Splošno o Ivanu Sivcu - Ivan Sivec - pisatelj, ki je napisal 100 knjig 
Splošno o Ivanu Sivcu - Ivan Sivec - pisatelj, ki je napisal 100 knjig

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

februar 2010 

Nekega lepega popoldneva sva se z diktafonom v torbici in fotoaparatom pod roko odpravili na obisk k priljubljenemu pisatelju Ivanu Sivcu. Prišli sva ravno prav, kajti prav v tem času je napisal zadnjo piko v svoji stoti knjigi. Ker je napisal ogromno uspešnih knjig in je eden najbolj branih pisateljev, se nama je zdelo, da bi bil krasen sogovornik za najin intervju.

IMA OTROČJE IN OTROŠKO SRCE, OTROŠKO DUŠO

Anja: Zakaj oziroma kako ste postali pisatelj in publicist?
V bistvu je to znotraj tebe. Že v drugem razredu osnovne šole sem začel pisati spise, pri 18-ih sem napisal prvo povest. Mislim, da me je za to Nekdo določil. Stvar je preprosto v tem, da mora vsak v življenju nekaj počet. Jaz uživam v pisanju in to delam - ne glede na to ali se splača. Če dva dni ne bi šel v kabinet, kjer pišem, bi znorel. To je del mojega življenja, mojega vsakdanjika.

Ana: Kakšni ste bili v šoli? Ste se že takrat zanimali za slovenski jezik?
V šoli sem bil vedno odličen, vedno najboljši učenec. Slovenščina je bila vedno pet, nisem pa imel rad matematike in telovadbe. Za slovenščino sem imel zelo dobro profesorico, Ano Razpotnik, ki me je usmerjala in mi pomagala. Drugi so za spis porabili pol strani, jaz pa pet. Očitno sem bil nadarjen in ona me je vzpodbujala.

Anja: Od kod vam ideje za knjige? Kje črpate snov, kaj je vaš motiv?
Pišem zelo različne žanre, to je za ljudi nekoliko nenavadno. Pišem več različnih mladinskih knjig, včasih sem več pisal kmečko povest, trenutno me zelo »matrajo« zgodovinski romani. Zdaj sem napisal svojo stoto knjigo. Prišli sta ravno prav. Zdaj bo izšla moja 97. knjiga, 98., 99. in 100. pa so zgodovinski romani. Na začetku nisem vedel, da je v meni toliko različnih odtenkov. Potem pa me je pisatelj Brane Gradišnik seznanil s šolo kreativnega pisanja in mi je rekel naj začnem pisati za mladino; da imam otročje in otroško srce, otroško dušo in tega nima vsakdo. Velika prednost je, če se ne postaraš, fino je, če ostaneš v nekem smislu otrok. To sem odkril šele pozneje. Mislil sem, da sem blazno resen pisatelj. Potem sem videl, da imam res bolj živahno dušo in tako je šele 87. leta izšel moj prvi mladinski roman Pozabljeni zaklad. Ko pišeš, moraš imeti osnovno idejo - brez nje ni nič. In pa seveda nekaj talenta.

Ana: O čem govori vaša zadnja triologija?
To so moje najpomembnejše knjige. Nanje sem se pripravljal dvajset let. Govorijo o Karantaniji, 1. slovenski domovini. O zgodovini, ki je sploh ne poznamo in je bila zamolčana, zato ker so vso našo zgodovino (slovenska zgodovina je zelo mlada, stara kakšnih 150 let, več se sploh ne piše) napisali ljudje, ki so bili pod vplivom ali Dunaja ali Beograda in od koder so bili tudi plačani. Svoje zgodovine pravzaprav še nismo napisali. Knjige govorijo o Karantaniji in o treh zelo pomembnih osebah iz tistega časa. Prvi je glavar Samo, karantanski kralj, ki je potem naredil samo državo, večjo skupnost slovanskih narodov. Drugi je cesar Arnold, sin slovenske matere, ki je bil prvi slovenski cesar in so nam ga Nemci hoteli ukrasti. Bil je cesar cele Evrope - v Rimu je bil okronan za cesarja. Tretja oseba pa je svetnica Ema, naša prva svetnica. Izšle bodo tri debele knjige. Vse kot povest, roman, zgodba z ozadjem resnične zgodovine.

