Mnenja bralcev o Ivanu Sivcu

Lucijan
24.11.2017 ob 12:12

Vi ste faca. Knjiga o gasilcih je mega. Lucijan



1039. PREDSTAVITEV
22.11.2017 ob 21:16

Spoštovani gospod pisatelj Ivan Sivec!

Sejem je vedno najbolj živ,
ko nas obiščeta gospod Ivan Sivec
in gospod Primož Suhodolčan.
Iskrena hvala za sodelovanje na Slovenskem knjižnem sejmu in druženje z našimi/vašimi bralci!

Založba Karantanija,
Viktorija Muha, urednica



Danica Zupan, Šentrupert
21.11.2017 ob 12:08

Šentrupert, novembra 2017

Spoštovani gospod Ivan Sivec,

zdaj, ko je vreme bolj naklonjeno branju, sem dobila v roke Vašo knjigo S PRIJATELJICO V POSTELJI in moram priznati, da je padla ravno v pravi čas. Najavljena je bila sicer že v Bukli, enako kot Zgodbe o celjskih grofih in knezih, zdaj pa sem jo prebrala na dušek od začetka do konca.
V knjigi se o Ivanu Sivcu izve veliko novega in zanimivega. Najprej tole, da mi ne bo ušlo iz glave. Čestitam k Terseglavovem priznanju! V lepi družbi se je znašel Sivec, skupaj z Lidijo Hren, trenutno celo kandidatko za žensko leta in s kultnim Miki Musterjem. Bravo!
Veliko pa naj Sivcu pomenijo tudi Pavčkove besede, ki so zapisane v knjigi. Sivcu je povedal, da je najboljši …. najboljši pesnik tak, kot je Sivec, ki se zna približati ljudem. Tako približati, da pesmi pojejo celo Helena Blagne in Oto Pestner. Se pravi, da to niso samo pesmi za branje.
Knjiga ima nekoliko provokativni naslov S prijateljico v postelji. Vaba je seveda lepo nastavljena, tako lepo, da se hitro ujameš v njej. Ujameš v objemu prijaznih anekdot o dobronamernih prijateljih, o največkrat koristnih, a škodoželjnih sovražnikih, o domu in rodu – večkrat seveda z nastopom najdražje, o takšnih in drugačnih hakeljcih in posledicah in to v družbi nepozabnih slovenskih osebnosti, z radijskimi delavci v ospredju. Sivec je imel pač privilegij delati z njimi, vsak po svoje pa je bil pač svojstven tiček.
Knjiga nasploh ni čisto navadna zbirka tristotih anekdot, temveč je svojevrstna avtobiografija Ivana Sivca nasploh, v kateri si iskrivo privošči svoje najbližje, hkrati pa jih dobronamerno tudi opozarja, da bi bili lahko malce drugačni.
Veliko pove anekdota o pesmicah, kjer mnogi njegovi najbližji pripisujejo povedane verze Kosovelu, Murnu, Balantiču, na koncu pa le ugotovijo, da jih je ustvaril: ah, samo Sivec!
In še kratka besed ao smehu v tej knjigi. Gotovo je šlo na smeh Primožu Suhodolčanu, ki je napisal spremno besedo in knjigi dal svoj podton. Luštno!
No, zagotovo se bodo različni bralci različno smejali: tiho, zadržano, grenko, kislo, najbrž pa mnogi tudi glasno HA-HA-HA. Ali pa samo v mislih.
V knjigi sem omenjena tudi jaz, ki pišem tako dolge recenzije Sivčevih del, da se je zamislil še Sivčev domnevni prijatelj Janez ob njih. No, jaz sem prav počaščena, da sem v knjigi, prav tako pa sem z veseljem napisala tudi spremno besedo v Sivčevi knjigi Izgubljeni Prešeren. To ni kar tako.
Spoštovani gospod Ivan Sivec, iz srca Vam privoščim, da bi še dolgo obdelovali Vaše plodno pisateljsko polje in da Vam ob vsej profesionalni resnosti ne bi zmanjkalo soli in popra za dobronamerno dobrovoljnost in hudomušnost.
Pa srečno naprej – skupaj z Vašo najdražjo po desni in levi ter predvsem naravnost do zastavljenih ciljev.
Vesel dolenjski pozdrav!
Danica Zupan



Jasna Spinoza
20.11.2017 ob 16:09

Jasna Spinoza je napisala naslednjo strokovno analizo:

PSIHOLOŠKA ANALIZA BESEDIL – IVAN SIVEC
Jasna Pinoza

Analizo besedil sem pripravila s pomočjo več psiholoških teorij, o katerih lahko nekaj več izveste v naslednjih odstavkih. Namen mojega dela pa je ugotoviti, ali se v besedilih narodno-zabavne glasbe pojavljajo kakšni tipični psihološki vzorci ali ne. Ker je omenjena glasba zelo raznolika (stara je namreč 70 let), nabor pesmi smiselno izberem (npr. v tem primeru je to nabor vaših besedil).

Besedila analiziram na podlagi naslednjih kriterijev:

VREDNOTE

Vrednote so splošni cilji, kar bi radi dosegli v življenju. »Ne morajo biti boljše ali slabše. Nekateri ljudje cenijo ene, drugi druge vrednote – te razlike v veliki meri niso posledica razumskih odločitev, ampak dolgotrajnega procesa, v katerem so ponotranjili vrednote svoje okolice in najbližjih ljudi, ali pa tiste, ki so jih kako drugače pritegnile. Ker so vrednote ponotranjene in globoko zasidrane v nas, vsako njihovo primerjanje ali tehtanje v smislu »moje, naše so boljše, bolj pravilne, bolj ustrezne« vodi kvečjemu v nerazumevanje in konflikte.« (Kristijan Musek Lešnik)

Strukturo vrednot je preučevalo že mnogo psihologov, predstavljam pa najnovejšo (Janek Musek):
Dionizične vrednote: hedonske, potenčne.
Apolonske vrednote: moralne, izpolnitvene.
Hedonske: čutne (užitki, uživanje življenja, zabava, prosti čas, avanturizem), zdravstvene (zdravje), varnostne (varnost, neogroženost, mir).
Potenčne: statusne (ugled, moč, uveljavljanje, socialna moč, avtoriteta, bogastvo, uspeh, sposobnosti, ambicije, vplivnost), patriotske (patriotizem, narodni ponos nacionalna varnost).
Moralne: tradicionalne (poštenost, dobrota, red, zakoni, morala, pravičnost, širokomiselnost, pripravljenost pomagati, odpuščanje, zvestoba, odgovornost), socialne (družinska sreča, razumevanje v družini, ljubezen, zvestoba, prijateljstvo), societalne (sreča, blagostanje, mir, napredek, enakopravnost, socialni red, vračanje uslug, socialna pravičnost).
Izpolnitvene: spoznavne, estetske (lepota), kulturne (umetnost, kultura), aktualizacijske (notranje zadovoljstvo, osebna rast, ustvarjanje, modrost, pogum, življenjske spremembe, vznemirljivo življenje), verske (vera, svetost, odrešenje), ekološke (ohranjanje okolja, harmonija z naravo).


POTREBE

Potreba pomeni višek ali manjko neke fizične snovi (npr. preveč urina – moraš na stranišče; premalo hrane – si lačen itd.), informacij, sposobnosti, zaupanja, samorazkrivanja v medosebnih odnosih, morda še kaj. Nezadovoljne potrebe se izražajo kot fizično neugodje in neprijetna čustva, zadovoljene pa kot fizično ugodje in prijetna čustva (npr. veselje, ko ti nekaj uspe). (Darja Kobal Grum in Janek Musek, 2009, nekaj primerov sem dodala tudi sama).

Potrebe po Abrahamu Maslowu so:
Fiziološke potrebe (potrebe po hrani, vodi, kisiku, počitku, spolnosti, gibanju itd.)
Potrebe po varnosti (potreba po psihični, socialni varnosti).
Potrebe po pripadanju in ljubezni (izražanje naklonjenosti, sprejemanje in izražanje ljubezni, zaupanje v druge).
Potrebe po ugledu, spoštovanju (da bi bili od drugih deležni pozornosti, spoštovanja, pomembnosti, slave).
Kognitivne potrebe (potrebe po znanju, razumevanju,raziskovanju, radovednosti).
Estetske potrebe (potrebe po lepoti, simetriji, umetnosti).
Samoaktualizacija (potrebe po uresničitvi potencialov – človek naj bi postal to, kar lahko postane).

Viktor Frankl opredeljuje še eno potrebo:
Potreba po smislu življenja (zakaj sploh živim, kaj je moje poslanstvo na tem svetu?).


ČUSTVA

Oseba pojavljanje potrebe navadno doživlja z občutji čustvene napetosti in nezadovoljstva (Darja Kobal Grum in Janek Musek, 2009). De/motivirajoč odziv na ne/zadovoljenost človekovih potreb (potrebe pomanjkanja: fiziološke, varnost, ljubezen, pripadnost, potrebe rasti: vedenje/razumevanje, estetika, samoaktualizacija; smisel življenja; avtonomnost, pripadnost, kompetentnost).

Prijetna čustva: veselje, radost, ljubezen, pričakovanje pozitivnega, zanos, ponos, pogum, upanje, srečna zaljubljenost.
Neprijetna čustva: jeza, bes, tesnoba, žalost, obup, zavist, ljubosumje, sram, krivda, strah, panika, prezir/sovraštvo, pričakovanje negativnega, gnus, hrepenenje, nesrečna zaljubljenost.
Apatičnost – pomanjkanje doživljanja čustev.
Nabor čustev sem naredila na podlagi raziskav različnih avtorjev (glej vire).


PRIČAKOVANJA GLEDE PRIHODNOSTI (MIŠLJENJE)

Optimizem: zaupanje vase/druge in posledično prepričanje, da boš dosegel svoj cilj; prepričanje v dobre izide lastnih dogodkov, dogodkov drugih ljudi (skupin, organizacij, naroda itd.) (imajo t.i. scenarij zmagovalca).
Pesimizem: nasprotno. Kdor ima pesimističen pogled na svet, ne verjame v svoje sposobnosti, da mu bo kdo pomagal, da je vredno živeti, se truditi za kaj (scenarij poraženca). (Jasna Pinoza)


ATRIBUCIJE

So prepričanja oz. subjektivno pripisovanje vzrokov védenja (jaz, Jasna Pinoza, dodajam še: za nastanek določenih čustev, misli, dogodkov). Ljudje vzroke vedenja pripisujemo različnim dejavnikom – stabilnim, npr. osebnostnim značilnostim, ali pa socialnim situacijam, v katerih se znajdemo. Ljudje smo motivirani za iskanje vzrokov zaradi potrebe po obvladovanju okolja (če nekaj razumemo, se lahko tudi bolj primerno odzovemo). (Darja Kobal Grum in Janek Musek, 2009). Jaz, Jasna Pinoza, dodajam še: atribucije so vidik de/motivacije in pomemben dejavnik razlage, zakaj so nekateri ljudje bolj zadovoljni s svojim življenjem, drugi pa manj (so depresivni, tesnobni itd.).

Dimenzije:
Lokus kontrole: notranji (trud, sposobnosti) – zunanji (sreča, težavnost naloge); npr. ker sem se potrudila, sem dokončala delo; ker sem lahko nalogo, sem lahko dokončala delo; ker sem dobila pretežko nalogo, nisem dokončala dela.
Stabilnost dejavnikov: stabilni (sposobnosti, težavnost naloge) – nestabilni (sreča, trud), npr. ker vem, da vedno zbolim, če se ne oblečem toplo, pozimi vedno nosim topla oblačila; kar naenkrat sem dobila nek virus in zbolela.
Možnost vplivanja: nadzorljivi (trud) – nenadzorljivi (težavnost, sreča, sposobnosti); npr. lahko se pozdravim, če se malo pazim; sem zelo (neozdravljivo) bolna; ne morem očarati deklet, ker ne znam igrati na kitaro in se tega zagotovo ne morem naučiti, ker se imam za neumnega.
Psihološko najboljša možna kombinacija je: notranji lokus kontrole, stabilnost dejavnikov, možnost nadzora.

