Ivan Sivec: Faktor X 
Ivan Sivec: Faktor X

Spremna beseda Dr. Dragice Haramija
Ob izidu šestdesete knjige Ivana Sivca.


    Naslovnica knjige Faktor X
<<< Nazaj na Faktor X
Ivan Sivec je pisatelj zelo raznovrstnih književnih zvrsti; še posebej se vidi ta raznolikost v proznih vrstah sodobne književnosti za odrasle, otroke in mladostnike. Avtor v svojih delih pogosto uveljavlja etnološki princip zbiranja podatkov - le-ti so tudi preverljivi - realnim osnovam pa dodaja zanimivo zgodbo, ki je seveda konstrukt njegove domišljije. Nekatera dela Ivana Sivca v celoti sodijo med biografiko, npr. pripovedi o Adamu Ravbarju, Jakobu Aljažu, Simonu Gregorčiču, Jožetu Plečniku ...

Ob obsežnem in raznolikem Sivčevem opusu je treba posebej poudariti njegovo priljubljenost med mladimi bralci, ki si jo je avtor pridobil s kar štiriindvajsetimi mladinskimi knjigami. Mladinsko leposlovje Ivana Sivca lahko glede na snovno-tematske elemente razdelimo na štiri izrazite skupine: avtobiografsko kratko prozo, pravljice, avanturistične pripovedi in romane ter socialno-psihološke romane.

Avtobiografska kratka proza, katere značilnost je predvsem idiličen spomin na otroštvo, je zbrana v treh Sivčevih delih: Kruh ponoči spi (1994), Vsak klas je zlat (1998) in Zlati časi (2000). Avtorjev spomin je povezan z dogodki iz njegovega otroštva (npr. s spoštljivim poslušanjem prvega družinskega radia, z delom, družinskimi člani, odnosom do vere), ki s stališča sodobnosti deluje oddaljeno, saj si današnji otrok npr. težko predstavlja, da bi za sedmi rojstni dan dobil svojo prvo motiko. Kakšno darilo pa bi bilo to? Idiličnost vaškega okolja, v katerem je avtor odraščal (Moste pri Komendi), se kaže tudi v odnosih do sovaščanov in družine. Ker časov, ki so nepreklicno mimo, ni mogoče podoživljati, ostanejo le prijetni spomini, kajti slabi hitro utonejo v pozabo, ali kot pravi avtor: "Spomini prinašajo čas, ki ga ni več in ga nikoli več ne bo. A vendar vsakomur bogatijo življenje in ga spominjajo, koliko lepega in zanimivega je doživel, kako čudoviti časi so za njim." (Sivec, 2000: 5).

Pravljice po vrstni kategorizaciji sodijo med kratka fantastična besedila, v katerih ob realnih literarnih likih nastopajo tudi fantastična bitja. Književni prostor in čas navadno nista natančno določljiva, veliko je čudežev ali drugih iracionalnih prvin. Med take pravljice sodi delo Dober dan, palčki (1991), avtor pa je izdal tudi nekaj zvočnih kaset s posnetki pravljic (npr. Prigode palčkov Poljančkov, Osem pravljic iz družine Vipi), ki niso izšle v knjižni obliki. Pravljice Ivana Sivca se deloma dotikajo bajeslovnih škratov, deloma pravljičnih palčkov, čeprav imajo njegovi palčki kot glavni literarni liki precej škratovskih lastnosti (npr. majhnost, nagajivost, nerazumevanje z ljudmi).

Največji del Sivčevih mladinskih literarnih del sodi v realistično avanturistično daljšo pripovedno prozo, torej med avanturistične realistične mladinske pripovedi in romane. Žanrsko se sila raznolika avanturistična mladinska proza deli v različne tipe. Pri Sivcu zasledimo otroško detektivko ter športno avanturistično in morjeplovsko avanturistično prozo.

Gusarji na obzorju (1991) so pripoved o gusarjih z otoka Visa. Avtor je dobil idejo zanjo ob pripovedi barbe Tončija, moža, ki mu je knjiga tudi posvečena. Privlačnost Jadranskega morja, običaji otoških prebivalcev in boj za preživetje otočanov so pogoste prvine sodobne slovenske pomorske avanturistične proze. Sivec je tem že kar tradicionalnim elementom dodal še motiv skoraj brezpogojne ljubezni in odkrivanja zaklada v morske globine potopljene čezoceanske ladje.

