Splošno o Ivanu Sivcu - Spremna beseda h knjigi IZGUBLJEN NA ALJASKI 
Splošno o Ivanu Sivcu - Spremna beseda h knjigi IZGUBLJEN NA ALJASKI

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

oktober 2005 

IVAN SIVEC (r. 1949), eden najbolj priljubljenih sodobnih slovenskih pisateljev, se je pravkar vrnil z daljšega potovanja po Kanadi in Aljaski, s pustolovščine po poteh iskalcev zlata in ameriškega pisatelja Jacka Londona, na ka­tero se je peš, s čolnom, pasjo vprego in bival­nim avtomobilom odpravil v družbi prijateljev Vojka in Joža.

Kaj je tisto, kar je pisatelja izpod Kamniških Alp zvabilo v nepregledne severne širjave in ga prisililo, da si ogleda kraje ter podoživi dogodivščine velikega pisatelja in svojega vzornika iz mladih let? Kot je dejal v intervjuju za lokalni časopis, ga je k temu spodbudil duh Jacka Londona, ki se je nekega dne znašel ob njem. Vsenavzoči duh prezgodaj umrlega pisa­telja od tedaj nenehno spremlja Sivca, ga dreza in mu ne da miru. Vidi ga na dolgih sprehodih po naravi, zaznava s kotičkom očesa, ko sedi za računalnikom, čuti v tihih nočeh. Ivan Sivec dobro ve: duh bo izginil, ko bo naloga oprav­ljena. Kakšna naloga? Prepričana sem, da je po izidu te knjige vse jasno.

In vendar poznavalce življenja in dela Ivana Sivca nekaj preseneča. Z gotovostjo namreč lahko rečemo, da mu za to, da bi bolje spoznal življenje Jacka Londona, dopolnil, kar je pisatelju preprečila prezgodnja nasilna smrt, in vstavil v mozaik manjkajoče delce, ne bi bilo treba nikamor potovati. Sivec je, kot bomo videli v nadaljevanju, v svoj obsežni literarni opus - do zdaj je izdal več kot šestdeset knjig - uvrščal žanrsko zelo različno literaturo, segajočo od avtobiografske proze in mladinskih romanov do zgodovinskih povesti in povsem strokovnih del. Doslej se je preizkusil v kar desetih literarnih zvrsteh, da niti ne govorimo o širokem spektru obravnavanih tematik, in se pri tem vsake teme loteval tako studiozno in s tolikšno doslednostjo, da mu ni ušla prav nobena podrobnost. Z lahkoto je pričaral bralcu duha srednjega veka, ne da bi se mu bilo treba vrniti v davnino, ni postopal po milanskih modnih brveh, da bi bralec bolje dojel, kakšen je pogled od tam, ni se omamljal z drogo, da bi mogel verodostojneje pisati o občutkih, ki se porajajo v narkomanih . Sivec premore tako bujno domišljijo, da je, ko piše o snegu, presenečen, ko dvigne pogled od računalnika in opazi, da je zunaj poletje. Čemu torej Aljaska? Glede na to, da se je brez dvoma tudi na to pot skrbno pripravil, se lahko vprašamo, kaj je odkril novega. Se mu ni zgodilo že videno, že doživeto? Taka vprašanja nas napeljujejo k misli, da je tokratno delo zanj izjemnega pomena. Nemara med pisateljema obstaja posebna vez? Da se o tem prepričamo, si podrob­neje oglejmo življenjepis Ivana Sivca.

Sivčeva rodbina izvira iz Most pri Komendi, majhnega kraja pod Kam­niškimi Alpami, ki je bil nekdaj del kamniške občine, danes pa sodi v občino Komenda. V tem kraju so Sivci živeli že vsaj od leta 1608, torej od obdobja, ko so nastali prvi uradni zapisi malteških vitezov. Ti so v svojih knjigah ves čas vodili natančne rodovnike in si skrbno zapisovali vse krajevne dogodke. Komenda je bila namreč cerkveno darilo malteškim vitezom (izraz Komenda pomeni posestvo, dano v dar), Moste pa so sodile k njej. Zgodovina domačega in okoliških krajev je bila vir navdiha za Sivčevo delo In večno bodo cvetele lipe, pripoved o življenju in delu Petra Pavla Glavarja, za Usodni pečat, pustolovski roman o Glavarjevi zapuščini, za Grenki kruh, pripoved o zadnjih komendskih lončarjih, za Skrivnost zlate reke, pustolovski roman o iskalcih zlata ob Kamniški Bistrici, za Jutro ob kresu, sentimentalni roman o življenju viteza Adama Ravbarja sKrumperka pri Domžalah, in za Krvavo grajsko svatbo, roman o Mengšu v turških časih. Zanimivo je, da pri Sivčevih v vseh štiristo letih nikoli ni manjkalo moških potomcev, ki so ohranjali ime domačije. To ime je tudi edino v Komendi, ki se je ohranilo do danes, vse druge družine so že spremenile priimke ali hišna imena. "Po drugi strani pa že vse življenje čutim, da se v meni pretakajo tako hribi kot morje," je nekoč dejal Ivan Sivec in prav mogoče je, da je kateri od Sivcev pred 400 leti prišel z Vrsnega ob Soči, območja, kjer imajo Sivci domicil. Tam obstaja kar štirinajst družin z imenom Sivec, v naših krajih pa jih je le peščica. Razpetost med morje in hribe pa bi lahko imenovali tudi ustvarjalni nemir, ki Sivca, podobno kot Jacka Londona, spremlja od najzgodnejših let. Ustvarjalni duh je pri obeh zaslužen, da sta kljub skromnim eksistenčnim možnostim postala to, kar sta.