Anja: Katera vaša knjiga vam je najljubša in katera nasploh?
To me vedno sprašujejo. Ampak jaz sem, kot sem že prej povedal, izdal 97 knjig in to je mojih 97 otrok. Zdaj pa mamico vprašajte, kateri otrok ji je ljubši. Vsak je po svoje ljub, tudi tisti, ki ima napake. Drugače je najljubša pisateljeva knjiga tista, ki je najbolj brana, ker veš, da je najbolj odmevna.

Zelo rad pa sem bral ameriškega pisatelja Jacka Londona, francoskega pisatelja Juliena, pa Marka Twaina in podobno. Od naših pisateljev pa so mi ljubi vsi klasiki, ker so res fantastični in jih premalo cenimo: Kersnik, Jurčič, Tavčar.

ČASOPISI SO POLNI NEUMNOSTI

Ana: Kaj je za vas knjiga oziroma pisana beseda?
To je nas, Slovence, ohranilo. Tega se premalo zavedamo. Zelo me moti, da se časopisi na zelo široko razpišejo o tem kakšen nedrček ima Natalija Verboten. Naj živi, pa naj ga uporablja, ampak to je za mene popolnoma nepomembno. Časopisi so polni neumnosti. Strežejo najnižjim strastem ljudi. Tudi to živi, tudi to je vedno bilo in bo. Kot bralec sem v bistvu prisiljen vedeti vse o eni pevki, o eni manekenki… Ne morem pa izvedeti, da izide slovenska knjiga. Sam sem recimo napisal knjigo o Juliji Primic. Preštudiral sem 60 knjig, prehodil vse njene možne poti, podobno tudi o Prešernu. V Delu ni bilo o tem napisano niti besedice. Saj ni nič hudega. Te knjige so kljub temu brane, ker jih znajo bralci poiskat sami. Kar pomeni, da dobra knjiga že najde svojega bralca. Ali pa recimo solidna knjiga. Ampak to, kar me ta hip mori, je pa to, da mediji z nami zelo manipulirajo. In ker nekateri ljudje vse zagrabijo, gredo še niže in še niže in niže. Če hoče človek živeti ne nekem nivoju, se mora reševati sam.

Ana: Zakaj se odločite za neko temo, na katero boste napisali roman?
Tema pride k meni, dolgo časa sam nisem verjel, pa vendar. Recimo Peter Pavel Glavar. To je bil gospod iz 18. stoletja, iz Komende, iz fare, kjer sem živel. Tamkajšnji dekan Viktor Jan Demšar mi je od Petra Pavla Glavarja dal vse podatke in ko sem začel tisto brati, sem si rekel, človek si ne more misliti, kaj je ta človek naredil za Slovence. In ko sem tisto prebral, me je tako vznemirilo, da sem ga vsak dan videl povsod. Zvečer sem šel spat, zjutraj sem se zbudil - preganjal me je toliko časa dokler nisem knjige napisal. Zdaj vem, da je tam gor na polici in mi da mir.

Ana: Je preden začnete pisati, veliko raziskovanja? Kako začnete pisati knjigo?
To je zelo dobro vprašanje. Mnogi mislijo, da jaz vse sesam iz prsta, ampak sploh ne. Recimo, ko sem pisal o Juliji Primic - vsi vemo kako jo je Prešeren srečal v Trnovski cerkvi, kako se je vanjo zaljubil, kako jo je opisoval kot pesniški subjekt. Mene je zanimalo, kako je ta punca živela pozneje, ker na vse zadnje se je poročila s Scheuchenstuehlom, Jožefom plemenitim. Nemogoče je, da bi popolnoma izginila iz zgodovine. Šel sem v arhiv in na razne etnografske oddelke, pogledal sem v knjigo Znamenite ljubljanske hiše ali nekaj podobnega. Ker so Primičevi bili eni najbogatejših, so bili noter in dobil sem super podatke. Šel sem v Novo mesto, kjer je Julija pokopana, kjer je živela in umrla. Zraven groba je tudi spomenik in v etnografskem oddelku je kar nekaj člankov. Ko prebereš take stvari iz 50-ih ali več virov, sestaviš zgodbo ter uporabiš še domišljijo.

Ana: Pišete in pišete…. Ste že na sredini knjige. V glavi imate neko megleno sliko in naenkrat ne morete nadaljevati. Kaj naredite?
Ni tega primera. Knjiga je tako kot hiša in jo moraš gradit naprej. To me je naučil Gradišnik in mislim, da ima prav. Za vsako knjigo imam vnaprej narejeno natančno konstrukcijo po poglavjih. Ta predpriprava pa je bistveno daljša kot samo pisanje.

