Splošno o Ivanu Sivcu - Pogovor za diplomsko nalogo 
Splošno o Ivanu Sivcu - Pogovor za diplomsko nalogo

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

december 2004 


Zakaj ste se odločili, da boste postali pisatelj? Kaj vas je gnalo v to?
Rasel sem v takem okolju, da so vsi imeli radi knjige oziroma da so radi pripovedovali. Ded je imel celo veliko vaško zasebno knjižnico, oče je bil pravi vaški leksikon, starejši brat Ciril mi je razlagal o knjigah, ko še nisem znal brati, pa tudi moja učiteljica v osnovni šoli Ana Razpotnik je bila izredno navdušena nad pisanjem slovenskih klasikov. Knjiga je bila zato za nas in zame vedno ena od enih največjih vrednot. Rasel sem s Pod svobodnim soncem, Kmetskimi slikami, Desetim bratom, Krištofom Dimačem in Potovanjem na Luno.

Kako ste izbirali teme za vaše mladinske knjige?
Pravzaprav ne izbiram tem jaz, ampak teme mene. Temu menda pravijo božja iskrica ali navdih. Tema kar plane vame in me ne izpusti vse dotlej, dokler je ne obdelam. V bistvu sem žrtev novih in novih tem. Ko jih obdelam, pa mi dajo mir.

Kam sami uvrščate svojo literaturo za mladino? Zakaj tako?
Moja literatura je sestavljena iz močne fabule, povprečnih opisov in aktualnih dogodkov ali pa pustolovskih klasičnih zgodb. Mnogi pisatelji se usedejo k stroju oz. računalniku in zgodbe iztisnejo iz prsta, jaz pa tako ne znam pisati in vedno počakam na navdih, potem pa se navadno - kljub dolgotrajni pripravi - prehitro zadovoljnim z izdelkom.

Opazila sem, da največkrat pišete zgodbe, v katerih je glavni lik odraščajoči fant. Imate namen napisati še kakšno knjigo v kateri bo glavni lik dekliški?
To ne drži povsem. V Enajsti oviri je glavni lik ženski. Sicer pa se mi zdi logično, da moški pisatelj bolj piše o fantih, ker jih pač bolj pozna.

Kako si izmislite zgodbo? Imate najprej junaka ali temo? Kako zasnujete zaplet zgodbe?
Vsaka knjiga ima realno ozadje, fikcija pa je seveda moje delo. Brez navdiha oziroma ideje pa vsekakor ne gre. Potem obdelujem temo tako, da obiščem strokovnjake na določeno temo - npr. zdravnika, odvetnika, učiteljico - in s pomočjo njihovih gledanj na strokovno plat zadeve poglobim temo. Sem namreč učenec kreativne šole pisanja Braneta Gradišnika.

Zakaj ste si izbrali prav športno tematiko za vaša dela?
Ko sem kot novinar oz. urednik Dokumentarno-feljtonskega uredništva Radia Slovenija pripravljal oddajo ob 60-letnici Planice, sem ugotovil, da je ogromno takih stvari, ki jih običajni ljubitelji športa ne poznajo. To se ne da napisati niti v časopis ali dati kot posnetek v reportažo, zato sem vprašal urednika Vasjo Cerarja na Mladinski knjigi, če bi začel pisati zgodbe iz športnega ozadja. Ker tovrstnih športnih zgodb v evropskem pisateljskem prostoru skorajda ni - za šport pa se zanimajo mnogi - sva se hitro odločila za serijo petih zgodb.

Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste si za glavni lik izbrali ravno novinarja Uroša Poljanška? Je to povezano z dejstvom, da ste tudi vi novinar?
Vsekakor! Uroš Poljanšek mi je nenavadno podoben. Sicer pa so to Srhljivo Tragične Reportaže Uroša Poljanška ali na kratko STRUP. Kot zanimivost naj vam povem, da je tako v resnici ime mojemu zetu, torej hčerinemu možu. Ravno tedaj je začel prihajati v našo hišo in sem ga prosil, da posodi ime mojemu glavnemu junaku, ki pa je v resnici bolj podoben meni kot njemu.