Viri:
Kobal Grum, D. in Musek, J. (200). Perspektive motivacije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009 
Musek Lešnik, K. http://ipsos.si/VodenjeVIZ_VI_vrste_vrednot.html
Različni avtorji o čustvih http://www.personalityresearch.org/basicemotions/plutchik.html
Pod cvetočimi kostanji
Vzcveteli so beli kostanji
pred hišo domačo spomladi,
z neskončno opojno belino kostanj ima lepe cvetove (opojna belina)
cvetijo pod našo planino.
Pod krošnjami hiša je stala,
z razkošnim se cvetjem bahala,
zdaj prazna je tamkaj ostala,
le veter raznaša bel cvet. včasih je bilo lepo, zdaj pa ne več, saj doma ni več nikogar – pripovedovalec visoko ceni družino

Zvabila nas pot je v daljino,
speljala nas v mesto je sivo,
kot v vetru povsod razmetani »zvabila, speljala, razmetani« - besede, s katerimi pripovedovalec nakazuje, česa nima rad (razdrte družine)
vsak zase sedaj smo ostali.
Skoz okno ozrem z bolečino neprijetno čustvo (žalost)
se v pusto betonsko sivino, nezadovoljena potreba po pripadnosti (ne živi več na vasi s svojo družino)
na bregu pod našo planino
pa v cvetju kostanji so spet.

Kje kostanj moj cveti, kje sto cvetov diši,
kje veter boža dom, kje listje šelesti?
Po stezi čez polje odšel bi rad domov, vrednota doma in nezadovoljena potreba po domu
med cvetjem med kostanji našel bi svoj rodni krov! hrepenenje (in) ali žalost?
Pripovedovalec pove, kako bi rad živel (kakšne so njegove želje oz. nezadovoljene potrebe), nič pa ne omenja, da bo kaj naredil za to. Besedilo se mi zato zdi rahlo pesimistično. Zdi se mi, da pripovedovalec ne prevzame kontrole nad tem, da ne bi več čutil bolečine (pesem ne nakazuje na notranji lokus kontrole). Če bi imel v mislih, kaj vse bo storil, da se bo boljše počutil, bi to bilo verjetno zapisano v pesmi.

Srečno, mlada Slovenija
Srečno, mlada Slovenija! optimistično

Pride čas, ko vino dozori,
ko se v polnih sodih zaiskri, zaiskri – pripovedovalec ceni vino
pride čas, ko odide fant na vas,
ko dekletu zažari obraz.

Pride čas, ko ptica poleti,
ko domače gnezdo zapusti,
pride čas, ko žetev dozori,
ko se zlato klasje zablesti. opisi vaškega življenja (ljudje, narava) – vrednota

Srečno, mlada Slovenija, Slovenec in Slovenka,
tebi vdano nazdravljamo, naša lepa mladenka, lepa – ceni domovino (morda je lepa narava, morda so mišljeni ljudje)
vse najlepše, prijatelji, naj zazveni zdravica, (pripovedovalec želi dobro prijateljem – morda je mislil svoje prave prijatelje ali pa sodržavljane; izpostavlja moralne vrednote, saj želi dobro drugim)
Slovenija, Slovenija, srečna bodi ti! pripovedovalcu je pomembno, da bi bili Slovenci v novi državi srečni (torej izpostavlja moralne in patriotske vrednote)

Holjarija, hojlari, fantje in možje,
holjarije, dekleta in žene,
hojlarije, jutro se budi,
mlada se nam Slovenija rodi! vrednota domovina

Pride čas, ko vzide svetel dan,
ki je lepši od stoletnih sanj, sanje po svobodi – vrednota, optimizem
pride čas, ko želje dozore,
ki smo zibali jih dan za dnem. nezadovoljena potreba po »samoaktualizaciji« naroda – potreba po samostojnosti, da gremo svojo pot (se oblikujemo, razvijamo, kakor si želimo Slovenci)

     Srečno, mlada Slovenija ...

Pripovedovalec ves čas izpostavlja, kako ceni svojo domovino. Slednjo bi lahko opisoval samo z vidika lepot narave, vendar pa to stori drugače. Izpostavi namreč ljudi, ki gradijo njegovo domovino. Te ima rad, zato lahko poleg o potenčnih vrednotah govorimo tudi o moralnih (socialnih). Potreba, ki jo izpostavlja, pa ni po ljubezni, pripadnosti, ampak po svobodi naroda. Njegova vrednota je torej tudi societalna (in ne samo socialna). V ozadju je opaziti, da pripovedovalec ceni tudi vaško življenje (pride fant na vas, ko žetev dozori itd.), vendar to ni bistvo zgodbe.
Kjer lastovke gnezdijo
Ko bila sem majhna deklica,
oče me objel je nalahno. prikaz lepega odnosa med hčerjo in očetom
Pod ostrešje doma našega
mi pokazal je z roko:

"Spet vrnile so se lastovke,
to za nas je pravi blagoslov. lastovke – simbol dobrega
Ne pozabi na besede te,
ki naj čuvajo naš rodni krov." oče ceni svojo družino in bi rad, da bi jo enako cenila tudi njegova hči

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
z daljnega sveta.
Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja. Pripovedovalec ceni dobre ljudi, mir v družini

V naši hiši vsako zdaj pomlad
čakamo na prve lastovke. lastovke so simbol, družinske člane asociira na »dobro« - npr. na to, kar je rekel oče ali pa asociacija na dober odnos oče-hči
Ko spet prilete do naših trat,
vsak od nas presrečen je. prijetna čustva kot odraz aktivacije asociacije (lastovke so priletele nazaj, lep spomin je »oživel«) in ne kot odraz nezadovoljenih potreb

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
z daljnega sveta.
Kjer gnezdijo lastovke,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja. Ali srečo prinesejo lastovke – ali si družina sama ustvarja srečo? (vprašanje je torej, na kateri strani je notranji lokus kontrole?) Sicer izrecno piše, da srečo prinašajo lastovke, vendar pa na podlagi celotnega besedila nisem prepričana, da so za srečo odgovorne samo lastovke. Občutek imam, da gre za srečno družino, srečo pa si zgradiš sam.
V tej pesmi se mi ne zdi, da ima kdo kakšno nezadovoljeno potrebo (npr. po ljubezni, družinski sreči itd.). Pesem bolj vidim v smislu izražanja moralnih vrednot (družina sreča je pomembna).
Zelen rožmarin
Ko se poletni dan zbudi,
po toplem morju zadiši,
opaja spet me vonj soli,
sipine mehke kraj poti. Konkretni opisi (vonj in tip) tega, kar je pripovedovalcu všeč.

V zalivu najdem svoj pristan,
iz samih zlatih niti stkan,
obrežje sto cvetov krasi,
napaja čar noči. uživanje na morju (v prijetnem vonju, mehkobi sipin, lepoti narave) – hedonske vrednote (ki pa skozi pesem niso bolj pomembne od moralnih)

Zelen rožmarin je najin spomin
na vsa doživetja počitniških dni,
zelen rožmarin po morju diši,
po čarih poletja, po vonju soli. ne gre samo za »morje, sol, sipine, zaliv, zelen rožmarin«, ampak za to, ker je bil pripovedovalec na morju s svojo ljubeznijo. »Morje, sol, sipine itd.« so samo asociacije na nekaj drugega – na čare poletja, ki jih je doživel s svojo ljubeznijo.

V kamniti hiši kraj morja
trenutek je miru doma, pripovedovalec ceni mir (moralna vrednota)
na zemljo zvezde padajo, pripovedovalec zvečer gleda zvezde/utrinke?
v dlaneh se mojih svetijo.

Ko pojdem na sprehod zvečer,
začutim ves nebeški mir,
nad morjem se odpre nebo,
vse rože zacveto. okolica (rože, nebo) so odraz pripovedovalčevega razpoloženja (mir) – lepo okolje, lep (srečen) človek. Lahko razmišljamo tudi v smeri »selektivne pozornosti«, ki pomeni, da človek opazi tisto, kar želi opaziti. Če se npr. dobro počuti, tudi okolje zaznava kot lepo (nezadovoljen človek pa bi ga morda opisal kot manj lepega ali pa vseh tistih cvetov sploh ne bi opazil)

Zelen rožmarin je najin spomin
na vsa doživetja počitniških dni,
zelen rožmarin po morju diši,
po čarih poletja, po vonju soli.

Pesem je pozitivna, usmerjena predvsem v sedanjost, v refrenu pa se malo vrne v preteklost. Ker je bila preteklost tako pozitivna, se posledično to odraža tudi v sedanjosti. Ni mi pa povsem jasno, kako to, da je pripovedovalec v sedanjosti sam. Pričakovala bi, da je lepše iti v zaliv in na sprehod v dvoje. Pripovedovalec neposredno ne izraža nobene potrebe (torej, da mu kaj manjka).
Žametne vrtnice žametne – asociacija na nežnost, morda tudi elegantnost?
Rdeče vrtnice se v rosi budijo,
kot solze se bleste jim drobne kapljice, solze – asociacija na človekovo ranljivost, nežnost, nepokvarjenost. Ker so na vrtnicah, lahko nezavedno te tri pojme povežemo z rdečimi vrtnicami.
po steblih do zemlje počasi drsijo,
cvetovi iz megle si kvišku vsi žele. Želja po odprtju, »življenju«, morda tudi, da pokažejo svojo lepoto svetu?

Žametne vrtnice simbol življenja so,
iz trnja zraste vsak cvet v svetlo nebo, pozitivna naravnanost pripovedovalca (optimističnost), metafora za to, da se ima vsak človek lahko lepo v življenju
žametne vrtnice naj ti krase svet sanj,
življenje tvoje za tvoj najlepši dan. pripovedovalec nekomu poklanja nekaj lepega, da bi se ta dobro počutil (v ozadju so moralne vrednote)

Rdeče vrtnice so rože ljubezni,
ki trnje skrivajo, a cvetje kažejo,
čeprav pomladni dan gre proti jeseni, metafora za možne neprijetnosti v življenju?
naj tvoja pot posuta bo s cvetjem samo. cvetje – simbol lepega; slavljencu naj bo ves čas lepo (lepe želje drugemu – moralne vrednote), optimizem

Žametne vrtnice simbol življenja so,
iz trnja zraste vsak cvet v svetlo nebo,
žametne vrtnice naj ti krase svet sanj,
življenje tvoje za tvoj najlepši dan.

Pripovedovalec neposredno ne izraža potrebe po ljubezni/pripadnosti, čeprav jo morda čuti (po navadi nekomu nekaj damo, ker si ga želimo ob sebi, želja pa je odraz potrebe).
Rože z domačega vrta
Dolgo smo skupaj živeli,
iskreno se radi imeli,
potlej od nas si odšla,
v mestu si srečo našla. Zbuja neprijetna čustva – izbrala je drugačen način življenja, v katerega sedaj niso več vsi vključeni. V ozadju moralne vrednote, morda nezadovoljena potreba po ljubezni (po družinskem članu)

Naša velika družina
se vedno te rada spominja, očitno imajo zelo malo stikov
še lepše tedaj se nam zdi,
ko s tabo se srečamo vsi.