ZARDEVAL, KO JE PREBIRAL INTERNET

Anja: Ali menite, da je danes računalnik prevladal nad knjigami in ali v današnjem času umetniki izgubljajo veljavo?
Ja, umetniki že malo izgubljamo veljavo. Računalniki ali pa televizija so zelo močni mediji in pa enostavni, preprosti. Vendar hkrati zelo medli. Če recimo gledam televizijski Dnevnik, po njem navadno ne delam nič. Pogledam kakšen film, znanstveno ali popotniško oddajo in vidim kako je. Tam so super zadeve, ampak vmes je 90% stvari, ki niso za gledat. Ni potrebno, da jih vidiš. Normalno je, če Slovenija igra z Anglijo, da »fuzbal« pogledam tudi sam, vsaj za deset minut. Naslednji dan vsi sosedje govorijo samo o tekmi. In če mi slučajno zmagamo…, ja Bog ne daj, da tega ne vem. Potem sem iz tega življenja »out«. Nekaj teh osnovnih informacij že moram imeti.

Internet, to je krasna stvar. Vse informacije so v bistvu na dlani. Za mene, kot pisatelja, je zelo nujna stvar. Pisal sem eno mladinsko knjigo o ljudeh kot sta vidve. Prva ljubezen. Nisem vedel, kako zdaj to poteka. Pri vas je verjetno malo drugače kot pri meni pri šestdesetih. Sin mi je predlagal, da pogledam na internet. »O marička!« Pa saj tu o tem veliko piše. Ko sem bral, sem kar zardeval.

V Ameriki so naredili analizo. Ljudje, ki na dan gledajo TV več kot dve do tri ure, počasi propadejo, začnejo mentalno zaostajati. To je navidezen svet, ki ni realen, je narejen za zabavo. Tega ljudje ne razumejo. Pri knjigi pa so ugotovili, da tisti, ki na mesec preberejo eno knjigo, se razvijajo kot osebnosti, razvijajo svojo domišljijo, razvijejo se vsesplošno kot ljudje in so v življenju veliko bolj komunikativni, bolj sproščeni in celo bolj podjetni.

Tudi mi bi lahko naredili intervju prek računalnika. Saj ni nič narobe, ampak jaz ne bi vedel kakšni sta in vidve ne bi vedeli kakšen sem jaz. Čisto drugače je, če je osebni stik. In knjiga je to, da človek prebere neko zgodbo, ampak vedno to proecira v svoje okolje, med svoje ljudi, v svojo deželo.

Če človek izgubi stik z realnim svetom, tudi v življenju ne funkcionira.
Ana: Na kaj ste mislili, ko ste pisali knjigi o mamilih, samomoru in zaroti Zadnji mega žur in Dan po mega žuru? Se vas je zgodba osebno dotikala?
Moj sin je hodil na gimnazijo Ledina, ko je njegov sošolec iz paralelke naredil samomor. Sin je rekel, da je žalostno, da so pripravili program za sošolca. Vrgel se je dol iz stolpnice. Šel sem na pogreb, ne da bi vedel, ampak Nekdo me je tja poslal. Vidim belo krsto, belo cvetje, ravnatelj ga je hvalil, profesorice so ga hvalile, da je bil najboljši in tako naprej. Ampak, ko sem šel domov, sem bil tako jezen, žalosten, razočaran nad svetom. Kaj ti ljudje govorijo in ga hvalijo, tega človeka pa ni več. Zakaj ga niso hvalili prej, zakaj niso dobre besede rekli prej, nekaj z njim naredili. Ko sem se vozil domov, sem vedel, da bom napisal knjigo. Najprej sem o fantu vprašal sina in hčerko, nato sem šel v šolo k profesorici za matematiko, ki ga je zafrkavala. Njemu se je zdelo neumno, mulc je bil malo prepotenten in sta se »zakačila«. Tik pred maturo mu je dala popravca. Prej je imel punco, mama zanj ni imela časa, za 18 rojstni dan pa mu je kupila megana. Meni še vedno ni jasno, kako si človek lahko vzame življenje. Navsezadnje je življenje največje bogastvo. In šel sem k doktor Gradovi, strokovnjakinji za samomore, vprašat kaj se dogaja v glavi samomorilca. Pri samomoru vidiš vse črno. Doktorica je rekla, da moramo biti ob takem človeku, se z njim pogovarjati, mu navsezadnje dati eno zaušnico, da bo jezen na nas in ne na cel svet - da se mu ta kemija v glavi podre. Rekla mi je naj napišem to knjigo. V Sloveniji je 600 samomorov na leto. In to največ v vaši populaciji, na koncu gimnazije, ker so pritiski šole, staršev in pričakovanja okolice ogromni.

