Splošno o Ivanu Sivcu - Ko je pisatelj izgubljen na Aljaski 
Splošno o Ivanu Sivcu - Ko je pisatelj izgubljen na Aljaski

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

december 2005 

Ivan Sivec je rojen v Mostah pri Komendi, danes pa živi in ustvarja v Mengšu. Zagotovo je fenomen v slovenskem literarnem prostoru, saj sodi med žive rekorderje po številu izdanih knjig, poleg tega pa je po podatkih slovenskih knjižnic med najbolj branimi slovenskimi avtorji, celo na petem mestu. Tik pred novim letom sta izšli dve njegovi knjigi, tako da njegova skupna bera znaša kar 64 knjig za mladino in odrasle. Napisal je še prek tisoč besedil za narodno zabavne ansamble, pripravil 1150 oddaj za radio Slovenija, kjer je delal kot novinar in urednik dokumentarno feljtonskega uredništva, nastopal po šolah in vrtcih...

Sivčeva knjiga z naslovom Izgubljen na Aljaski je zanimiva že zaradi načina priprave, saj z ene strani preberemo zgodbe, ki jih je pisatelj slišal in zapisal na Aljaski, ko pa knjigo obrnemo, lahko beremo njegov potopis. Druga knjiga, Petelinja drsalna šola, je namenjena otrokom in govori o odkrivanju posebnosti živalskega sveta na nekdanji pisateljevi domačiji.

»Ves čas svojega novinarskega dela sem pripravljal tudi reportaže,« pravi Ivan Sivec in dodaja, da je bil dobesedno nor na to novinarsko zvrst. »Tudi če sem potoval zasebno, sem skoraj vedno tudi za radio napisal reportažo in te oddaje so bile zelo odmevne. Ko sem razmišljal, kako združiti novinarsko in pisateljsko delo, sem se spomnil na Jacka Londona. Ta je tudi pri nas zelo priljubljen, sam pa sem v mladosti in med študijem prebral skoraj vsa njegova dela in se seznanil z njegovim življenjem. Med drugim opisuje obdobje zlate mrzlice tik pred koncem 19. stoletja, ko je več kot 70 tisoč Američanov dobesedno znorelo. Prodali so vse, hiše in banke, zaprli trgovine in tovarne, ker so bili prepričani, da bodo nakopali na tone in tone zlata. V Dawsonu in ob reki Klondike je bilo res veliko zlata, po naključju pa je to odkrilo kakšnih deset ljudi, ki so v eni sezoni nakopali tri tone zlata. Tega so z majhno ladjico pripeljali v San Francisco in takrat so bili na pohodu radio ter prvi časopisi, ki so vest o zlatu objavili na prvi straneh. Ljudje so bili prepričani, da bodo vsi čez noč obogateli. Po poti zlatokopov je šlo torej 70 tisoč ljudi in po tej poti je šel tudi pisatelj Jack London, ki je o tem napisal kar nekaj svojih najboljših knjig. Med drugim tudi o Dawsonu, tam preživel zimo, kjer je temperatura do minus 60 ali 70 stopinj. Polovica se jih je takoj vrnila, ker niso našli nič. V Dawsonu so bile prvotno štiri hiše in kasneje je na lepem zraslo 40 do 50 tisoč hiš. Nastalo je mesto. Ko je zmanjkalo zlata - to je bilo v dveh do treh letih - so se preselili drugam. Jack London je bil star 20 let in ljudem je pripovedoval zgodbe iz starejše literature, njemu pa so pripovedovali zgodbe, ki so jih doživeli prejšnjo zimo. Iz tega so nastale znane knjige Beli očnjak, Zgodbe s severa in juga... Njegovo pustolovsko pisanje mi je bilo zelo všeč.«

»Kar nekaj mesecev smo kovali načrt za pot na Aljasko in tako smo se odločili, da gremo po poteh Jacka Londona oziroma po poteh zlatokopov,« pripoveduje Ivan Sivec. »Z nahrbtniki, težkimi okrog 30 kilogramov, smo se odpravili na pot, kjer smo doživeli marsikaj zanimivega. To je bila nič kaj lahka pot, saj smo doživeli vse - od neskončne divjine do več kot 400 kilometrske plovbe s čolnom. O potovanju sem napisal potopis, na poti pa so se utrnile tudi številne zgodbe, ki sem jih zapisal v stilu Jacka Londona.«

Ena izmed zgodb je še posebej presunila pisatelja Ivana Sivca. Američani so na Aljaski med drugim zgradili vojaško cesto in zato posebej naredili več tisoč tovornjakov, buldožerjev in bagerjev. Vse tiste stroje, ki so jih naredili, so na koncu potopili v aljaška jezera. Sivec govori tudi o največji kanadski elektrarni, ki je postavljena na indijanskem ozemlju.

»S te poti po Aljaski bo nastal še roman z naslovom Prekletstvo zlata, ki govori o Slovencu Antonu Stadlerju, v Ameriki imenovan Anton Standard. Ko so naši ljudje prihajali v Ameriko, je bil med njimi tudi Stadler in njegov priimek so že na začetku poenostavili po svoje in tako je nastal in ostal Standard. To je bil zelo zanimiv človek, ki je prišel v Ameriko z 1,75 dolarja v žepu. Delal je v rudniku in na farmi, bil je zelo spreten in čeden. Zelo visoko v hribih v Dawsonu je odkril zlato žilo in postal eden od šestih najbogatejših zlatokopov. V Dawson, ki se je hitro razvil v velemesto, so prišle najbolj znane filmske igralke. Med njimi je bila tudi igralka, ki ji je Stadler kupil vse zlato in vse diamante, samo da bi jo pridobil na svojo stran. Na ta način se je omehčala, bila sta tik pred poroko in gospa je zgradila po Ameriki celo verigo hotelov, najlepši hotel pa je posvetila našemu vrlemu Antonu Stadlerju. Toda okrog lepe igralke so se začeli zbirati drugi moški in naš Anton se je nesrečno zapil. Končal je tako, kot je začel. Preživljal se je z lupljenjem krompirja. Zgodba torej govori o človeku, ki obogati, a na koncu ga to prekleto bogastvo povsem uniči.«

Druga novost letošnjega konca leta je knjiga za otroke z naslovom Petelinja drsalna šola. Pisatelj Ivan Sivec je tudi dedek in tako je kar razumljivo, da napiše tudi kaj za najmlajše. »Že v mladosti sem napisal veliko pravljic, kakšnih 300 se jih je nabralo. Knjigo je v založbi ICO izdal sin Iztok, ilustrirala pa jo je njegova bodoča žena Tina Švajger in to je tudi njen prvenec na tem področju. Zgodba? Prihaja iz našega dvorišča iz Most pri Komendi, kjer sem opazoval peteline in kure, ki so se sprehajali po dvorišču. Eden izmed petelinov pa se je na spolzkem dvorišču dobro znašel, naredil celo kakšno pirueto. Torej, če si spreten, znaš preživeti vsako vreme, ali se znajdeš v vsakem položaju, ali, če hočete, kolikor znaš, toliko veljaš. Bistvo zgodbe: nikdar se ne norčuj iz človeka, če zna več kot ti.«