Rože z domačega vrta
smo ti prinesli v spomin,
naj vsak cvet na srce ti potrka,
lepe občutke zbudi. Pripovedovalec želi dobro (prijetna čustva) drugi osebi (moralne vrednote)
Rože z domačega vrta
v sobi naj tvoji diše,
sredi zvezenega prta
začutila boš naše srce. Rože so simbol ljubezni, domačnosti

Vsakdo se redko oglaša,
saj vedno premalo je časa, pripovedovalec si torej želi več medosebnih stikov (potreba po izkazovanju ljubezni/pripadnosti)
življenje vsem hitro beži,
skoz prste nam mnogo spolzi.
Komaj bilo je poletje,
osulo se lepo je cvetje, metafora za minljivost (in) ali za to, da je sedaj v življenju slabše (vendar komu – njim ali njej?)
a vendar smo v mislih s teboj,
naj boža te cvetja opoj.


Zdi se, kot da pripovedovalec enači »izselitev v mesto« s tem, da je dekle »zapustilo« družino. Pravi namreč, da so se dolgo imeli iskreno radi, potem pa je odšla. Zdi se, da je sedaj življenje slabše, kot je bilo prej, kar zbuja neprijetna čustva. Na lepe dni naj jo spominja šopek rož, tudi njena družina je v mislih z njo. Iz vsega tega ne uspem razbrati, ali je pripovedovalec bolj optimističen ali pesimističen in ali ima lokus kontrole pri sebi. On sam namreč nima ničesar, da bi se spominjal te svoje sorodnice (tako kot ima ona šopek rož), je pa res, da je za razliko od nje še vedno obdan s svojimi družinskimi člani.
Na lepih prtičkih

Kjer rože ljubezni cvetijo,
ni treba veliko besed.
Kjer z jutrom se ptice zbudijo,
doma so najboljši ljudje.

Kjer starši se radi imajo,
otroci so vredni zlata.
Kjer praznik v hiši poznajo
se sreča vse dni le smehlja. Opisi srečne družine (pripovedovalcu srečna družina verjetno veliko pomeni – moralne vrednote)

Na lepih prtičkih ob naših ognjiščih
zvezeno je mnogo modrosti sveta.
Vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca. Pripovedovalcu so pomembne modrosti sveta (torej tisto, kar dela svet, odnose med ljudmi boljše – moralne vrednote)

Kjer v domu živi spoštovanje,
vsak dela z veseljem vse dni.
Kdor z delom ustvarja si sanje,
brez vsakih dolgov le živi. Vrednote spoštovanja, poštenosti in delavnosti (moralne – tradicionalne vrednote)

Kdor nima nič grehov na duši,
na večer brezskrbno zaspi. poštenost
Kdor zjutraj zbudi se s poljubi,
ljubezen mu kaže poti.

Na lepih prtičkih ob naših ognjiščih
zvezeno je mnogo modrosti sveta.
Vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca.

Vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca.

Pesem je v celoti pozitivna, izraža pripovedovalčeve moralne vrednote, ne govori pa neposredno o njegovih potrebah (oz. željah). Nisem povsem prepričana, ali želi morda pripovedovalec sporočiti, da je dobro upoštevati modrosti sveta, če želiš, da ti bo lepo v življenju (boš brezskrbno zaspal, se zjutraj zbudil s poljubi, imel srečno družino).
Pesem zvonov

Jutro življenja mi je pobožal zvon (jutro je polno sanj), pobožal – zvok zvona mu je torej všeč
klic hrepenenja nežno pregnal je dvom (jutro rodi nov dan).
Ko sem še tekal bosih nog sredi trav,
rad sem prisluhnil zvonjenju prek dobrav. Že kot deček je imel rad ta zvon

Tja pred oltar sem peljal izvoljenko (tisti dan še živi),
peli zvonovi so nama prelepo (v srcu spomin budi).
Ko me pokliče k počitku v poslednji dom (bim-bam-bom)
v zemljo domačo pospremi mili me zvon. Zvon ga spremlja skozi življenje ob pomembnih dogodkih – in zato je tudi zvon pomemben. Ko zvon zazvoni (ali se nanj samo spomni), oživijo spomini na te dogodke – to je primer t.i. »klasičnega pogojevanja« (učenja z asociacijami) https://sl.wikipedia.org/wiki/Klasi%C4%8Dno_pogojevanje

Pesem zvonov (od davnih že rodov nam boža dan in noč uho)
v duši zveni (odmev vseh lepih dni, ko so pri nas spet prazniki) odmev vseh lepih dni – verjetno v smislu klasičnega pogojevanja (asociacije)
na svoj dom (nas kliče prek bregov pod stari naš domači krov)
vse dni doni (prijazno kot nekdaj v zibelki).

Pesem zvonov (prek polja in gozdov, kot ptica poleti v nebo)
v duši zveni (napev iz vaških lin kot žametni zvečer spomin)
na svoj dom (nas vabi nalahno z ljubeznijo tja pod goro)
vse dni doni (kot pesem iz davnin, ki več je ni).

Zvon je simbol vsega lepega, kar je pripovedovalec doživel v svojem življenju (zibelka, poroka, dom, življenje na vasi) in ima toliko večjo vrednost tudi zato, ker spremlja več generacij. V ospredju zgodbe je torej zvon in asociacije nanj, ne pa pripovedovalčeve vrednote. Omembi slednjih pa se seveda ni mogel izogniti (izpostavlja vrednote partnerstva, doma, estetike – zvon lepo zvoni). Neposredno ne morem razbrati, kakšna prepričanja ima pripovedovalec o prihodnosti (je optimističen, pesimističen?). Ker pa je pesem zelo pozitivna, predvidevam, da je takšen tudi pripovedovalec. Tudi o potrebah neposredno ni nič kaj izvedeti. V tej pesmi je po moje bistveno izražanje lepih spominov (v smislu potrebe, da pripovedovalec z nekom deli svojo zgodbo, kaj je njemu lepo, kaj ima rad, s tem pa ne cilja na kakšnega dotičnega človeka, npr. ženo itd.). Mogoče je ta ista potreba prisotna tudi pri Na lepih prtičkih in ostalih pesmih, kjer nisem označila potreb.
Klasično pogojevanje je zaznati tudi pri rožah z domačega vrta, lepih prtičkih, kostanjih, žametnih vrtnicah, zelenem rožmarinu, lastovkah.
Pesem namesto rož

Dnevi vrtijo hitro se nam
skozi vsakdanje male skrbi,
brž se obrne dan,

as le naprej nam hiti.

Tisočkrat spomnim vmes se na te,
rada bi k tebi stisnila se, potreba po ljubezni
rada bi zvedela spet, potreba po védenju (vendar je v ospredju potreba po ljubezni)
ali kaj ljubiš me še.

Malo imava časa zase,
ker vse preveč je drugih poti,
vse bolj le čakam na te,
tvoje ljubeče dlani. potreba po ljubezni, ki očitno ni povsem zadovoljena, kljub temu, da sta poročena, zbuja neprijetna čustva

Ljubim tako te kakor nekdaj,
nič, prav nič spremenilo se ni,
skupaj se vrniva nazaj pripovedovalec ceni preteklost, ker je bilo lepše kot v sedanjosti. Za psihično zdravje bi bilo boljše, če bi pripovedovalec hotel ostati v sedanjosti in to spremeniti na boljše. V preteklost praktično ne moremo iti, življenje lahko krojimo samo v sedanjosti.
v lepe najine dni.

Pesem namesto žametnih rož
prinašam za praznik ti, pesem je izvirno in zelo osebno, izpovedno darilo (bolj kot rože), torej ji je on res pomemben (odraz moralnih vrednot in nezadovoljene potrebe)
da z mano srečen boš,
srce spet šepeče mi.

Pesem namesto žametnih rož
podarjam za praznik ti,
ostani moj dobri mož,
to si le želim vse dni. želja je odraz potrebe (v tem primeru po ljubezni)

Pesem je pozitivno naravnana, saj se čuti, da ima žena moč spremeniti njun zakon v boljšega (notranji lokus kontrole).

Poljubi košček kruha

Ko mati kruh je dala
na mizo iz peči,
otrokom se smejala
sijočih je oči.

Prekrižala je hlebec,
spoštljivo odrezala,
prijazno vsem je rekla:
»Poglejte, dar neba!« mati ceni kruh in želi, da ga tudi otroci (če ceniš kruh, potem ceniš tudi tistega, ki ga naredi, surovine (naravo), iz katerih je itd.)

Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
v njem je mnogo truda, trud = materino delo (njena moralna vrednota)
veliko upanja.
e na nekaj »upaš«, potem to pomeni, da si trenutno na slabšem, kot si želiš. Vendar iz zgodbe ne uspem razbrati, glede česa je to upanje (da bi bili otroci bolj preskrbljeni oz. manj revni?)

Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
da nas usoda kruta
ne bo več srečala. vraževerje?

Zdaj draga naša mati
prijazno smeje se,
vsi njeni vnuki zlati
ji božajo lase. vnuki imajo radi svojo babico

Prisluhnejo besedam,
da kruh je kot zlato,
brez njega ni življenja,
ravnajmo z njim lepo.

S kruhom mati nahrani otroke, da ti lahko preživijo (v ozadju zgodbe so torej materine moralne vrednote – družina, otroci, ki jih pač mora nahraniti; in pa dejstvo, da kruha ni lahko narediti, zato je treba spoštovati tudi njeno delo). Opažam potrebo mame, da otrokom pojasni, kako pomembno je spoštovati kruh. Žal ne vem, kam bi to potrebo umestila znotraj teorije. Mama ima notranji lokus kontrole (zna učiti otroke, ti jo tudi poslušajo).

Vsi na kolo

Ko sonce spet ogreje vse ceste in poti,
srce se mi nasmeje, ker nič me ne boli. vrednota – zdravje (potenčne vrednote)
V drvarnico odpravim po staro se kolo,
kot znanca ga pozdravim, namažem ga skrbno. skrb za lastnino, da ne propade (moralne vrednote)

Ko prvič ga zajašem, vijugam sem ter tja,
drevesa vsa objamem, poljubim trdna tla. humor
A hitro se ujamem, sem pravi cirkusant,
na pot se z njim odpravim, spet sem svoboden fant. svoboden verjetno zato, ker na kolesu pozornost usmeri na naravo, okolico, kje in kako vozi – ter zato nima časa misliti na skrbi?

»Vsi na kolo – za zdravo telo!«, vrednota – zdravje
je vzkliknil nekdo, ki vandral je rad.
Dodamo lahko samo vam še to,
na kolesu je vsakdo spet mlad. mlad, ker se na kolesu sprostiš?

»Vsi na kolo – za zdravo telo!«,
pa dolgčas nikdar doma vam ne bo,
Prekrasen je svet, en sam rožnat cvet,
najlepši na njem pa cvet je deklet.
e se voziš s kolesom, marsikaj vidiš

Doma kosti preštejem od glave do peta,
prešerno se nasmejem, še vse so ena a. humor
Nasploh sem športnik pravi, me občuduje čisto vsak,
zvečer na zabavi sem mega korenjak. humor (delanje »norca« iz sebe?)

Pripovedovalec je zelo zabaven in si ga lahko kar predstavljam, kako vozi kolo. Ker je pesem prežeta s humorjem, poslušalec z manj obrambami sprejme sporočilo, da je zdravje pomembno. Ne smem spregledati, da jasno poziva »vsi na kolo – za zdravo telo«, vendar nikjer neposredno ne pove, da bi imel kakšno nezadovoljeno potrebo (da je npr. bolan in gre na kolo zaradi zdravja; da se boji bolezni; ali pa da meni, da so ljudje premalo fizično aktivni in si jih želi spraviti pokonci itd.).

Slovenske gorice

Na vrhu obronka sedim,
v daljavo strmim,
zaobleni griči povsod,
vmes bela vijuga se pot.