Otroška detektivka se pri Ivanu Sivcu veže z drugimi žanri, se pravi, da gre za žanrski sinkretizem (spajanje dveh ali več žanrov, pri Sivcu najpogosteje detektivke in zgodovinske proze ali detektivke in športne avanture). Skupina otrok po navadi bolj po naključju kot načrtno ugotovi kako zgodovinsko dejstvo, nato pa ga želi dokazati z detektivsko spretnostjo. V delu Pozabljeni zaklad (1987, ponatis 2001), prvi avtorjevi mladinski knjigi - po njej sta posneta film in televizijska nadaljevanka - je npr. izhodišče zapleta iskanje železne blagajne, polne zlatnikov, ki naj bi jo leta 1813 izgubili francoski vojaki, ko so se čez Brod umikali iz Ilirskih provinc. Pripoved Skrivnost zlate reke (1996) za motivacijo uporablja pripovedko o zlatem srnjaku, delo Krokarji viteza Erazma (1997) pa se naslanja na zgodovino Predjamskega gradu in življenje roparskega viteza Erazma. Pustolovščina, ki jo porodi izgubljena Tartinijeva violina, ima naslov Čarobna violina (1998), Usodni pečat (2000) pa je zgodba, v središču katere se znajde zapuščina Petra Pavla Glavarja, kulturnega mecena, teologa in čebelarja iz osemnajstega stoletja. O savinjskih splavarjih govori delo Kriva prisega (2002), o zakladu s potopljene ladje Rex pa knjiga Kapitanov ključ (2004). Ker so otroci v omenjenih delih vedno pozitivni literarni liki, ki jih odlikuje poštenost, saj si odkritega zaklada nikoli ne prisvojijo, je konec pričakovano srečen.
Med pustolovščine s primesmi humorja, detektivskih elementov in tradicije sodijo dela, uvrščena v zbirko Srečna družina: Vlomilci delajo poleti, Hišica v cvetju in Božični studenec (vse 2004). V vseh treh knjigah te zbirke se zgodbe pletejo okrog družine Erjavec, očeta Janeza, mame Maše, brata Jerneja in prvoosebne pripovedovalke Tine (Valentine). Povprečna slovenska družina, ki si zaradi ne posebno rožnatega finančnega stanja ne more privoščiti eksotičnih počitnic, neguje vrednote, na katere mnogi pozabljajo: razumevanje, toplino doma, običaje ...
Spajanje otroške detektivke in športne avanture je značilno za pet knjig Sivčevega opusa: za Netopirja brez kril (1995), pripoved o zapletih ob smučarskih skokih, Belega mušketirja (1995), opis zapletov na slalomski tekmi 20. olimpijskih iger, Formulo smrti (1997), zgodbo o zapletih na tekmi formule 1 v Monzi, Zeleno kri (1998), prikaz nogometašev, in Enajsto oviro (1999), pripoved o atletiki. V navedenih knjigah je osrednji literarni lik športni novinar Uroš Poljanšek, ki se vedno znajde na kraju dogajanja. Njegova najpomembnejša lastnost je, da zna povezovati dejstva in rešiti vse športne nevšečnosti, še preden povzročijo tragedijo. Negativna oseba ostane skrivnostna vse do razpleta, zgodbe pa se zapletajo po logiki detektivske pripovedi, v kateri so vsi literarni liki potencialni krivci. Nosilci dogajanja so potencialni krivci in glavni lik Poljanšek, športniki pa v zgodbo ne posegajo aktivno, temveč so le njeno ozadje, scena, čeprav se temeljna zgodba razvija prav zaradi nevarnosti, v kateri so se znašli.

Zadnjo žanrsko skupino sestavljajo štirje Sivčevi socialno-psihološki romani: Zadnji mega žur, Noč po zadnjem mega žuru (obe 2001), Finta v levo (2002) in Faktor X (2005). Socialno-psihološki roman je v mladinski književnosti razmeroma nov žanr, saj začne pridobivati veljavo šele z depedagogizacijo mladinske književnosti in odpravo avtocenzure mladinskih pisateljev. Problematika tega žanra - načenjajo jo tudi vsa štiri Sivčeva dela - je zgrajena predvsem na doživetjih sodobnega mladostnika, torej najstnika, ki je že skoraj odrasel in vendarle še otrok. Zaradi mnenja, da zmore usmerjati svoje življenje, se mu začne le-to zapletati, včasih tako zelo, da ne zmore ali ne zna poiskati izhoda ali pomoči. Odtujenost sili mladostnika v različne odvisnosti, pa naj bo to odvisnost od mamil, lepih oblek, odnosov ... Tragičnost literarnih likov, ki jih Ivan Sivec preslikava s spoznanji in doživetji sodobnega mladostnika (na to opozarjajo podnaslovi, npr. Izpoved mladega zapornika, Izpoved naivne manekenke), se kaže predvsem na ravni odtujene družine in v hlastanju po materialnih dobrinah, ki jih družba večinoma priznava kot edino vrednoto.

Socialno-psihološki roman pisatelja Ivana Sivca Faktor X, s podnaslovom Izpoved naivne manekenke, je tragična zgodba s srečnim koncem. Skoraj osemnajstletna Maša Poglajen se zdi sama sebi zelo odrasla in meni, da zna sama poskrbeti zase. Ko stopi v bleščav manekenski svet, se ji ta pokaže v tako lepi luči, da jo popolnoma zaslepi. Maša tako kmalu zabrede v odvisnost od drog. Snemanja po vsem svetu in visoki honorarji jo vedno znova prepričujejo o pomembnosti njenega dela. Šele ob posilstvu spozna, da modni svet ni zanjo, in se vrne domov. Skrb zbujajoč odnos do Mašine kariere kažejo tudi njeni domači. Kar prav se jim zdi, da dekle unovči svojo lepoto na milanskih, londonskih in newyorških modnih brveh. Roman kaže razumeti predvsem kot pomemben in tehten razmislek, namenjen dekletom, ki jih mika tovrstna kariera. Tistim, ki jim ni za takšna dokazovanja, pa to delo nazorno slika na zunaj lep, vendar v zakulisju toliko bolj krut modni svet in skrivno dogajanje, ki ga vodijo predvsem moški v plešastih letih.

Ivan Sivec piše prozo, ki je, ne glede na žanr ali književno vrsto, med mladimi bralci zelo priljubljena. Njegova dela sodijo v sklop otroške književnosti (pravljice, avtobiografska proza) in mladinske literature (avanturistična pripoved in roman, socialno-psihološki roman), se pravi, da jih berejo otroci v razponu od najzgodnejše bralne faze pa vse do konca branja mladinske književnosti v obdobju adolescence. Sodobne teme, razkrivanje tabujev in pustolovščine pa so najbrž tisti elementi Sivčeve proze, ki bralce prav posebej pritegujejo.

<<< Nazaj na Faktor X