Sivčevi stari mami je bilo ime Marija, dedu pa Johan in po njem naj bi Ivan, kot sam pravi, dobil kar nekaj genov. Ded je bil lovec, sicer pa se je tako navduševal nad knjigami, da si je uredil precejšnjo knjižnico in posojal knjige vsem vaščanom. Domači so se radi pritoževali, da raje bere, kot spravlja seno. Ivanov oče Andrej je po dedu podedoval izredno zgovornost. Njegova posebna odlika je bila, da je imel neverjetno dober spomin in si je zapomnil vse mogoče datume. Bil je pravi vaški leksikon. Rad je pri­po­vedoval zgodbe in po eni teh je nastala Ivanova prva povest Pesem njenih zvonov (1972).To je zgodba o stricu, ki je padel z lipe in se smrtno ponesrečil. Dogodek je malega Ivana zelo pretresel. Mimogrede naj ome­nimo, da je bila ta žalostna zgodba že trikrat ponatisnjena, nazadnje skupaj z Jurčičevo, Kersnikovo in Tavčarjevo v zbirki Slovenska povest.

Mama Ivana Sivca je prišla iz Preserij pri Radomljah. Bila je vesela ženska, ki je rada plesala in se veselila življenja. Imela je tri sinove, ki so, podobno kot njen mož Andrej, zelo radi brali. Družina ni bila premožna - imela je kmetijo, vendar bolj skromno, kakršne so bile mnoge v povojnih letih. Čeprav so bili Sivčevi bolj lačni kot siti, je bilo v družini obilo duhovnega bogastva. Tega se Ivan spominja v svoji avtobiografski kratki prozi, zbirkah črtic za mladino Kruh ponoči spi (1994), Vsak klas je zlat (1998) in Zlati časi (2000), ter v romanih, kakršen je Sonce vzhaja počasi (1979), pripovedi o hudih povojnih časih na kmetiji.

Nekoč je bila knjiga velika vrednota. Bratje Ciril, Andrej in Ivan so se kar tepli za roman Pod svobodnim soncem. Posebno Ciril je skoraj usodno vplival na Ivanov razvoj, saj mu je buril domišljijo z vedno novimi knjigami in pripovedovanjem o filmih. Že v zgodnji mladosti je Ivana prevzel tudi Jack London. Prva pisateljeva knjiga, ki jo je prebral, je bil Krištof Dimač. Slovenski prevod tega dela je našel v domači knjižnici. Občudoval je mnoge druge tuje in domače avtorje. Med pesniki je bil njegov vzornik Simon Gre­gorčič, v poznejših letih pa Gregor Strniša, ker je umetniško in ljudsko poezijo znal združevati tudi v besedilih za narodno-zabavno glasbo.

Poleg knjig so vsi trije Sivčevi otroci oboževali radio. Vse, kar se je dogajalo v radijskih igrah, se je dogajalo tudi na njihovem vrtu. Sami so si naredili lutke, izdelali čoln, uprizarjali igre . V tistem času je bilo v Mostah veliko ljudskih pevcev in godcev pa tudi ohranjanja starih običajev: sku­pinskega ličkanja, trenja prosa, sežiganja pusta . Ob takih priložnostih so bili navzoči harmonika, petje in živahno pripovedovanje vaških očancev. Pri Sivčevih so se radi ustavljali učitelji pa tudi drugi izobraženci.