Lesena hiša stoji,
ob bregu se komaj drži,
na griču trsek sloni, opisi okolja (da si lažje predstavljamo, kakšne so gorice)
v jesenskem se soncu zlati. se zlati – asociacija na prijetno, lepo (pripovedovalec ima rad vinograd)

Slovenske gorice, gorice iz zlata,
kjer ljubke vasice so kraj vinograda,
kjer drobne stezice so stkane po bregeh,
kjer žlahtno nas vince pozdravlja v kleteh. zlato, ljubko, drobno, žlahtno – samostalniki in pridevniki, ki izražajo pripovedovalčevo naklonjenost Slovenskim goricam (potenčne –patriotske vrednote)

Sem videl mnogo vasi,
sem srečal dosti ljudi,
a takšnih nikjer ni drugod,
kot brata te sprejmejo tod. pripovedovalcu je všeč, da so ga sprejeli kot brata (zaradi potrebe po pripadnosti nekomu), odraz moralnih vrednot

Kdor rad življenje ima,
v gorice se sončne poda,
med dobre, prijazne ljudi,
med zmeraj odprte dlani. moralne vrednote (ceni to, da ljudje en drugega sprejemamo).

Nič ne govori o svojih potrebah, ampak govori bolj na splošno (kdor življenja rad ima, v gorice se sončne poda). Lokus kontrole je verjetno notranji, čeprav tudi ni jasno izražen (npr. v smislu odločil sem se, da grem v gorice, kjer se bom imel dobro).



Jasna Spinoza
20.11.2017 ob 16:08

PSIHOLOŠKA ANALIZA BESEDIL – IVAN SIVEC
Jasna Pinoza

Analizo besedil sem pripravila s pomočjo več psiholoških teorij, o katerih lahko nekaj več izveste v naslednjih odstavkih. Namen mojega dela pa je ugotoviti, ali se v besedilih narodno-zabavne glasbe pojavljajo kakšni tipični psihološki vzorci ali ne. Ker je omenjena glasba zelo raznolika (stara je namreč 70 let), nabor pesmi smiselno izberem (npr. v tem primeru je to nabor vaših besedil).

Besedila analiziram na podlagi naslednjih kriterijev:

VREDNOTE

Vrednote so splošni cilji, kar bi radi dosegli v življenju. »Ne morajo biti boljše ali slabše. Nekateri ljudje cenijo ene, drugi druge vrednote – te razlike v veliki meri niso posledica razumskih odločitev, ampak dolgotrajnega procesa, v katerem so ponotranjili vrednote svoje okolice in najbližjih ljudi, ali pa tiste, ki so jih kako drugače pritegnile. Ker so vrednote ponotranjene in globoko zasidrane v nas, vsako njihovo primerjanje ali tehtanje v smislu »moje, naše so boljše, bolj pravilne, bolj ustrezne« vodi kvečjemu v nerazumevanje in konflikte.« (Kristijan Musek Lešnik)

Strukturo vrednot je preučevalo že mnogo psihologov, predstavljam pa najnovejšo (Janek Musek):
Dionizične vrednote: hedonske, potenčne.
Apolonske vrednote: moralne, izpolnitvene.
Hedonske: čutne (užitki, uživanje življenja, zabava, prosti čas, avanturizem), zdravstvene (zdravje), varnostne (varnost, neogroženost, mir).
Potenčne: statusne (ugled, moč, uveljavljanje, socialna moč, avtoriteta, bogastvo, uspeh, sposobnosti, ambicije, vplivnost), patriotske (patriotizem, narodni ponos nacionalna varnost).
Moralne: tradicionalne (poštenost, dobrota, red, zakoni, morala, pravičnost, širokomiselnost, pripravljenost pomagati, odpuščanje, zvestoba, odgovornost), socialne (družinska sreča, razumevanje v družini, ljubezen, zvestoba, prijateljstvo), societalne (sreča, blagostanje, mir, napredek, enakopravnost, socialni red, vračanje uslug, socialna pravičnost).
Izpolnitvene: spoznavne, estetske (lepota), kulturne (umetnost, kultura), aktualizacijske (notranje zadovoljstvo, osebna rast, ustvarjanje, modrost, pogum, življenjske spremembe, vznemirljivo življenje), verske (vera, svetost, odrešenje), ekološke (ohranjanje okolja, harmonija z naravo).


POTREBE

Potreba pomeni višek ali manjko neke fizične snovi (npr. preveč urina – moraš na stranišče; premalo hrane – si lačen itd.), informacij, sposobnosti, zaupanja, samorazkrivanja v medosebnih odnosih, morda še kaj. Nezadovoljne potrebe se izražajo kot fizično neugodje in neprijetna čustva, zadovoljene pa kot fizično ugodje in prijetna čustva (npr. veselje, ko ti nekaj uspe). (Darja Kobal Grum in Janek Musek, 2009, nekaj primerov sem dodala tudi sama).

Potrebe po Abrahamu Maslowu so:
Fiziološke potrebe (potrebe po hrani, vodi, kisiku, počitku, spolnosti, gibanju itd.)
Potrebe po varnosti (potreba po psihični, socialni varnosti).
Potrebe po pripadanju in ljubezni (izražanje naklonjenosti, sprejemanje in izražanje ljubezni, zaupanje v druge).
Potrebe po ugledu, spoštovanju (da bi bili od drugih deležni pozornosti, spoštovanja, pomembnosti, slave).
Kognitivne potrebe (potrebe po znanju, razumevanju,raziskovanju, radovednosti).
Estetske potrebe (potrebe po lepoti, simetriji, umetnosti).
Samoaktualizacija (potrebe po uresničitvi potencialov – človek naj bi postal to, kar lahko postane).

Viktor Frankl opredeljuje še eno potrebo:
Potreba po smislu življenja (zakaj sploh živim, kaj je moje poslanstvo na tem svetu?).


ČUSTVA

Oseba pojavljanje potrebe navadno doživlja z občutji čustvene napetosti in nezadovoljstva (Darja Kobal Grum in Janek Musek, 2009). De/motivirajoč odziv na ne/zadovoljenost človekovih potreb (potrebe pomanjkanja: fiziološke, varnost, ljubezen, pripadnost, potrebe rasti: vedenje/razumevanje, estetika, samoaktualizacija; smisel življenja; avtonomnost, pripadnost, kompetentnost).

Prijetna čustva: veselje, radost, ljubezen, pričakovanje pozitivnega, zanos, ponos, pogum, upanje, srečna zaljubljenost.
Neprijetna čustva: jeza, bes, tesnoba, žalost, obup, zavist, ljubosumje, sram, krivda, strah, panika, prezir/sovraštvo, pričakovanje negativnega, gnus, hrepenenje, nesrečna zaljubljenost.
Apatičnost – pomanjkanje doživljanja čustev.
Nabor čustev sem naredila na podlagi raziskav različnih avtorjev (glej vire).


PRIČAKOVANJA GLEDE PRIHODNOSTI (MIŠLJENJE)

Optimizem: zaupanje vase/druge in posledično prepričanje, da boš dosegel svoj cilj; prepričanje v dobre izide lastnih dogodkov, dogodkov drugih ljudi (skupin, organizacij, naroda itd.) (imajo t.i. scenarij zmagovalca).
Pesimizem: nasprotno. Kdor ima pesimističen pogled na svet, ne verjame v svoje sposobnosti, da mu bo kdo pomagal, da je vredno živeti, se truditi za kaj (scenarij poraženca). (Jasna Pinoza)


ATRIBUCIJE

So prepričanja oz. subjektivno pripisovanje vzrokov védenja (jaz, Jasna Pinoza, dodajam še: za nastanek določenih čustev, misli, dogodkov). Ljudje vzroke vedenja pripisujemo različnim dejavnikom – stabilnim, npr. osebnostnim značilnostim, ali pa socialnim situacijam, v katerih se znajdemo. Ljudje smo motivirani za iskanje vzrokov zaradi potrebe po obvladovanju okolja (če nekaj razumemo, se lahko tudi bolj primerno odzovemo). (Darja Kobal Grum in Janek Musek, 2009). Jaz, Jasna Pinoza, dodajam še: atribucije so vidik de/motivacije in pomemben dejavnik razlage, zakaj so nekateri ljudje bolj zadovoljni s svojim življenjem, drugi pa manj (so depresivni, tesnobni itd.).

Dimenzije:
Lokus kontrole: notranji (trud, sposobnosti) – zunanji (sreča, težavnost naloge); npr. ker sem se potrudila, sem dokončala delo; ker sem lahko nalogo, sem lahko dokončala delo; ker sem dobila pretežko nalogo, nisem dokončala dela.
Stabilnost dejavnikov: stabilni (sposobnosti, težavnost naloge) – nestabilni (sreča, trud), npr. ker vem, da vedno zbolim, če se ne oblečem toplo, pozimi vedno nosim topla oblačila; kar naenkrat sem dobila nek virus in zbolela.
Možnost vplivanja: nadzorljivi (trud) – nenadzorljivi (težavnost, sreča, sposobnosti); npr. lahko se pozdravim, če se malo pazim; sem zelo (neozdravljivo) bolna; ne morem očarati deklet, ker ne znam igrati na kitaro in se tega zagotovo ne morem naučiti, ker se imam za neumnega.
Psihološko najboljša možna kombinacija je: notranji lokus kontrole, stabilnost dejavnikov, možnost nadzora.

Viri:
Kobal Grum, D. in Musek, J. (200). Perspektive motivacije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009 
Musek Lešnik, K. http://ipsos.si/VodenjeVIZ_VI_vrste_vrednot.html
Različni avtorji o čustvih http://www.personalityresearch.org/basicemotions/plutchik.html
Pod cvetočimi kostanji
Vzcveteli so beli kostanji
pred hišo domačo spomladi,
z neskončno opojno belino kostanj ima lepe cvetove (opojna belina)
cvetijo pod našo planino.
Pod krošnjami hiša je stala,
z razkošnim se cvetjem bahala,
zdaj prazna je tamkaj ostala,
le veter raznaša bel cvet. včasih je bilo lepo, zdaj pa ne več, saj doma ni več nikogar – pripovedovalec visoko ceni družino

Zvabila nas pot je v daljino,
speljala nas v mesto je sivo,
kot v vetru povsod razmetani »zvabila, speljala, razmetani« - besede, s katerimi pripovedovalec nakazuje, česa nima rad (razdrte družine)
vsak zase sedaj smo ostali.
Skoz okno ozrem z bolečino neprijetno čustvo (žalost)
se v pusto betonsko sivino, nezadovoljena potreba po pripadnosti (ne živi več na vasi s svojo družino)
na bregu pod našo planino
pa v cvetju kostanji so spet.

Kje kostanj moj cveti, kje sto cvetov diši,
kje veter boža dom, kje listje šelesti?
Po stezi čez polje odšel bi rad domov, vrednota doma in nezadovoljena potreba po domu
med cvetjem med kostanji našel bi svoj rodni krov! hrepenenje (in) ali žalost?
Pripovedovalec pove, kako bi rad živel (kakšne so njegove želje oz. nezadovoljene potrebe), nič pa ne omenja, da bo kaj naredil za to. Besedilo se mi zato zdi rahlo pesimistično. Zdi se mi, da pripovedovalec ne prevzame kontrole nad tem, da ne bi več čutil bolečine (pesem ne nakazuje na notranji lokus kontrole). Če bi imel v mislih, kaj vse bo storil, da se bo boljše počutil, bi to bilo verjetno zapisano v pesmi.

Srečno, mlada Slovenija
Srečno, mlada Slovenija! optimistično

Pride čas, ko vino dozori,
ko se v polnih sodih zaiskri, zaiskri – pripovedovalec ceni vino
pride čas, ko odide fant na vas,
ko dekletu zažari obraz.

