Splošno o Ivanu Sivcu - Legende nikoli ne umrejo 
Splošno o Ivanu Sivcu - Legende nikoli ne umrejo

<<< Nazaj na seznam intervjujev 

junij 2010 

Prvih sto knjig Ivana Sivca

LEGENDE NIKOLI NE UMREJO

Slovenci smo nagnjeni k ekstremizmu. Pa ne samo v športu, zlasti alpinizmu, če ga še lahko razumemo kot šport, ekstremni posamezniki se najdejo tudi na takih področjih, kot je vezenje besed v takšne ali drugačne oblike. Seveda imamo v mislih 'pisatelja, publicista in popotnika', kot je mogoče prebrati na njegovi uradni spletni strani, Ivana Sivca, ki je pred kratkim o svojem delu izdal celo knjigo Mojih prvih sto.

Literarni zgodovinarji Sivca uvrščajo 'med najuspešnejše pisce poljudnih povesti s kmečko tematiko in zgodovinsko motiviko' (Janko Kos), Helga Glušič, ki je h knjigi Mojih prvih sto napisala esej Sto pripovedi Ivana Sivca, hkrati pa je tudi avtorica spremnih besed k trilogiji Saga o Karantaniji, pa njegovo pisanje označuje kot vitalistični realizem in uvodoma navaja kar avtorja samega:
»Življenje gre naprej samo z ljudmi, ki se znajo navdušiti nad stvarjo ali človekom. Pa čeprav jih pri tem zanese.«

In Sivcu se to rado zgodi, saj sam pravi, da 'tudi … na straneh jubilejne knjige nekoliko prekipevam od veselja do življenja, pisanja, branja, do zapisane besede.'

Na tem mestu lahko dodamo, da tudi do pete, saj je za narodno-zabavne in zabavne ansamble napisal več kot dva tisoč besedil in bil okronan za kralja glasbene zgodovine in besedilopisja.

Prijazno je odgovoril tudi na nekaj naših vprašanj.


Dr. Helga Glušič vsekakor pravilno ugotavlja, da vam veliko pomeni bralčevo zanimanje, njegov bralni užitek, vživetje v zgodbo, sploh biti bralcu blizu. Bi napisali toliko tako raznovrstnih del, če ne bi bilo pri bralcih takšnega odziva?
»Nastajanje knjig je veliko bolj zapleteno in iracionalno delo, kot samo prilagajanje bralcem. Dolgo časa tudi sam nisem povsem verjel v to, a vendar je res, da določeno idejo preprosto moraš spraviti na papir. Gre torej za nezavestno, tako rekoč arhetipsko prepisovanje nečesa, kar obstaja v najširšem človekovem prostoru, pisatelj pa ima pred drugimi samo to prednost, da zgodbo iz te prijazne vesoljske neskončnosti vzame in jo prepiše tudi za bralca.«

V nekem intervjuju ste rekli, da so vam najbolj pri srcu vaša zadnja dela, v tem primeru Saga o Karantaniji, čeprav se je v tem času število vaših knjig povečalo še za dve. Ste zadovoljni zaradi teme same ali zaradi njenega uspešnega literariziranja?
»Trilogijo o Karantaniji sem pripravljal petnajst let. Ves ta čas sem intenzivno zbiral gradivo in razmišljal o njem. Z leti se ga je nabralo kar precej, v meni pa je očitno tudi sproti zorelo. Verjetno pa sem se ga prav zato loteval počasi, z velikim spoštovanjem, skrajno previdno, že skoraj z bolečino. Dovolj umirjenega časa pa sem gradivu lahko posvetil šele zdaj, ko sem v pokoju. In bolj ko se oziram na prehojeno karantansko pot, vse bolj ugotavljam, da je Karantanija v moji podzavesti vendarle nastajala tudi že prej, pa čeprav v nezavednem stanju. Ob tem sem ne po naključju srečal tudi dva človeka, ki sta ves čas nosila s seboj enak odnos do naše domnevne pradomovine: odlično urednico Tadejo Zupan Arsov in založnika Davida Tasiča, ki je celo svojo založbo poimenoval po Karantaniji. Verjetno je prav zato pozneje, v moji pisalni samoti, trilogija vendarle kar v dveh letih planila na plan. Ves čas sem tudi čutil, da bo to neke vrste moje življenjsko delo. S pisanjem vseh drugih knjig, za marsikoga žanrsko precej različnih, sem si očitno vendarle nabral dovolj izkušenj, da mi pisanje vseh treh zgodovinskih knjig ni delalo večjih težav. Ko sem prišel do rešitve, da bi lahko celotno zgodovine Karantanije prenesel med bralce v obliki treh velikih osebnosti, sem se oddahnil. Tako se zdaj da vsako knjigo brati zase, a vendar so vse tri med seboj povezane.«