Zaradi posebne nadarjenosti je Ivan začel hoditi v šolo že s šestimi leti. V drugem razredu je napisal kratko zgodbico o kriškem gradu, ki je že nakazovala njegovo bujno domišljijo. V nasprotju s sošolci, ki so zmogli le skopa poročila v slogu "Bili smo na gradu, bilo je lepo", je napisal, da je v gradu videl duha, grajsko gospodično in človeka, trpečega v ječi. Z grajsko gospodično naj bi celo zaplesal. Zgodba je bila učiteljici všeč in pripomnila je, da ne bi bilo slabo, če bi jo poslal v Ljubljano. Ivan jo je, ne bodi len, prepisal in poslal uredništvu Pionirskega lista, to pa jo je objavilo. Polagoma so iz kratkih zgodb začele nastajati vse daljše. K literarnemu delu ga je zelo spodbujala profesorica slovenščine Ana Razpotnik. Objavljal je tako v Pionirskem listu kot v Cicibanu. Ves čas je bil odličen učenec, velikokrat je nastopal kot recitator, pevec in igralec, predvsem pa se je posvečal pisanju za regijski časopis Gorenjski glas in pozneje za Kmečki glas.

Po osnovni šoli je v letih 1962-1965 obiskoval štiriletno srednjo tehniško šolo, smer elektro. V srednji šoli se je na pobudo dr. Nika Kureta prvič lotil etnoloških raziskav - po vaseh je popisoval stare običaje, zlasti ženitvene obrede. Pri tem je slišal in spravil na papir nič koliko čudovitih zgodb. Kot dijak je začel pisati tudi radijske igre in že kmalu dobil prvo nagrado. Vendar pa mu honorarji niso veliko pomenili - kadar jih je dobil, je povabil prijatelje na pijačo in se tako hitro znebil denarja. Pisal je predvsem zaradi veselja do pisanja. V različnih časopisih, med drugim v Nedeljskem dnevniku, je objavljal pravljice, humoreske in opise ljudskih običajev, o katerih mu je pripovedoval oče. Prav zaradi njega je v Gorenjskem glasu nastala rubrika Gorenjski kraji in ljudje.

Presenetljivo, da starši Ivana kljub veliki nadarjenosti niso pretirano spodbujali, da bi postal pisatelj ali znanstvenik. Pravzaprav so pričakovali, da bo traktorist. V tistih časih so pač starši svoje otroke želeli čim prej spraviti do primernega poklica. Potem ko se je izučil za elektrotehnika, mu je brat Ciril, ki ga je kot urednik Stolovega časopisa še naprej spodbujal k ustvarjanju, pomagal, da je končal srednjo šolo, in mu na splošno stal ob strani pri začetnem vzponu.

Po šolanju je Ivan Sivec postal tehnik pri oddajanju radijskega programa, ob delu pa je na filozofski fakulteti študiral slavistiko. To obdobje je bilo eno najbolj živahnih v njegovem življenju. Kljub zahtevni službi, ki jo je po večini opravljal popoldne in ponoči, in pogostim prijateljskim druženjem ni padel na nobenem izpitu. Bil je Toporišičev učenec in rad pravi, da ima o njem najboljše mnenje. Lepe spomine ima tudi na študijske kolege in na preda­vanja Matjaža Kmecla, Dragija Stefanije, Emila Štamparja in drugih.

Službo tehnika na radiu je Sivec opravljal z veseljem, saj je med delom lahko poslušal zanimive oddaje. Odnosi med sodelavci so bili dobri, in če je potreboval zamenjavo zaradi izpita, jo je vedno dobil. Nekoč je omenil, da se je med tehniki počutil precej bolje kot pozneje med novinarji. Med temi je namreč več tekmovalnosti in postavljaštva. Tega in hinavščine pa Sivec ni nikoli dobro prenašal, podobno ne kot njegov vzornik Jack London. Na srečo mu je s slabimi izkušnjami, kakršne so pokopale Jacka Londona, prizaneseno, saj mu stojijo ob strani družina z razumevajočo ženo Sonjo na čelu in dobri prijatelji, ki se zavedajo, da je za vse, kar je dosegel, žrtvoval veliko truda.

Takoj po diplomi leta 1978 - diplomsko nalogo z naslovom Pesniški jezik pri Marku Pohlinu je zagovarjal pri profesorici Orožnovi - je Ivan Sivec odšel med novinarje. Najprej se je zaposlil v uredništvu jutranjih oddaj Radia Slovenija, leto pozneje pa v dokumentarno-feljtonskem uredništvu. Zelo kmalu je začel pripravljati oddaje Naš gost in ena prvih je bila posvečena Ježku. Kot zanimivost naj omenimo, da so to oddajo pred kratkim po petindvajsetih letih znova predvajali in pri poslušalcih je zbudila navdušenje, saj je v njej ohranjen eden redkih dolgih, sproščenih pogovorov z Ježkom.