Pride čas, ko ptica poleti,
ko domače gnezdo zapusti,
pride čas, ko žetev dozori,
ko se zlato klasje zablesti. opisi vaškega življenja (ljudje, narava) – vrednota

Srečno, mlada Slovenija, Slovenec in Slovenka,
tebi vdano nazdravljamo, naša lepa mladenka, lepa – ceni domovino (morda je lepa narava, morda so mišljeni ljudje)
vse najlepše, prijatelji, naj zazveni zdravica, (pripovedovalec želi dobro prijateljem – morda je mislil svoje prave prijatelje ali pa sodržavljane; izpostavlja moralne vrednote, saj želi dobro drugim)
Slovenija, Slovenija, srečna bodi ti! pripovedovalcu je pomembno, da bi bili Slovenci v novi državi srečni (torej izpostavlja moralne in patriotske vrednote)

Holjarija, hojlari, fantje in možje,
holjarije, dekleta in žene,
hojlarije, jutro se budi,
mlada se nam Slovenija rodi! vrednota domovina

Pride čas, ko vzide svetel dan,
ki je lepši od stoletnih sanj, sanje po svobodi – vrednota, optimizem
pride čas, ko želje dozore,
ki smo zibali jih dan za dnem. nezadovoljena potreba po »samoaktualizaciji« naroda – potreba po samostojnosti, da gremo svojo pot (se oblikujemo, razvijamo, kakor si želimo Slovenci)

     Srečno, mlada Slovenija ...

Pripovedovalec ves čas izpostavlja, kako ceni svojo domovino. Slednjo bi lahko opisoval samo z vidika lepot narave, vendar pa to stori drugače. Izpostavi namreč ljudi, ki gradijo njegovo domovino. Te ima rad, zato lahko poleg o potenčnih vrednotah govorimo tudi o moralnih (socialnih). Potreba, ki jo izpostavlja, pa ni po ljubezni, pripadnosti, ampak po svobodi naroda. Njegova vrednota je torej tudi societalna (in ne samo socialna). V ozadju je opaziti, da pripovedovalec ceni tudi vaško življenje (pride fant na vas, ko žetev dozori itd.), vendar to ni bistvo zgodbe.
Kjer lastovke gnezdijo
Ko bila sem majhna deklica,
oče me objel je nalahno. prikaz lepega odnosa med hčerjo in očetom
Pod ostrešje doma našega
mi pokazal je z roko:

"Spet vrnile so se lastovke,
to za nas je pravi blagoslov. lastovke – simbol dobrega
Ne pozabi na besede te,
ki naj čuvajo naš rodni krov." oče ceni svojo družino in bi rad, da bi jo enako cenila tudi njegova hči

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
z daljnega sveta.
Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja. Pripovedovalec ceni dobre ljudi, mir v družini

V naši hiši vsako zdaj pomlad
čakamo na prve lastovke. lastovke so simbol, družinske člane asociira na »dobro« - npr. na to, kar je rekel oče ali pa asociacija na dober odnos oče-hči
Ko spet prilete do naših trat,
vsak od nas presrečen je. prijetna čustva kot odraz aktivacije asociacije (lastovke so priletele nazaj, lep spomin je »oživel«) in ne kot odraz nezadovoljenih potreb

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
z daljnega sveta.
Kjer gnezdijo lastovke,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja. Ali srečo prinesejo lastovke – ali si družina sama ustvarja srečo? (vprašanje je torej, na kateri strani je notranji lokus kontrole?) Sicer izrecno piše, da srečo prinašajo lastovke, vendar pa na podlagi celotnega besedila nisem prepričana, da so za srečo odgovorne samo lastovke. Občutek imam, da gre za srečno družino, srečo pa si zgradiš sam.
V tej pesmi se mi ne zdi, da ima kdo kakšno nezadovoljeno potrebo (npr. po ljubezni, družinski sreči itd.). Pesem bolj vidim v smislu izražanja moralnih vrednot (družina sreča je pomembna).
Zelen rožmarin
Ko se poletni dan zbudi,
po toplem morju zadiši,
opaja spet me vonj soli,
sipine mehke kraj poti. Konkretni opisi (vonj in tip) tega, kar je pripovedovalcu všeč.

V zalivu najdem svoj pristan,
iz samih zlatih niti stkan,
obrežje sto cvetov krasi,
napaja čar noči. uživanje na morju (v prijetnem vonju, mehkobi sipin, lepoti narave) – hedonske vrednote (ki pa skozi pesem niso bolj pomembne od moralnih)

Zelen rožmarin je najin spomin
na vsa doživetja počitniških dni,
zelen rožmarin po morju diši,
po čarih poletja, po vonju soli. ne gre samo za »morje, sol, sipine, zaliv, zelen rožmarin«, ampak za to, ker je bil pripovedovalec na morju s svojo ljubeznijo. »Morje, sol, sipine itd.« so samo asociacije na nekaj drugega – na čare poletja, ki jih je doživel s svojo ljubeznijo.

V kamniti hiši kraj morja
trenutek je miru doma, pripovedovalec ceni mir (moralna vrednota)
na zemljo zvezde padajo, pripovedovalec zvečer gleda zvezde/utrinke?
v dlaneh se mojih svetijo.

Ko pojdem na sprehod zvečer,
začutim ves nebeški mir,
nad morjem se odpre nebo,
vse rože zacveto. okolica (rože, nebo) so odraz pripovedovalčevega razpoloženja (mir) – lepo okolje, lep (srečen) človek. Lahko razmišljamo tudi v smeri »selektivne pozornosti«, ki pomeni, da človek opazi tisto, kar želi opaziti. Če se npr. dobro počuti, tudi okolje zaznava kot lepo (nezadovoljen človek pa bi ga morda opisal kot manj lepega ali pa vseh tistih cvetov sploh ne bi opazil)

Zelen rožmarin je najin spomin
na vsa doživetja počitniških dni,
zelen rožmarin po morju diši,
po čarih poletja, po vonju soli.

Pesem je pozitivna, usmerjena predvsem v sedanjost, v refrenu pa se malo vrne v preteklost. Ker je bila preteklost tako pozitivna, se posledično to odraža tudi v sedanjosti. Ni mi pa povsem jasno, kako to, da je pripovedovalec v sedanjosti sam. Pričakovala bi, da je lepše iti v zaliv in na sprehod v dvoje. Pripovedovalec neposredno ne izraža nobene potrebe (torej, da mu kaj manjka).
Žametne vrtnice žametne – asociacija na nežnost, morda tudi elegantnost?
Rdeče vrtnice se v rosi budijo,
kot solze se bleste jim drobne kapljice, solze – asociacija na človekovo ranljivost, nežnost, nepokvarjenost. Ker so na vrtnicah, lahko nezavedno te tri pojme povežemo z rdečimi vrtnicami.
po steblih do zemlje počasi drsijo,
cvetovi iz megle si kvišku vsi žele. Želja po odprtju, »življenju«, morda tudi, da pokažejo svojo lepoto svetu?

Žametne vrtnice simbol življenja so,
iz trnja zraste vsak cvet v svetlo nebo, pozitivna naravnanost pripovedovalca (optimističnost), metafora za to, da se ima vsak človek lahko lepo v življenju
žametne vrtnice naj ti krase svet sanj,
življenje tvoje za tvoj najlepši dan. pripovedovalec nekomu poklanja nekaj lepega, da bi se ta dobro počutil (v ozadju so moralne vrednote)

Rdeče vrtnice so rože ljubezni,
ki trnje skrivajo, a cvetje kažejo,
čeprav pomladni dan gre proti jeseni, metafora za možne neprijetnosti v življenju?
naj tvoja pot posuta bo s cvetjem samo. cvetje – simbol lepega; slavljencu naj bo ves čas lepo (lepe želje drugemu – moralne vrednote), optimizem

Žametne vrtnice simbol življenja so,
iz trnja zraste vsak cvet v svetlo nebo,
žametne vrtnice naj ti krase svet sanj,
življenje tvoje za tvoj najlepši dan.

Pripovedovalec neposredno ne izraža potrebe po ljubezni/pripadnosti, čeprav jo morda čuti (po navadi nekomu nekaj damo, ker si ga želimo ob sebi, želja pa je odraz potrebe).
Rože z domačega vrta
Dolgo smo skupaj živeli,
iskreno se radi imeli,
potlej od nas si odšla,
v mestu si srečo našla. Zbuja neprijetna čustva – izbrala je drugačen način življenja, v katerega sedaj niso več vsi vključeni. V ozadju moralne vrednote, morda nezadovoljena potreba po ljubezni (po družinskem članu)

Naša velika družina
se vedno te rada spominja, očitno imajo zelo malo stikov
še lepše tedaj se nam zdi,
ko s tabo se srečamo vsi.

Rože z domačega vrta
smo ti prinesli v spomin,
naj vsak cvet na srce ti potrka,
lepe občutke zbudi. Pripovedovalec želi dobro (prijetna čustva) drugi osebi (moralne vrednote)
Rože z domačega vrta
v sobi naj tvoji diše,
sredi zvezenega prta
začutila boš naše srce. Rože so simbol ljubezni, domačnosti

Vsakdo se redko oglaša,
saj vedno premalo je časa, pripovedovalec si torej želi več medosebnih stikov (potreba po izkazovanju ljubezni/pripadnosti)
življenje vsem hitro beži,
skoz prste nam mnogo spolzi.
Komaj bilo je poletje,
osulo se lepo je cvetje, metafora za minljivost (in) ali za to, da je sedaj v življenju slabše (vendar komu – njim ali njej?)
a vendar smo v mislih s teboj,
naj boža te cvetja opoj.


Zdi se, kot da pripovedovalec enači »izselitev v mesto« s tem, da je dekle »zapustilo« družino. Pravi namreč, da so se dolgo imeli iskreno radi, potem pa je odšla. Zdi se, da je sedaj življenje slabše, kot je bilo prej, kar zbuja neprijetna čustva. Na lepe dni naj jo spominja šopek rož, tudi njena družina je v mislih z njo. Iz vsega tega ne uspem razbrati, ali je pripovedovalec bolj optimističen ali pesimističen in ali ima lokus kontrole pri sebi. On sam namreč nima ničesar, da bi se spominjal te svoje sorodnice (tako kot ima ona šopek rož), je pa res, da je za razliko od nje še vedno obdan s svojimi družinskimi člani.
Na lepih prtičkih

Kjer rože ljubezni cvetijo,
ni treba veliko besed.
Kjer z jutrom se ptice zbudijo,
doma so najboljši ljudje.

Kjer starši se radi imajo,
otroci so vredni zlata.
Kjer praznik v hiši poznajo
se sreča vse dni le smehlja. Opisi srečne družine (pripovedovalcu srečna družina verjetno veliko pomeni – moralne vrednote)

Na lepih prtičkih ob naših ognjiščih
zvezeno je mnogo modrosti sveta.
Vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca. Pripovedovalcu so pomembne modrosti sveta (torej tisto, kar dela svet, odnose med ljudmi boljše – moralne vrednote)

Kjer v domu živi spoštovanje,
vsak dela z veseljem vse dni.
Kdor z delom ustvarja si sanje,
brez vsakih dolgov le živi. Vrednote spoštovanja, poštenosti in delavnosti (moralne – tradicionalne vrednote)

Kdor nima nič grehov na duši,
na večer brezskrbno zaspi. poštenost
Kdor zjutraj zbudi se s poljubi,
ljubezen mu kaže poti.

Na lepih prtičkih ob naših ognjiščih
zvezeno je mnogo modrosti sveta.
Vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca.

Vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca.

