvod, rojen v naših srcih.

17. Napisali ste tudi dve zanimivi knjigi: Godec pred peklom in Godec v vicah, ki govorita o ozadju narodno-zabavne glasbe. Nam ju lahko natančneje predstavite?

Gre za življenjsko pot godca, iz katerega nastaja sodobni muzikant. Za okvir sem uporabil zgodbico, ko pride Orfej pred pekel reševat svojo ljubico, Satan pa mu pravi, naj mu zaigra pravo pesem, pa jo bo izpustil iz pekla. Gre za to, da mora znati sodobni muzikant zaigrati ob pravem času pravo iskreno skladbo, pa bo zlahka osvojil občinstvo. Pri tem pa me je najbolj zanimalo, kaj se zgodi v človeški glavi. Navadni ljudski godec bi sicer vse življenje igral pred svojim čebelnjakom, na lepem pa mu ponudijo snemanje plošče, lahko nastopa na radiu, na televiziji, na internetu …

18. Boste v prihodnje napisali še kakšno knjigo o domači glasbi?

Pravkar sem napisal še tretji del te zgodbe - z naslovom Godec v nebesih. V nekem pogledu se zgodba približuje življenjski poti izredno nadarjenega ljudskega godca Franca Flereta, ki pa je pristal v dolenjskih nebesih že za časa življenja. Knjiga bo verjetno izšla prihodnje leto.

19. Tudi potopisov se je v vaši pisateljski zgodovini nabralo precej. Katere države ste vse prepotovali, katera se vam je najbolj vtisnila v spomin in bi jo radi še kdaj obiskali? Je kak sanjski kraj, kjer še niste bili in si želite tja?

Bil sem na Aljaski, v Namibiji, Argentini, leta 2007 sem se povzpel na najvišjo goro Evrope, na Mont Blanc 4810 m). O planinskih podvigih sem lani izdal knjigo Hudomušni ljubljanski hribolazec, ki v prvem delu opisuje Janka Mlakarja, v drugem pa pet mojih vzpon na najvišje evropske vrhove. Na Aljaski sem šel po poteh zlatokopov, v Namibiji sem odkrival sledi pračloveka, v Argentino smo se podali z odličnim oktetom Deseti brat in smo šli skupaj po poteh našega odličnega etnologa Ivana Benigarja, ki je živel med indijanskim plemenom Mapuči … Napisal sem tudi knjigo o nastanku pesmi Sveta noč, blažena noč, lani sem izdal knjigo o Prešernu, v kateri je objavljen tudi moj Sonetni venec, narejen natanko po Prešernovem vzoru.

20. Lani v oktobru ste bili okronani za kralj polk in valčkov. Nekaterim se je zdelo to zelo nenavadno …

Tudi meni. Ko mi je komisija, ki me je izbrala, sem si vzel teden dni časa za premislek. Ko pa sem prebral njeno obrazložitev, sem klonil pod težo dokazov, da sem res nekaj naredil na tem področju. Rekli so mi celo, da precej več, kot marsikateri že prej okronani kralj. To v nekem pogledu tudi drži. V obrazložitvi je namreč pisalo:

»Mag. Ivan Sivec je kot edini v Sloveniji obogatil slovensko glasbeno sceno z več kot 2500 besedili za narodno-zabavno, zabavno in zborovsko glasbo. Kot skladatelj verzov je močno izstopil iz povprečja, s svojim pozitivnim pristopom k narodni tematiki pa lepo povezal preteklost s sedanjostjo in tudi prihodnostjo. Sam je napisal tudi dve obsežni zgodovinski monografiji: Vsi najboljši muzikanti I. in Vsi najboljši muzikanti II. Tako enciklopedično delo navadno pripravlja po deset in več ljudi, Sivec pa je to naredil kar sam. Poleg tega že več kot osemnajst let v Slovenskih novicah dvakrat tedensko spremlja dogajanje na narodno-zabavni sceni, večkrat tudi s kritičnim peresom. Uspelo mu je napisati tudi knjigi o dveh velikanih naše glasbe: o Slavku Avseniku in Lojzetu Slaku. O obeh je tudi za poznejše rodove ohranil njuni avtentični pripovedi. Na etnološkem oddelku ljubljanske Filozofske fakultete je uspešno opravil tudi magisterij na temo Fenomen ansambla bratov Avsenik. Ob tem je pripravil tudi knjigo o baritonistu Slovenskega okteta Tonetu Kozlevčarju, pa tudi trijezični esej, ki je bil poslan na vse evropske fakultete, z naslovom Slovenija, zibelka narodno-zabavne glasbe. Kot pisatelj pa je posebej napisal še dve literarni deli in sicer Godec pred peklom in Godec v vicah. Za izredno obogatitev glasbene zakladnice in za ohranitev glasbene dediščine ga imenujemo za posebnega kralja, za kralja glasbene zgodovine in besedilopisja

Torej približno tisto, o čemer ste spraševali v tem pogovoru tudi Vi. Zavedal sem se, da bo marsikdo nevoščljiv, res pa je tudi, da so besedila in knjige tudi del glasbenega ustvarjanja in da ni vse samo avtor glasbe ali moda harmonikar. Vsi skupaj pa smo ustvarjalna celota. Nevoščljivi pa so tako in tako zmeraj samo tisti, ki so daleč zadaj. Mnogi jemljejo tuj uspeh celo kot svoj poraz. Mene pa vedno vodi misel, da je dovolj prostora za vse in da človek lahko uspe samo na podlagi lastnega dela. Zato se s tujimi pomisleki ne ukvarjam, pač pa grem vedno samo naprej.

21. Ali spremljate naš portal, kaj o njem menite?

Občasno ga spremljam in imam o njem najboljše mnenje. Veliko dobrega ste naredili za predstavitev narodno-zabavne glasbe. Tudi v prihodnje vam želim veliko uspehov!

Hvala, ker ste si vzeli čas in poklepetali z nami. Želimo vam še veliko uspešnih in lepih besedil ter drugih avtorskih del.