Je bilo naporno iskati vse ljudi, ki so vam posredovali določene informacije za vaše romane s športno tematiko? Kateri vam je povzročal največ težav?
Nobeden mi ni povzročil nobenih težav. Najtežje sem pravzaprav prišel do pogovora s Schumacherjem. Z njim sem se pogovarjal na Madžarskem in še to samo dobrih pet minut. Napisal pa sem več kot dvajset prošenj. Sicer pa imam kot novinar in zdaj tudi kot pisatelj na široko odprta vrata do vseh ljudi, kar je velika prednost.

Ali imate v načrtu napisati še kakšno športno knjigo? Kateri šport bi vključili vanjo?
Zaenkrat ne, ker sem začel pisati niz zgodb za nižjo stopnjo z naslovom Srečna družina. Pravkar /v decembru 2004/ so izšle knjižice Vlomilci delajo poleti, Božični studenec in Hišica v cvetju.

Pri pustolovskih romanih ste spretno prepletali domišljijo z zgodovinskimi dejstvi. Kako vam je uspelo, poleg vašega rednega dela, zbrati vse te zgodovinske podatke?
Tak pristop imam že od mladih let. Veliko se ukvarjam z zgodovino in etnologijo. Po poklicu sem slavist, magisterij sem opravil na etnologiji. Takšno delo je tudi pripravljanje reportaž v mojem uredništvu. Vedno prepletam in primerjam nekdanji in sedanji čas. Vsi smo otroci preteklosti, sedanjosti in tudi prihodnosti.

Verjetno ste zelo zaposlen človek. Kje najdete čas za pisanje knjig?
Časa imam res zelo malo. Vendar sem nor na knjige. Zelo veliko časa se da pridobiti, če človek gleda na dan televizijski program le slabo uro (TV dnevnik) ali pa še tega ne. Pišem v prostem času. Tudi ob sobotah in nedeljah. Vstajam ob petih zjutraj, ob enajstih pa hodim spat. Vsekakor pa porabim za pisanje veliko svojega dopusta. Skoraj vsega.

Veliko se prebere in sliši o raznih težavah mladostnikov. Alkohol in droge so dostopne na vsakem koraku. Kaj je v vas spodbudilo željo, da napišete knjigo Finta v levo?
Ravno to. Zgodba mi je dobesedno priletela v naročje. To, kar preberete v Finti, se je pripetilo sinovemu prijatelju, izredno prijaznemu in prijetnemu mladeniču, ki je samo za korak stopil vstran, pa bi se kmalu izgubil za vse življenje. Seveda sem jo sam 'dopolnil', 'obdelal' in jo nasploh postavil na noge, kot se to dela v kreativni šoli pisanja.

Prebrala sem, da vam je glavna oseba v knjigi, Jure, pripovedoval svojo življenjsko zgodbo. Kako ste se počutili ob tem razkritju?
Tako kot pri vseh drugih zgodbah. Čutil sem, da je to dobra snov za obdelavo. Vendar je treba vedeti, da je to samo nekaj odstotkov pri pripravi take knjige. Ko ti nekdo pove tako zgodbo, se za pisatelja garanje šele začne... S preverjanjem njegove resnice, z obiski pri strokovnjakih, s sestavljanjem motivov, s pripravo konstrukcije zgodbe, s 'pogovorom s samim seboj', s poglablajnejm teme nasploh...

Name sta knjigi Zadnji mega žur in Noč po mega žuru naredili velik vtis. Sami se sploh ne zavedamo določenih težav, ki jih imajo mladi. Vidimo jih šele tedaj, ko je velikokrat že prepozno. Kako ste navezali stike z materjo pokojnega Mateja? Kako se sploh pripravite na pisanje zgodbe, ki se je resnično zgodila?
V bistvu gre za dve zgodbi. Samomor je naredil sinov sošolec na gimnaziji Ledina v Ljubljani. Šel sem na pogreb. Ko sem šel domov, sem se vprašal, kje so bili tisti ljudje, ki so fanta na veliko hvalili na pogrebu, pred tem, ko je bil še živ. Nihče mu ni ponudil niti prsta, kaj šele roke. Potem sem šel večkrat k ljudem, ki se ukvarjajo s samomori. Bil sem večkrat pri psihologih, psihoterapevtih, zdravnikih... Tudi pri ljudeh, ki so samomor skušali narediti, pa jim to ni uspelo. Nazadnje sem prišel do gospe, ki je prav tako izgubila sina kot Matejeva mama. Pokazala mi je sporočilo na faksu, ki ga je domnevno napisal njen sin tri dni po smrti. Slišati je bilo neverjetno, a je bila njena pripoved na koncu povsem logična. Rekla mi je, da me bodo, če bom to zgodbo napisal, likvidirali... V bistvu pa gre za dve zgodbi: ljubezensko in kriminalno. Za pisatelja je to igra, s katero se igra kot z ognjem. Pred požarom in po njem. Človek je enkrat videti tako, drugič povsem v drugi luči.