Pesem je v celoti pozitivna, izraža pripovedovalčeve moralne vrednote, ne govori pa neposredno o njegovih potrebah (oz. željah). Nisem povsem prepričana, ali želi morda pripovedovalec sporočiti, da je dobro upoštevati modrosti sveta, če želiš, da ti bo lepo v življenju (boš brezskrbno zaspal, se zjutraj zbudil s poljubi, imel srečno družino).
Pesem zvonov

Jutro življenja mi je pobožal zvon (jutro je polno sanj), pobožal – zvok zvona mu je torej všeč
klic hrepenenja nežno pregnal je dvom (jutro rodi nov dan).
Ko sem še tekal bosih nog sredi trav,
rad sem prisluhnil zvonjenju prek dobrav. Že kot deček je imel rad ta zvon

Tja pred oltar sem peljal izvoljenko (tisti dan še živi),
peli zvonovi so nama prelepo (v srcu spomin budi).
Ko me pokliče k počitku v poslednji dom (bim-bam-bom)
v zemljo domačo pospremi mili me zvon. Zvon ga spremlja skozi življenje ob pomembnih dogodkih – in zato je tudi zvon pomemben. Ko zvon zazvoni (ali se nanj samo spomni), oživijo spomini na te dogodke – to je primer t.i. »klasičnega pogojevanja« (učenja z asociacijami) https://sl.wikipedia.org/wiki/Klasi%C4%8Dno_pogojevanje

Pesem zvonov (od davnih že rodov nam boža dan in noč uho)
v duši zveni (odmev vseh lepih dni, ko so pri nas spet prazniki) odmev vseh lepih dni – verjetno v smislu klasičnega pogojevanja (asociacije)
na svoj dom (nas kliče prek bregov pod stari naš domači krov)
vse dni doni (prijazno kot nekdaj v zibelki).

Pesem zvonov (prek polja in gozdov, kot ptica poleti v nebo)
v duši zveni (napev iz vaških lin kot žametni zvečer spomin)
na svoj dom (nas vabi nalahno z ljubeznijo tja pod goro)
vse dni doni (kot pesem iz davnin, ki več je ni).

Zvon je simbol vsega lepega, kar je pripovedovalec doživel v svojem življenju (zibelka, poroka, dom, življenje na vasi) in ima toliko večjo vrednost tudi zato, ker spremlja več generacij. V ospredju zgodbe je torej zvon in asociacije nanj, ne pa pripovedovalčeve vrednote. Omembi slednjih pa se seveda ni mogel izogniti (izpostavlja vrednote partnerstva, doma, estetike – zvon lepo zvoni). Neposredno ne morem razbrati, kakšna prepričanja ima pripovedovalec o prihodnosti (je optimističen, pesimističen?). Ker pa je pesem zelo pozitivna, predvidevam, da je takšen tudi pripovedovalec. Tudi o potrebah neposredno ni nič kaj izvedeti. V tej pesmi je po moje bistveno izražanje lepih spominov (v smislu potrebe, da pripovedovalec z nekom deli svojo zgodbo, kaj je njemu lepo, kaj ima rad, s tem pa ne cilja na kakšnega dotičnega človeka, npr. ženo itd.). Mogoče je ta ista potreba prisotna tudi pri Na lepih prtičkih in ostalih pesmih, kjer nisem označila potreb.
Klasično pogojevanje je zaznati tudi pri rožah z domačega vrta, lepih prtičkih, kostanjih, žametnih vrtnicah, zelenem rožmarinu, lastovkah.
Pesem namesto rož

Dnevi vrtijo hitro se nam
skozi vsakdanje male skrbi,
brž se obrne dan,

as le naprej nam hiti.

Tisočkrat spomnim vmes se na te,
rada bi k tebi stisnila se, potreba po ljubezni
rada bi zvedela spet, potreba po védenju (vendar je v ospredju potreba po ljubezni)
ali kaj ljubiš me še.

Malo imava časa zase,
ker vse preveč je drugih poti,
vse bolj le čakam na te,
tvoje ljubeče dlani. potreba po ljubezni, ki očitno ni povsem zadovoljena, kljub temu, da sta poročena, zbuja neprijetna čustva

Ljubim tako te kakor nekdaj,
nič, prav nič spremenilo se ni,
skupaj se vrniva nazaj pripovedovalec ceni preteklost, ker je bilo lepše kot v sedanjosti. Za psihično zdravje bi bilo boljše, če bi pripovedovalec hotel ostati v sedanjosti in to spremeniti na boljše. V preteklost praktično ne moremo iti, življenje lahko krojimo samo v sedanjosti.
v lepe najine dni.

Pesem namesto žametnih rož
prinašam za praznik ti, pesem je izvirno in zelo osebno, izpovedno darilo (bolj kot rože), torej ji je on res pomemben (odraz moralnih vrednot in nezadovoljene potrebe)
da z mano srečen boš,
srce spet šepeče mi.

Pesem namesto žametnih rož
podarjam za praznik ti,
ostani moj dobri mož,
to si le želim vse dni. želja je odraz potrebe (v tem primeru po ljubezni)

Pesem je pozitivno naravnana, saj se čuti, da ima žena moč spremeniti njun zakon v boljšega (notranji lokus kontrole).

Poljubi košček kruha

Ko mati kruh je dala
na mizo iz peči,
otrokom se smejala
sijočih je oči.

Prekrižala je hlebec,
spoštljivo odrezala,
prijazno vsem je rekla:
»Poglejte, dar neba!« mati ceni kruh in želi, da ga tudi otroci (če ceniš kruh, potem ceniš tudi tistega, ki ga naredi, surovine (naravo), iz katerih je itd.)

Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
v njem je mnogo truda, trud = materino delo (njena moralna vrednota)
veliko upanja.
e na nekaj »upaš«, potem to pomeni, da si trenutno na slabšem, kot si želiš. Vendar iz zgodbe ne uspem razbrati, glede česa je to upanje (da bi bili otroci bolj preskrbljeni oz. manj revni?)

Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
da nas usoda kruta
ne bo več srečala. vraževerje?

Zdaj draga naša mati
prijazno smeje se,
vsi njeni vnuki zlati
ji božajo lase. vnuki imajo radi svojo babico

Prisluhnejo besedam,
da kruh je kot zlato,
brez njega ni življenja,
ravnajmo z njim lepo.

S kruhom mati nahrani otroke, da ti lahko preživijo (v ozadju zgodbe so torej materine moralne vrednote – družina, otroci, ki jih pač mora nahraniti; in pa dejstvo, da kruha ni lahko narediti, zato je treba spoštovati tudi njeno delo). Opažam potrebo mame, da otrokom pojasni, kako pomembno je spoštovati kruh. Žal ne vem, kam bi to potrebo umestila znotraj teorije. Mama ima notranji lokus kontrole (zna učiti otroke, ti jo tudi poslušajo).

Vsi na kolo

Ko sonce spet ogreje vse ceste in poti,
srce se mi nasmeje, ker nič me ne boli. vrednota – zdravje (potenčne vrednote)
V drvarnico odpravim po staro se kolo,
kot znanca ga pozdravim, namažem ga skrbno. skrb za lastnino, da ne propade (moralne vrednote)

Ko prvič ga zajašem, vijugam sem ter tja,
drevesa vsa objamem, poljubim trdna tla. humor
A hitro se ujamem, sem pravi cirkusant,
na pot se z njim odpravim, spet sem svoboden fant. svoboden verjetno zato, ker na kolesu pozornost usmeri na naravo, okolico, kje in kako vozi – ter zato nima časa misliti na skrbi?

»Vsi na kolo – za zdravo telo!«, vrednota – zdravje
je vzkliknil nekdo, ki vandral je rad.
Dodamo lahko samo vam še to,
na kolesu je vsakdo spet mlad. mlad, ker se na kolesu sprostiš?

»Vsi na kolo – za zdravo telo!«,
pa dolgčas nikdar doma vam ne bo,
Prekrasen je svet, en sam rožnat cvet,
najlepši na njem pa cvet je deklet.
e se voziš s kolesom, marsikaj vidiš

Doma kosti preštejem od glave do peta,
prešerno se nasmejem, še vse so ena a. humor
Nasploh sem športnik pravi, me občuduje čisto vsak,
zvečer na zabavi sem mega korenjak. humor (delanje »norca« iz sebe?)

Pripovedovalec je zelo zabaven in si ga lahko kar predstavljam, kako vozi kolo. Ker je pesem prežeta s humorjem, poslušalec z manj obrambami sprejme sporočilo, da je zdravje pomembno. Ne smem spregledati, da jasno poziva »vsi na kolo – za zdravo telo«, vendar nikjer neposredno ne pove, da bi imel kakšno nezadovoljeno potrebo (da je npr. bolan in gre na kolo zaradi zdravja; da se boji bolezni; ali pa da meni, da so ljudje premalo fizično aktivni in si jih želi spraviti pokonci itd.).

Slovenske gorice

Na vrhu obronka sedim,
v daljavo strmim,
zaobleni griči povsod,
vmes bela vijuga se pot.

Lesena hiša stoji,
ob bregu se komaj drži,
na griču trsek sloni, opisi okolja (da si lažje predstavljamo, kakšne so gorice)
v jesenskem se soncu zlati. se zlati – asociacija na prijetno, lepo (pripovedovalec ima rad vinograd)

Slovenske gorice, gorice iz zlata,
kjer ljubke vasice so kraj vinograda,
kjer drobne stezice so stkane po bregeh,
kjer žlahtno nas vince pozdravlja v kleteh. zlato, ljubko, drobno, žlahtno – samostalniki in pridevniki, ki izražajo pripovedovalčevo naklonjenost Slovenskim goricam (potenčne –patriotske vrednote)

Sem videl mnogo vasi,
sem srečal dosti ljudi,
a takšnih nikjer ni drugod,
kot brata te sprejmejo tod. pripovedovalcu je všeč, da so ga sprejeli kot brata (zaradi potrebe po pripadnosti nekomu), odraz moralnih vrednot

Kdor rad življenje ima,
v gorice se sončne poda,
med dobre, prijazne ljudi,
med zmeraj odprte dlani. moralne vrednote (ceni to, da ljudje en drugega sprejemamo).

Nič ne govori o svojih potrebah, ampak govori bolj na splošno (kdor življenja rad ima, v gorice se sončne poda). Lokus kontrole je verjetno notranji, čeprav tudi ni jasno izražen (npr. v smislu odločil sem se, da grem v gorice, kjer se bom imel dobro).



diplomirana pshologinja Jasna Spinoza
20.11.2017 ob 16:08

PSIHOLOŠKA ANALIZA BESEDIL – IVAN SIVEC
Jasna Pinoza

Analizo besedil sem pripravila s pomočjo več psiholoških teorij, o katerih lahko nekaj več izveste v naslednjih odstavkih. Namen mojega dela pa je ugotoviti, ali se v besedilih narodno-zabavne glasbe pojavljajo kakšni tipični psihološki vzorci ali ne. Ker je omenjena glasba zelo raznolika (stara je namreč 70 let), nabor pesmi smiselno izberem (npr. v tem primeru je to nabor vaših besedil).

Besedila analiziram na podlagi naslednjih kriterijev:

VREDNOTE

Vrednote so splošni cilji, kar bi radi dosegli v življenju. »Ne morajo biti boljše ali slabše. Nekateri ljudje cenijo ene, drugi druge vrednote – te razlike v veliki meri niso posledica razumskih odločitev, ampak dolgotrajnega procesa, v katerem so ponotranjili vrednote svoje okolice in najbližjih ljudi, ali pa tiste, ki so jih kako drugače pritegnile. Ker so vrednote ponotranjene in globoko zasidrane v nas, vsako njihovo primerjanje ali tehtanje v smislu »moje, naše so boljše, bolj pravilne, bolj ustrezne« vodi kvečjemu v nerazumevanje in konflikte.« (Kristijan Musek Lešnik)

Strukturo vrednot je preučevalo že mnogo psihologov, predstavljam pa najnovejšo (Janek Musek):
Dionizične vrednote: hedonske, potenčne.
Apolonske vrednote: moralne, izpolnitvene.
Hedonske: čutne (užitki, uživanje življenja, zabava, prosti čas, avanturizem), zdravstvene (zdravje), varnostne (varnost, neogroženost, mir).
Potenčne: statusne (ugled, moč, uveljavljanje, socialna moč, avtoriteta, bogastvo, uspeh, sposobnosti, ambicije, vplivnost), patriotske (patriotizem, narodni ponos nacionalna varnost).
Moralne: tradicionalne (poštenost, dobrota, red, zakoni, morala, pravičnost, širokomiselnost, pripravljenost pomagati, odpuščanje, zvestoba, odgovornost), socialne (družinska sreča, razumevanje v družini, ljubezen, zvestoba, prijateljstvo), societalne (sreča, blagostanje, mir, napredek, enakopravnost, socialni red, vračanje uslug, socialna pravičnost).
Izpolnitvene: spoznavne, estetske (lepota), kulturne (umetnost, kultura), aktualizacijske (notranje zadovoljstvo, osebna rast, ustvarjanje, modrost, pogum, življenjske spremembe, vznemirljivo življenje), verske (vera, svetost, odrešenje), ekološke (ohranjanje okolja, harmonija z naravo).