Romani Kralj Samo, Cesar Arnulf in Kneginja Ema so domišljijsko-zgodovinski romani. Z domišljijo vam ni težko, kaj pa ono drugo, zgodovinski viri?
»Kot dolgoletni novinar in urednik Dokumentarno-feljtonskega uredništva na Radiu Slovenija sem se verjetno precej bolj kot marsikdo drug zavedal, da tako radijska oddaja kot solidna knjiga brez dokumentov in dejanskih dokazov ne pomenijo veliko ali pa prav nič. Prebral sem vse strokovne knjige o naši prazgodovini, preletel vse članke za in proti Karantaniji, preštudiral polemike zagovornikov in nasprotnikov, obiskal veliko zgodovinarjev, ki so se ukvarjali s tem obdobjem, prehodil pa sem tudi večino krajev dogajanja. Od prvotne romantične predstave Karantanije se je pred menoj kar sama razprostrla precej drugačna panorama davnih dogodkov: od prve organizirane plemenske skupnosti oziroma Samove države do ustoličevanja koroških vojvod, bolj ali manj nasilnega pokristjanjevanja, ustvarjanja brižinskih spomenikov, predvsem pa odlične organiziranosti prvinske skupnosti, prve pristne demokracije, vzpona sposobnih posameznikov, močnega smisla povezave na evropskih tleh itn. V vseh treh knjigah so z letnicami dogodkov vred priobčena tudi vsa oprijemljiva zgodovinska dejstva, pa tudi zemljevidi, ki jih je - tako kot naslovne portrete - precej smelo, pa vendarle izredno estetsko in dramatično oblikovala akademska slikarka Ejti Štih, ki živi in ustvarja v Boliviji. Seveda pa je bilo treba zgodovinska dejstva povezati tudi z domišljijo, drugače se vse tri knjige o Karantaniji ne bi mogle brati kot romani o junaštvu in ljubezni, zmagah in ponosu, odpuščanju in dobroti, kot jih je označila dr. Glušičeva. Ob tem moram povedati, da sem še posebej počaščen, da je prav zaslužena profesorica, ki je med drugim do potankosti obdelala na primer Cirila Kosmača, posvetila v knjigi Mojih prvih sto mojemu literarnemu delu več kot štirideset strani dolgo znanstveno razpravo, vsem trem karantanskim knjigam pa je kot prva bralka sproti vdahnila tudi prijazno spremno besedo.«

Saga o Karantaniji deluje enovito tudi zaradi njene oblikovne zasnove: vsak roman sestavlja dvanajst poglavij in vsako poglavje uvaja pripoved v ljudskem stilu o dobroti, lepoti narave, pravičnosti in življenjskih modrostih. Po uvodni pripovedi se imenujejo tudi poglavja. Slišati je stereotipno, pa vendar: Kakšen je namen teh uvodnih pripovedi?
»Vsi tisti, ki poznajo moje knjige - in teh ni malo, saj si moji bralci vsak dan izposodijo v knjižnicah več kot sto dvajset knjig - so prvi trenutek nekoliko presenečeno ugotovili, da gre za nekoliko drugačno, morda tudi zahtevnejše branje. Res sem si kot učenec kreativne šole pisanja naredil natančen načrt, ki sem ga udejanil pred vsakim poglavjem z uvajalnimi pripovedmi, na videz vzetimi iz ljudskega prediva. V resnici pa pozorni bralec kaj kmalu lahko ugotovi, da so vse tovrstne pripovedi tesno povezane z osnovnim tokom pripovedi, prav tako pa skrivnostni meč in še nekaj drugih podrobnosti, ki so namenoma zastrte površnim bralcem. Nekaj stvari pa je tudi takih, ki morda niti niso za današnji prepohlepni čas.«
Ali od tu izvira tudi vaša misel, da v legende, ki jih je v Sagi o Karantaniji veliko, ne verjamejo samo tisti, ki nimajo domišljije?
»Da se vse tri knjige napajajo tudi v ljudskih legendah, ki jim daje krila prav domišljija, seveda tudi ni naključje. Legende so nastajale od pradavnine naprej, vedno so rasle z nami vred; v vsakem primeru so stalni del našega sprejemanja sveta. Vse legende obstajajo v našem spominu in se vračajo v prihodnost. Nekateri menijo, da živijo samo še v neki davni starosvetnosti in da nam nimajo več kaj povedati. Resnica pa je prav nasprotna! Legende nikoli ne umrejo, tako kot nikoli ne odidejo ljudje iz legend. In bolj ko postajamo svobodni, bolj jih cenimo in se jim skušamo tudi v današnjem času vse bolj približati. Pa naj bo to že kar starosvetni kralj Samo, skoraj neznani cesar Arnulf ali s posebnim sijajem obdarovana kneginja Ema.«

Milan Vogel, Delo
23. junija 2010