Ana: Glavni junak, Uroš Poljanšek, v seriji knjig S.T.R.U.P. raziskuje primere, ki se nanašajo na šport. Kaj mislite o vrhunskem športu? Je dopustno, da človek žene svoje telo tako daleč in podira vedno nove rekorde?
Kakor kdo. Mi Slovenci smo za šport očitno res zelo nadarjeni. Zgleda, da tudi rahlo nagnjeni k temu, da smo malo extra in da pri teh ekstremnih športih malo izstopamo. Enkrat mi je atletinja Brigita Bukovec povedala, da je v Ljubljani trenirala z neko punco, ki je dosegala povprečne rezultate. Malo slabše kot ona, ampak bila je ena prijetna Romunka. Naenkrat pa te punce ni bilo več. Poniknila je. Potem je šla Brigita na Evropsko prvenstvo in mislila, da bo zmagala. In jaz doma gledam televizijo in vidim, da je bila druga. Pa sem jo vprašal, kaj je bilo, da je bila druga? Pa ona iz torbice vzame sliko in mi pokaže zmagovalko. Imela je brčice in je bila poraščena. Izgleda, da je jedla neka poživila, postajala počasi iz ženske moški in dosegala moške rezultate in jo premagala na prvenstvu. Kar pomeni, da se je šport marsikje zelo spridil in bi ga bilo treba obnoviti. Marsikje pretiravamo. In pri teku ni deset ovir, ampak je tudi enajsta ovira. In enajsta je hujša kot ostale. Pomembno je, da pošteno delaš in to je garaštvo. Pogovarjal sem se z vsemi temi športniki - ti so postali roboti, v bistvu niso več ljudje. Drugače pa je novinarju Poljanšku ime po možu moje hčerke. Predstavila mi ga je ravno takrat, ko sem pisal knjigo in dovolil mi je uporabiti ime.

Anja: Kako bi vi primerjali vašo mladost z zdajšnjo?
Na zunaj je čisto drugačna, ampak na znotraj je vse isto. S tem, da danes vas mlade bombandira zabavna industrija.

Ana: Kaj menite o alkoholu in drogah?
Hudo! Ampak mislim, da je za nas vseeno malo boljše, ker se mi zdi, da so policisti polovili nekaj glavnih dilerjev. To sceno sem poznal od blizu, ker sem o tem pisal. Knjiga Jutri bom umrl govori o človeku, ki ima Aids. Hodil sem k njemu in on mi je pripovedoval. In knjiga je sama po sebi tako dobra, da majčkeno dodaš in je zgodba napisana. Vedno sem ga vprašal kaj je novega in on mi rekel: »Nič, jutri bom umrl.« Sem mu rekel, da tega ne ve, pa mi je rekel, da že skoz ve, da bo umrl. Zaštrikal se je zaradi neumnosti.

Anja: Kakšni so bili vaši starši?
Imam zelo klasično družino, oče je bil veliki pripovedovalec in mi je povedal ogromno zgodb. Zelo rad je bral, imel je knjižnico in je celi vasi posojal knjige. Brat je imel smisel za pisanje, vendar ga ni razvijal. Mama je bila bolj vesela, poskočna. Zelo rada je plesala in pela. Imel sem čudovita starša.

Ana: Za poklic pisatelja se odloči več moških kot žensk. Zakaj?
Stvar je v tem, da imajo moški večjo možnost pisanja. Ženske imajo v življenju toliko vsakdanjih opravil. Ženska mora biti že malo posebna ali pa si mora za pisanje posebej odtrgati čas. Takih kot sem jaz je v Sloveniji še zagotovo sto. Ampak oni ne bodo napisali knjig, ker nimajo časa. Moraš pa imeti tudi možnost. Moja gospa na srečo razume to in mi da možnost. Če ne bi imel ob sebi take ženske verjetno ne bi šlo.

Anja: In za konec. Kakšno je življenje pisatelja?
Čisto normalno. Veliko ljudi ima različne talente in vsak dela tisto, kar ga nekako veseli in kar zna delati. Jaz sem imel srečo in imam srečo, da to lahko delam.


Gospod Ivan Sivec, najlepša hvala za vaše odgovore in vaš čas.

Ana Zupan in Anja Cvajnar