POTREBE

Potreba pomeni višek ali manjko neke fizične snovi (npr. preveč urina – moraš na stranišče; premalo hrane – si lačen itd.), informacij, sposobnosti, zaupanja, samorazkrivanja v medosebnih odnosih, morda še kaj. Nezadovoljne potrebe se izražajo kot fizično neugodje in neprijetna čustva, zadovoljene pa kot fizično ugodje in prijetna čustva (npr. veselje, ko ti nekaj uspe). (Darja Kobal Grum in Janek Musek, 2009, nekaj primerov sem dodala tudi sama).

Potrebe po Abrahamu Maslowu so:
Fiziološke potrebe (potrebe po hrani, vodi, kisiku, počitku, spolnosti, gibanju itd.)
Potrebe po varnosti (potreba po psihični, socialni varnosti).
Potrebe po pripadanju in ljubezni (izražanje naklonjenosti, sprejemanje in izražanje ljubezni, zaupanje v druge).
Potrebe po ugledu, spoštovanju (da bi bili od drugih deležni pozornosti, spoštovanja, pomembnosti, slave).
Kognitivne potrebe (potrebe po znanju, razumevanju,raziskovanju, radovednosti).
Estetske potrebe (potrebe po lepoti, simetriji, umetnosti).
Samoaktualizacija (potrebe po uresničitvi potencialov – človek naj bi postal to, kar lahko postane).

Viktor Frankl opredeljuje še eno potrebo:
Potreba po smislu življenja (zakaj sploh živim, kaj je moje poslanstvo na tem svetu?).


ČUSTVA

Oseba pojavljanje potrebe navadno doživlja z občutji čustvene napetosti in nezadovoljstva (Darja Kobal Grum in Janek Musek, 2009). De/motivirajoč odziv na ne/zadovoljenost človekovih potreb (potrebe pomanjkanja: fiziološke, varnost, ljubezen, pripadnost, potrebe rasti: vedenje/razumevanje, estetika, samoaktualizacija; smisel življenja; avtonomnost, pripadnost, kompetentnost).

Prijetna čustva: veselje, radost, ljubezen, pričakovanje pozitivnega, zanos, ponos, pogum, upanje, srečna zaljubljenost.
Neprijetna čustva: jeza, bes, tesnoba, žalost, obup, zavist, ljubosumje, sram, krivda, strah, panika, prezir/sovraštvo, pričakovanje negativnega, gnus, hrepenenje, nesrečna zaljubljenost.
Apatičnost – pomanjkanje doživljanja čustev.
Nabor čustev sem naredila na podlagi raziskav različnih avtorjev (glej vire).


PRIČAKOVANJA GLEDE PRIHODNOSTI (MIŠLJENJE)

Optimizem: zaupanje vase/druge in posledično prepričanje, da boš dosegel svoj cilj; prepričanje v dobre izide lastnih dogodkov, dogodkov drugih ljudi (skupin, organizacij, naroda itd.) (imajo t.i. scenarij zmagovalca).
Pesimizem: nasprotno. Kdor ima pesimističen pogled na svet, ne verjame v svoje sposobnosti, da mu bo kdo pomagal, da je vredno živeti, se truditi za kaj (scenarij poraženca). (Jasna Pinoza)


ATRIBUCIJE

So prepričanja oz. subjektivno pripisovanje vzrokov védenja (jaz, Jasna Pinoza, dodajam še: za nastanek določenih čustev, misli, dogodkov). Ljudje vzroke vedenja pripisujemo različnim dejavnikom – stabilnim, npr. osebnostnim značilnostim, ali pa socialnim situacijam, v katerih se znajdemo. Ljudje smo motivirani za iskanje vzrokov zaradi potrebe po obvladovanju okolja (če nekaj razumemo, se lahko tudi bolj primerno odzovemo). (Darja Kobal Grum in Janek Musek, 2009). Jaz, Jasna Pinoza, dodajam še: atribucije so vidik de/motivacije in pomemben dejavnik razlage, zakaj so nekateri ljudje bolj zadovoljni s svojim življenjem, drugi pa manj (so depresivni, tesnobni itd.).

Dimenzije:
Lokus kontrole: notranji (trud, sposobnosti) – zunanji (sreča, težavnost naloge); npr. ker sem se potrudila, sem dokončala delo; ker sem lahko nalogo, sem lahko dokončala delo; ker sem dobila pretežko nalogo, nisem dokončala dela.
Stabilnost dejavnikov: stabilni (sposobnosti, težavnost naloge) – nestabilni (sreča, trud), npr. ker vem, da vedno zbolim, če se ne oblečem toplo, pozimi vedno nosim topla oblačila; kar naenkrat sem dobila nek virus in zbolela.
Možnost vplivanja: nadzorljivi (trud) – nenadzorljivi (težavnost, sreča, sposobnosti); npr. lahko se pozdravim, če se malo pazim; sem zelo (neozdravljivo) bolna; ne morem očarati deklet, ker ne znam igrati na kitaro in se tega zagotovo ne morem naučiti, ker se imam za neumnega.
Psihološko najboljša možna kombinacija je: notranji lokus kontrole, stabilnost dejavnikov, možnost nadzora.

Viri:
Kobal Grum, D. in Musek, J. (200). Perspektive motivacije. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009 
Musek Lešnik, K. http://ipsos.si/VodenjeVIZ_VI_vrste_vrednot.html
Različni avtorji o čustvih http://www.personalityresearch.org/basicemotions/plutchik.html
Pod cvetočimi kostanji
Vzcveteli so beli kostanji
pred hišo domačo spomladi,
z neskončno opojno belino kostanj ima lepe cvetove (opojna belina)
cvetijo pod našo planino.
Pod krošnjami hiša je stala,
z razkošnim se cvetjem bahala,
zdaj prazna je tamkaj ostala,
le veter raznaša bel cvet. včasih je bilo lepo, zdaj pa ne več, saj doma ni več nikogar – pripovedovalec visoko ceni družino

Zvabila nas pot je v daljino,
speljala nas v mesto je sivo,
kot v vetru povsod razmetani »zvabila, speljala, razmetani« - besede, s katerimi pripovedovalec nakazuje, česa nima rad (razdrte družine)
vsak zase sedaj smo ostali.
Skoz okno ozrem z bolečino neprijetno čustvo (žalost)
se v pusto betonsko sivino, nezadovoljena potreba po pripadnosti (ne živi več na vasi s svojo družino)
na bregu pod našo planino
pa v cvetju kostanji so spet.

Kje kostanj moj cveti, kje sto cvetov diši,
kje veter boža dom, kje listje šelesti?
Po stezi čez polje odšel bi rad domov, vrednota doma in nezadovoljena potreba po domu
med cvetjem med kostanji našel bi svoj rodni krov! hrepenenje (in) ali žalost?
Pripovedovalec pove, kako bi rad živel (kakšne so njegove želje oz. nezadovoljene potrebe), nič pa ne omenja, da bo kaj naredil za to. Besedilo se mi zato zdi rahlo pesimistično. Zdi se mi, da pripovedovalec ne prevzame kontrole nad tem, da ne bi več čutil bolečine (pesem ne nakazuje na notranji lokus kontrole). Če bi imel v mislih, kaj vse bo storil, da se bo boljše počutil, bi to bilo verjetno zapisano v pesmi.

Srečno, mlada Slovenija
Srečno, mlada Slovenija! optimistično

Pride čas, ko vino dozori,
ko se v polnih sodih zaiskri, zaiskri – pripovedovalec ceni vino
pride čas, ko odide fant na vas,
ko dekletu zažari obraz.

Pride čas, ko ptica poleti,
ko domače gnezdo zapusti,
pride čas, ko žetev dozori,
ko se zlato klasje zablesti. opisi vaškega življenja (ljudje, narava) – vrednota

Srečno, mlada Slovenija, Slovenec in Slovenka,
tebi vdano nazdravljamo, naša lepa mladenka, lepa – ceni domovino (morda je lepa narava, morda so mišljeni ljudje)
vse najlepše, prijatelji, naj zazveni zdravica, (pripovedovalec želi dobro prijateljem – morda je mislil svoje prave prijatelje ali pa sodržavljane; izpostavlja moralne vrednote, saj želi dobro drugim)
Slovenija, Slovenija, srečna bodi ti! pripovedovalcu je pomembno, da bi bili Slovenci v novi državi srečni (torej izpostavlja moralne in patriotske vrednote)

Holjarija, hojlari, fantje in možje,
holjarije, dekleta in žene,
hojlarije, jutro se budi,
mlada se nam Slovenija rodi! vrednota domovina

Pride čas, ko vzide svetel dan,
ki je lepši od stoletnih sanj, sanje po svobodi – vrednota, optimizem
pride čas, ko želje dozore,
ki smo zibali jih dan za dnem. nezadovoljena potreba po »samoaktualizaciji« naroda – potreba po samostojnosti, da gremo svojo pot (se oblikujemo, razvijamo, kakor si želimo Slovenci)

     Srečno, mlada Slovenija ...

Pripovedovalec ves čas izpostavlja, kako ceni svojo domovino. Slednjo bi lahko opisoval samo z vidika lepot narave, vendar pa to stori drugače. Izpostavi namreč ljudi, ki gradijo njegovo domovino. Te ima rad, zato lahko poleg o potenčnih vrednotah govorimo tudi o moralnih (socialnih). Potreba, ki jo izpostavlja, pa ni po ljubezni, pripadnosti, ampak po svobodi naroda. Njegova vrednota je torej tudi societalna (in ne samo socialna). V ozadju je opaziti, da pripovedovalec ceni tudi vaško življenje (pride fant na vas, ko žetev dozori itd.), vendar to ni bistvo zgodbe.
Kjer lastovke gnezdijo
Ko bila sem majhna deklica,
oče me objel je nalahno. prikaz lepega odnosa med hčerjo in očetom
Pod ostrešje doma našega
mi pokazal je z roko:

"Spet vrnile so se lastovke,
to za nas je pravi blagoslov. lastovke – simbol dobrega
Ne pozabi na besede te,
ki naj čuvajo naš rodni krov." oče ceni svojo družino in bi rad, da bi jo enako cenila tudi njegova hči

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
z daljnega sveta.
Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja. Pripovedovalec ceni dobre ljudi, mir v družini

V naši hiši vsako zdaj pomlad
čakamo na prve lastovke. lastovke so simbol, družinske člane asociira na »dobro« - npr. na to, kar je rekel oče ali pa asociacija na dober odnos oče-hči
Ko spet prilete do naših trat,
vsak od nas presrečen je. prijetna čustva kot odraz aktivacije asociacije (lastovke so priletele nazaj, lep spomin je »oživel«) in ne kot odraz nezadovoljenih potreb

Kjer lastovke gnezdijo,
so dobri ljudje doma,
življenje prinašajo
z daljnega sveta.
Kjer gnezdijo lastovke,
so dobri ljudje doma,
družini podarjajo
srečo brez gorja. Ali srečo prinesejo lastovke – ali si družina sama ustvarja srečo? (vprašanje je torej, na kateri strani je notranji lokus kontrole?) Sicer izrecno piše, da srečo prinašajo lastovke, vendar pa na podlagi celotnega besedila nisem prepričana, da so za srečo odgovorne samo lastovke. Občutek imam, da gre za srečno družino, srečo pa si zgradiš sam.
V tej pesmi se mi ne zdi, da ima kdo kakšno nezadovoljeno potrebo (npr. po ljubezni, družinski sreči itd.). Pesem bolj vidim v smislu izražanja moralnih vrednot (družina sreča je pomembna).
Zelen rožmarin
Ko se poletni dan zbudi,
po toplem morju zadiši,
opaja spet me vonj soli,
sipine mehke kraj poti. Konkretni opisi (vonj in tip) tega, kar je pripovedovalcu všeč.