Leta 1993 je Sivec postal urednik dokumentarno-feljtonskega uredništva. Tu je do julija leta 2005 ustvarjal reportaže, radijske portrete, praznične oddaje in druge prispevke. Pri pripravljanju reportaž je po dolgem in počez prepotoval Slovenijo in srečal veliko znanih in neznanih ljudi. Tudi v tem bi lahko našli podobnost z neutrudnim avanturistom Jackom Londonom. Skupaj je pripravil več kot tisoč enournih in polurnih oddaj in srečal več kot pet tisoč sogovornikov. Pot ga je vodila po vseh republikah nekdanje Jugoslavije, Slovenijo je spoznal do zadnjega kotička, bil je na Švedskem, Norveškem (na Nord Kapu) in drugod po Evropi, nedavno pa je obiskal še Kanado in ZDA (Aljasko).

Ivan Sivec je do zdaj napisal več kot šestdeset knjig, čez dva tisoč besedil za glasbo ter več sto pravljic in radijskih iger, zato so mnogi Slovenci prepričani, da obstajajo kar trije Ivani Sivci. Je dobitnik številnih nagrad za umetniško in novinarsko delo. Premalo prostora nam je na voljo, da bi mogli vse našteti. Lahko bi rekli, da je tako kot Jack London postal slaven že za življenja. Njegovo prvo pisateljsko obdobje so zaznamovali vzorniki iz slovenske književnosti: Jurčič, Kersnik in Tavčar. Njihov vpliv opazimo v delih, ki so postavljena v podeželsko okolje, npr. v Koreninah grunta (1974). Snov iz podeželskega življenja črpa vse od leta 1990, ko se je začel posvečati biografijam, kot so Triglavski kralj (1994) o Jakobu Aljažu, Biseri bolečine (1996) o Simonu Gregorčiču in Brata Avsenik (1999), ter humoreskam, kot so Ženin proti svoji volji (1991), Mojih prvih petdeset (1998) in Male neumnosti (2003). V biografijah in zgodovinskih delih pogosto uveljavlja etnološko načelo zbiranja podatkov, ki ga je uporabljal že v srednji šoli, hkrati pa realnim osnovam dodaja zanimivo zgodbo, ki je plod njegove domišljije.

Med Sivčevimi literarnimi deli kritiki posebej hvalijo njegove mladinske romane. Zdi se, da je nanje usodno vplivalo avtorjevo srečanje z Brankom Gradišnikom in njegovo šolo kreativnega pisanja. Gradišnik je v Londonu opravil magisterij iz pisanja knjig in prek njega je Sivec spoznal, da literarno snovanje ni le umetnost, temveč tudi znanost in obrt. Navsezadnje tudi Jack London ni pisal le za svojo dušo. Gradišnikova šola kreativnega pisanja je po Sivčevem prepričanju najbolj pripomogla k berljivosti njegovih knjig. Zanimivo pa je, da se Gradišnik sam svojih naukov ni trdneje oprijel.

Sivčeve knjige za mladino lahko glede na snovno-tematske prvine razdelimo na štiri skupine: avtobiografsko kratko prozo, pravljice, avan­turistične romane in socialno-psihološke romane. Med pravljice med drugim sodi delo Dober dan, palčki iz leta 1991. Sivec je izdal tudi nekaj kaset z zvočnimi posnetki pravljic, ki niso izšle v knjižni obliki. Med avanturističnimi deli naj omenimo Gusarje na obzorju (1991), roman o ribičih in gusarjih z otoka Visa, Krokarje viteza Erazma (1997), pripoved o predjamskem gradu, Čarobno violino (1998), pustolovsko zgodbo o iskanju Tartinijeve violine, Krivo prisego (2002), pripoved o savinjskih splavarjih, in Kapitanov ključ (2004), pripoved o zakladu s potopljene ladje. Posebej kaže opozoriti na avtorjevo prvo mladinsko knjigo Pozabljeni zaklad (1987, 2001), po kateri sta bila posneta film in televizijska nadaljevanka. Kot zanimivost naj povemo, da je avtor tudi sam nastopal v filmu,in sicer v manjši vlogi poštarja. Pravijo, da je vlogo odigral tako prepričljivo, da so ga navzoči na snemanju imeli za pravega poštarja.