Ali menite, da obstajajo prepovedane teme v literaturi?
Ne. Vse se da obdelati. Vse pa je odvisno od tega, kako. Nekateri pretiravajo s pristopom. Namenoma pišejo tako, da bi šokirali. To pa ni namen literature, še posebno mladinske ne. Na problem se lahko opozori tudi z 'mehko' zgodbo. Mora pa se odvijati v svetu, ki ga vi res živite. Ne pa v nekem vzporednem, ki je lažen tudi za vas.

Kako vaši domači gledajo na to, da ste uspešen pisatelj, ki mora za svoje knjige »trdo« delati in se žrtvovati za marsikatero skupno družinsko urico?
Ni posebnih težav. Hčerka in sin sta že odseljena, zdaj že živiva sama z ženo. Vsak imava svoje delo. Oba otroka mi pomagata pred pisanjem z debatami na to temo, žena s tem, da mi da pri pisanju absolutni mir. Imam zelo dobro ženo.

Kako presojate svoje mesto v literarni zgodovini? Se vam morda zdi, da je o vas in vaših delih premalo člankov in razprav?
Napisanih je že kar nekaj diplomskih in seminarskih nalog. Res pa je, da se nikamor ne silim, ker mi je to odveč. Dobra knjiga že sama poišče bralca. Sem eden najbolj branih mladinskih pisateljev in peti najbolj brani pisatelj nasploh. S tem da npr. v Književnih listih v zadnjih petnajstih letih - razen enega osebnega napada nekega kolerika v zvezi s Plečnikom - ni bilo napisano o mojih knjigah niti vrstice. Pa so na več kot 240 šolah izbrali moje knjige za najboljše. Svoje delo sem predstavil na več kot 400 bralnih značkah in literarnih večerih. Povsod takoj najdemo stik. Govorniške sposobnosti imam po očetu, dobro voljo po mami, zato se - ko se zamenjajo otroci - vedno vračam na šole, krog šol pa se širi in širi. Več pa si niti ne želim. Tako in tako v marcu in aprilu ne napišem nič, ker hodim samo po šolah.

Katero vaše delo je med mladimi bralci poželo največ pohval? Kakšni so na splošno odzivi mladih na vaša dela?
Zadnji mega žur, Noč po mega žuru, Finta v levo, Formula smrti, Čarobna violina... To je vrstni red najbolj priljubljenih. Torej mlade močno zanimajo resne teme in ni res, da jim je samo do lažjega branja. Odzivi so zelo pozitivni. Nikoli ne bom pozabil dveh srednjih šol, kjer sem bil najprej sprejet kot 'brezvezni nakladač', po dveh urah pa me niso spustili iz predavalnice, ker so očitno celo taki, ki knjig niso nikoli prebrali, ugotovili, da ne blefiram.

Vas je slava, ki ste si jo prislužili s svojim delom, kdaj prevzela?
Slave ne poznam. Tisti, ki živijo z menoj, vedo, da sem zelo navaden človek. Sicer pa, le zakaj naj bi bil drugačen od drugih! Vse, kar mi je narava dala, je to, da znam določene stvari spraviti na papir. To zna še marsikdo. Morda je razlika samo v tem, da sem bolj vztrajen in da znam odkriti temo, ki je aktualna. In da skušam svoje delo opravljati čim bolj pošteno. Nasploh pa je eno od mojih načel: Dvom je napredek. Predvsem dvom vase. Rad bi še močno napredoval. Morda bo bolje prihodnje leto, ko bom ostal doma kot 'tehnološki višek'.