Ivan Sivec: Škorpijonov pik

Naslovnica knjige Škorpijonov pik ŠKORPIJONOV PIK je pripoved o posvojitvi deklice Kainde na daljavo. Oče jo je po prastari afriški navadi takoj po rojstvu vzel k sebi v naročje, jo nalahno obrisal z rokavom, potem pa jo položil k škorpijonu. Takoj, ko je škorpijon zagledal ob sebi drobno, nežno telesce, je vanjo vbrizgnil svoj hudi strup. Bo Kainda preživela? Bo srečna v življenju kot mi? Bo spoznala ljubezen ljudi? Bo ostala zvesta svojemu rodu, skupnosti, Afriki? Bo zaradi nemogočih življenjskih pogojev in predvsem lakote ugasnilo še eno mlado življenje?


/ odlomek z začetka knjige: /

Nikdar v življenju si nisem mislil, da jo bom moral napisati. Vedno sem si govoril, da bom - ko bom znal pisati - ustvarjal za mlade bralce samo vesele in zabavne prigode. Zdaj pa vam moram kljub vsemu povedati eno najbolj žalostnih zgodb na svetu …

Ups, pozabil sem se predstaviti! Ime mi je Matic, hodim v šolo Ančke Vrhovnikove. Ko se je tale zgodba začela, sem obiskoval četrti razred. Prvi razred druge triade. Na zunaj sem bil tedaj popolnoma vsakdanji fantič, ki je imel urejeno življenje, dobre starše, veliko prijateljev … Od daleč se je zdelo vse ful v redu. Pa ni bilo!

A začnem naj res čisto na začetku, v času, ko je bilo res še vse OK. Takoj naj tudi povem, da v družini nisem bil sam, temveč sem imel tudi bratca Matjaža. Matjaž je bil leto dni starejši od mene, drugače pa sva si bila na zunaj tako podobna, kot bi bila dvojčka. Čeprav sva hodila vsak v svoj razred - Matjaž je tedaj, ko se je zgodba začela, hodil že v petega - so naju mnogi zamenjevali. Posebno starejši ljudje na naši ulici, pa tudi na naši šoli. Tega pa nisva nikoli izkoriščala, čeprav nama je včasih prišlo prav.

Na primer na rojstnem dnevu. Med nami - kot pravi babi - mladimi družinami, se je razširila navada praznovanja rojstnih dni. Ko smo zastavili z novim tednom, sta se na ponedeljkovem kosilu mami in oči vedno pogovorila:

»In kaj imamo ta teden?« je vprašal oči. Veste, to je tisti naš oči, ki ne more živeti brez načrtov. Po poklicu je inženir gradbene stroke in tudi v službi kar naprej dela načrte za nove hiše, stolpnice in naselja. Pravi, da se pri nas ni še nikdar toliko gradilo kot zdaj. Pa čeprav vsi nekaj tarnajo in se izgovarjajo na recesijo.

»No, bo kar pestro,« mu je navadno odgovorila mami. »V ponedeljek imam pedikerko, ti pa moraš pokositi travo. V torek imata otroka rojstni dan pri Špeli - povabljeni smo vsi, pa že skoraj moramo iti, saj so bili oni tudi pri nas - v sredo moraš ti iti na upravno enoto urediti papirje v zvezi z zemljiščem, jaz pa bom šla z otrokoma v knjižnico, v četrtek gre vsa družina - če bo vreme - v Volčji Potok - v petek pa imamo še en rojstni dan. Pri Petkovih. Vikend pa je samo naš. Predlagam, da gremo v toplice. Že zaradi Matjaža.«

Toplice so na pogosto na sporedu zato, ker moj bratec Matjaž že od rojstva naprej ni preveč zdrav. Pravijo, da nima dobre krvi. Da je slabokrven. Prav zato smo ves prosti čas posvečali temu, da bi si nabrali čim več moči in da bi bil Matjaž čim bolj zdrav. Meni se Matjaž ni zdel nikoli bolan, res pa je, da je bil vedno bolj miren in tih, moje pravo nasprotje. A pri tem moram nekaj poudariti. Ves čas sva bila z Matjažem velika prijatelja. Z Matjažem se skoraj nikoli nisva stepla, z Matjažem si skoraj nikoli nisva bila v laseh za igračo, z Matjažem sva si v vseh stvareh pomagala.

»Pa moramo k Petku res vsi?« je oči okleval glede drugega rojstnega dneva. Rojstni dnevi so se res razrasli kot gobe po dežju. Ko sva jih midva z Matjažem začela praznovati, smo jih imeli po enega na mesec, zdaj pa se večkrat zgodi, da imamo enega na teden. Včasih pa celo dva.

»Halo! To se vendar spodobi, se ti ne zdi?!« je odvrnila mami. »Petkovi so tako simpatična družina, poleg tega pa gospa dela na Ministrstvu za zunanje zadeve …«

»Ti, pa tvoja kariera!« je oči zamahnil z roko tako jezno kot le malokrat. Mami in oči sta se drugače tedaj še odlično razumela, res pa je tudi, da je večkrat prišlo do nesporazuma prav zato, ker si je mami predstavljala, da bo dobila boljšo službo in bo nekoč ena glavnih nekje v vladi.

»Hm, nikoli ne veš, kje te sreča čaka …«

In tako smo tisti konec delovnega tedna odšli k Petkovim res vsi. Priredili pa niso rojstnega dneva v Mc Donaldsu, tako kot marsikdo drug od naših prijateljev, temveč kar doma, na domačem vrtu. Zbralo se nas je več kot dvajset otrok in menda kar dvaintrideset staršev. Vsaj mami jih je toliko naštela. Večina je imela pač samo enega otroka, le midva z Matjažem sva bila dva, nekateri drugi, družina Zakrajšek, pa je imela celo tri. Starši se med seboj večkrat niso poznali, otroci pa tudi ne. Tudi tokrat je bilo tako. Le midva z Matjažem sva se poznala s Petkovim Anžetom s francoščine. Anže je namreč hodil - prav tako kot midva z Matjažem - k francoščini.

Pri Petkovih je bilo ful dobro. Imajo veliko hišo, okoli hiše pa trikrat večji vrt kot mi, na koncu hiše pa imajo postavljen velikanski trampolin in pravljično hišico. Ob tem pa še velik peskovnik, gugalnico in druga igrala. Zdelo se mi je, kot bi prišli v park, ne pa na obisk h komaj poznanim ljudem.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Škorpijonov pik je:
 Ful huda
 78%Ful huda: 78%Ful huda: 78%
 Kul
 15%Kul: 15%Kul: 15%
 Še kar kul
 3%Se kar kul: 3%Se kar kul: 3%
 Prebavljiva
 2%Prebavljiva: 2%Prebavljiva: 2%
 Poden
 2%Poden: 2%Poden: 2%
Število glasov: 685