Sivec je tudi avtor humornih pustolovščin Vlomilci delajo poleti (2004) in Božični studenec (2004) ter otroških detektivk in športnih avantur Netopir brez kril (1995), Formula smrti (1997) in Enajsta ovira (1999). Med njegove socialno-psihološke romane sodijo Zadnji mega žur (2001), Noč po zadnjem mega žuru (2001), Finta v levo (2002) in Faktor X - Izpoved naivne manekenke (2005). Zadnja štiri dela sodijo med najbolj brane slovenske knjige. V njih razčlenjuje doživetja sodobnega mladostnika, ki o sebi meni, da je že odrasel, čeprav je še otrok. Uporaba mladostniških fraz in besednih zvez dela še toliko bolj približuje bralcem.

Omeniti je treba, da Ivan Sivec ni le pisatelj, pesnik, novinar in urednik, temveč tudi znanstvenik. V magistrski nalogi o popularni glasbi je pojasnil izvor glasbe, ki jo imenujemo narodno-zabavna. Po njegovem prepričanju oznaka narodno-zabavna glasba ni pravilna, saj gre za zvrst, ki le malo spominja na narodno in je v temelju predvsem zabavna. Ker sta bila začetnika te glasbe brata Avsenik, je po izvoru slovenska, čeprav jo danes igra deset tisoč ansamblov po vsem svetu in je celo marsikateri Slovenec prepričan, da je prišla k nam iz Avstrije. Ivan Sivec je napisal esej v več jezikih in ga poslal na vse evropske fakultete, da bi preprečil možnost, da bi si kdaj kdo drug lastil našo glasbo. Njegovo magistrsko delo je torej tudi velikega nacionalnega pomena.

Na vprašanje, kako zmore tako uspešno opravljati toliko različnih dejavnosti, Sivec skromno odgovarja, da si skrbno organizira čas ter omejuje gledanje televizije in obiskovanje gostiln, predvsem pa mu pomaga to, da ga žena Sonja ves čas vztrajno podpira. S Sonjo sta se spoznala na koncertu Kamniktitov v Kamniku. Leta 1971 sta se poročila in od tedaj složno živita in se odlično dopolnjujeta. Sonja je po poklicu višja sanitarna tehnica in skrbi za red v hiši, Ivanu pa je naložena skrb za hišno okolico. Zelo mu pomagata tudi otroka Vesna in Iztok, še zlasti ko se loteva socialno-psiholoških mladinskih problemov in drugih sodobnih tem. Oba prav tako kot starši obožujeta knjige. Vesna jih tudi prevaja iz nemščine, Iztok, ki ima v Kamniku založbo ICO, pa jih izdaja, zlasti učbenike. Ivan je že dvakrat postal dedek: ima vnuka Marka in vnukinjo Lano.

Kar zadeva družinsko življenje, primerjava med Sivcem in Londonom prav gotovo ni mogoča. Tu smo pri točki, na kateri se duhova teh ustvarjalcev razhajata. Sivec se v nasprotju z Londonom ni spuščal v avanture, ni doživljal družinskih polomov, ni menjaval žensk kot spodnjega perila, ni se vdajal pijančevanju in njegova vzorno urejena hiša ni pribežališče brezdomcev. V Sivcu ni sledu umetniške nadutosti ali boemske kaotičnosti, njegov osebni svet je urejen in skrbno načrtovan, njegova osebnostna drža načelna in strogo moralna. Celo tako zelo, da se ne bi nikoli loteval politike, čeprav so ga vabile različne stranke, saj se mu zdi, da je v politiki preveč postavljaštva. Eno njegovih temeljnih pravil je, da si nikdar ne iščimo mesta na račun drugega, temveč vedno na račun svojega dela.

V nasprotju z ameriškim pisateljem, ki je umrl od svoje roke, ima Sivec pred seboj še dolgo življenje, polno velikih načrtov. Eden od teh je obsežno literarno zgodovinsko delo. O čem, je za zdaj še skrivnost. Sivec v nasprotju z Londonom ne izgoreva v pisanju, temveč mu le-to vedno znova vliva življenjsko moč in vitalnost.

Čemu torej aljaška avantura? Odgovor ste morda našli med prebiranjem njegovega potopisa z Aljaske in zgodb, napisanih v londonovskem duhu. Samo to vem, da se je Sivec moral odpraviti na to pustolovščino in da nemirni duh, ki ga je priganjal in silil vanjo, ni Londonov, temveč njegov lastni. Morje in hribi, omejenost gora in neskončne morske širjave, urbanost in divjina, znanstvena natančnost in brezmejna domišljija, otrok in moški, vse to biva v tem našem pisatelju. Srečno, Ivan Sivec, na tvojih lastnih pa tudi na Londonovih poteh!