V zalivu najdem svoj pristan,
iz samih zlatih niti stkan,
obrežje sto cvetov krasi,
napaja čar noči. uživanje na morju (v prijetnem vonju, mehkobi sipin, lepoti narave) – hedonske vrednote (ki pa skozi pesem niso bolj pomembne od moralnih)

Zelen rožmarin je najin spomin
na vsa doživetja počitniških dni,
zelen rožmarin po morju diši,
po čarih poletja, po vonju soli. ne gre samo za »morje, sol, sipine, zaliv, zelen rožmarin«, ampak za to, ker je bil pripovedovalec na morju s svojo ljubeznijo. »Morje, sol, sipine itd.« so samo asociacije na nekaj drugega – na čare poletja, ki jih je doživel s svojo ljubeznijo.

V kamniti hiši kraj morja
trenutek je miru doma, pripovedovalec ceni mir (moralna vrednota)
na zemljo zvezde padajo, pripovedovalec zvečer gleda zvezde/utrinke?
v dlaneh se mojih svetijo.

Ko pojdem na sprehod zvečer,
začutim ves nebeški mir,
nad morjem se odpre nebo,
vse rože zacveto. okolica (rože, nebo) so odraz pripovedovalčevega razpoloženja (mir) – lepo okolje, lep (srečen) človek. Lahko razmišljamo tudi v smeri »selektivne pozornosti«, ki pomeni, da človek opazi tisto, kar želi opaziti. Če se npr. dobro počuti, tudi okolje zaznava kot lepo (nezadovoljen človek pa bi ga morda opisal kot manj lepega ali pa vseh tistih cvetov sploh ne bi opazil)

Zelen rožmarin je najin spomin
na vsa doživetja počitniških dni,
zelen rožmarin po morju diši,
po čarih poletja, po vonju soli.

Pesem je pozitivna, usmerjena predvsem v sedanjost, v refrenu pa se malo vrne v preteklost. Ker je bila preteklost tako pozitivna, se posledično to odraža tudi v sedanjosti. Ni mi pa povsem jasno, kako to, da je pripovedovalec v sedanjosti sam. Pričakovala bi, da je lepše iti v zaliv in na sprehod v dvoje. Pripovedovalec neposredno ne izraža nobene potrebe (torej, da mu kaj manjka).
Žametne vrtnice žametne – asociacija na nežnost, morda tudi elegantnost?
Rdeče vrtnice se v rosi budijo,
kot solze se bleste jim drobne kapljice, solze – asociacija na človekovo ranljivost, nežnost, nepokvarjenost. Ker so na vrtnicah, lahko nezavedno te tri pojme povežemo z rdečimi vrtnicami.
po steblih do zemlje počasi drsijo,
cvetovi iz megle si kvišku vsi žele. Želja po odprtju, »življenju«, morda tudi, da pokažejo svojo lepoto svetu?

Žametne vrtnice simbol življenja so,
iz trnja zraste vsak cvet v svetlo nebo, pozitivna naravnanost pripovedovalca (optimističnost), metafora za to, da se ima vsak človek lahko lepo v življenju
žametne vrtnice naj ti krase svet sanj,
življenje tvoje za tvoj najlepši dan. pripovedovalec nekomu poklanja nekaj lepega, da bi se ta dobro počutil (v ozadju so moralne vrednote)

Rdeče vrtnice so rože ljubezni,
ki trnje skrivajo, a cvetje kažejo,
čeprav pomladni dan gre proti jeseni, metafora za možne neprijetnosti v življenju?
naj tvoja pot posuta bo s cvetjem samo. cvetje – simbol lepega; slavljencu naj bo ves čas lepo (lepe želje drugemu – moralne vrednote), optimizem

Žametne vrtnice simbol življenja so,
iz trnja zraste vsak cvet v svetlo nebo,
žametne vrtnice naj ti krase svet sanj,
življenje tvoje za tvoj najlepši dan.

Pripovedovalec neposredno ne izraža potrebe po ljubezni/pripadnosti, čeprav jo morda čuti (po navadi nekomu nekaj damo, ker si ga želimo ob sebi, želja pa je odraz potrebe).
Rože z domačega vrta
Dolgo smo skupaj živeli,
iskreno se radi imeli,
potlej od nas si odšla,
v mestu si srečo našla. Zbuja neprijetna čustva – izbrala je drugačen način življenja, v katerega sedaj niso več vsi vključeni. V ozadju moralne vrednote, morda nezadovoljena potreba po ljubezni (po družinskem članu)

Naša velika družina
se vedno te rada spominja, očitno imajo zelo malo stikov
še lepše tedaj se nam zdi,
ko s tabo se srečamo vsi.

Rože z domačega vrta
smo ti prinesli v spomin,
naj vsak cvet na srce ti potrka,
lepe občutke zbudi. Pripovedovalec želi dobro (prijetna čustva) drugi osebi (moralne vrednote)
Rože z domačega vrta
v sobi naj tvoji diše,
sredi zvezenega prta
začutila boš naše srce. Rože so simbol ljubezni, domačnosti

Vsakdo se redko oglaša,
saj vedno premalo je časa, pripovedovalec si torej želi več medosebnih stikov (potreba po izkazovanju ljubezni/pripadnosti)
življenje vsem hitro beži,
skoz prste nam mnogo spolzi.
Komaj bilo je poletje,
osulo se lepo je cvetje, metafora za minljivost (in) ali za to, da je sedaj v življenju slabše (vendar komu – njim ali njej?)
a vendar smo v mislih s teboj,
naj boža te cvetja opoj.


Zdi se, kot da pripovedovalec enači »izselitev v mesto« s tem, da je dekle »zapustilo« družino. Pravi namreč, da so se dolgo imeli iskreno radi, potem pa je odšla. Zdi se, da je sedaj življenje slabše, kot je bilo prej, kar zbuja neprijetna čustva. Na lepe dni naj jo spominja šopek rož, tudi njena družina je v mislih z njo. Iz vsega tega ne uspem razbrati, ali je pripovedovalec bolj optimističen ali pesimističen in ali ima lokus kontrole pri sebi. On sam namreč nima ničesar, da bi se spominjal te svoje sorodnice (tako kot ima ona šopek rož), je pa res, da je za razliko od nje še vedno obdan s svojimi družinskimi člani.
Na lepih prtičkih

Kjer rože ljubezni cvetijo,
ni treba veliko besed.
Kjer z jutrom se ptice zbudijo,
doma so najboljši ljudje.

Kjer starši se radi imajo,
otroci so vredni zlata.
Kjer praznik v hiši poznajo
se sreča vse dni le smehlja. Opisi srečne družine (pripovedovalcu srečna družina verjetno veliko pomeni – moralne vrednote)

Na lepih prtičkih ob naših ognjiščih
zvezeno je mnogo modrosti sveta.
Vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca. Pripovedovalcu so pomembne modrosti sveta (torej tisto, kar dela svet, odnose med ljudmi boljše – moralne vrednote)

Kjer v domu živi spoštovanje,
vsak dela z veseljem vse dni.
Kdor z delom ustvarja si sanje,
brez vsakih dolgov le živi. Vrednote spoštovanja, poštenosti in delavnosti (moralne – tradicionalne vrednote)

Kdor nima nič grehov na duši,
na večer brezskrbno zaspi. poštenost
Kdor zjutraj zbudi se s poljubi,
ljubezen mu kaže poti.

Na lepih prtičkih ob naših ognjiščih
zvezeno je mnogo modrosti sveta.
Vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca.

Vsi verzi nekdanji pa vsem so nam dragi,
ker vsaka je misel prišla iz srca.

Pesem je v celoti pozitivna, izraža pripovedovalčeve moralne vrednote, ne govori pa neposredno o njegovih potrebah (oz. željah). Nisem povsem prepričana, ali želi morda pripovedovalec sporočiti, da je dobro upoštevati modrosti sveta, če želiš, da ti bo lepo v življenju (boš brezskrbno zaspal, se zjutraj zbudil s poljubi, imel srečno družino).
Pesem zvonov

Jutro življenja mi je pobožal zvon (jutro je polno sanj), pobožal – zvok zvona mu je torej všeč
klic hrepenenja nežno pregnal je dvom (jutro rodi nov dan).
Ko sem še tekal bosih nog sredi trav,
rad sem prisluhnil zvonjenju prek dobrav. Že kot deček je imel rad ta zvon

Tja pred oltar sem peljal izvoljenko (tisti dan še živi),
peli zvonovi so nama prelepo (v srcu spomin budi).
Ko me pokliče k počitku v poslednji dom (bim-bam-bom)
v zemljo domačo pospremi mili me zvon. Zvon ga spremlja skozi življenje ob pomembnih dogodkih – in zato je tudi zvon pomemben. Ko zvon zazvoni (ali se nanj samo spomni), oživijo spomini na te dogodke – to je primer t.i. »klasičnega pogojevanja« (učenja z asociacijami) https://sl.wikipedia.org/wiki/Klasi%C4%8Dno_pogojevanje

Pesem zvonov (od davnih že rodov nam boža dan in noč uho)
v duši zveni (odmev vseh lepih dni, ko so pri nas spet prazniki) odmev vseh lepih dni – verjetno v smislu klasičnega pogojevanja (asociacije)
na svoj dom (nas kliče prek bregov pod stari naš domači krov)
vse dni doni (prijazno kot nekdaj v zibelki).

Pesem zvonov (prek polja in gozdov, kot ptica poleti v nebo)
v duši zveni (napev iz vaških lin kot žametni zvečer spomin)
na svoj dom (nas vabi nalahno z ljubeznijo tja pod goro)
vse dni doni (kot pesem iz davnin, ki več je ni).

Zvon je simbol vsega lepega, kar je pripovedovalec doživel v svojem življenju (zibelka, poroka, dom, življenje na vasi) in ima toliko večjo vrednost tudi zato, ker spremlja več generacij. V ospredju zgodbe je torej zvon in asociacije nanj, ne pa pripovedovalčeve vrednote. Omembi slednjih pa se seveda ni mogel izogniti (izpostavlja vrednote partnerstva, doma, estetike – zvon lepo zvoni). Neposredno ne morem razbrati, kakšna prepričanja ima pripovedovalec o prihodnosti (je optimističen, pesimističen?). Ker pa je pesem zelo pozitivna, predvidevam, da je takšen tudi pripovedovalec. Tudi o potrebah neposredno ni nič kaj izvedeti. V tej pesmi je po moje bistveno izražanje lepih spominov (v smislu potrebe, da pripovedovalec z nekom deli svojo zgodbo, kaj je njemu lepo, kaj ima rad, s tem pa ne cilja na kakšnega dotičnega človeka, npr. ženo itd.). Mogoče je ta ista potreba prisotna tudi pri Na lepih prtičkih in ostalih pesmih, kjer nisem označila potreb.
Klasično pogojevanje je zaznati tudi pri rožah z domačega vrta, lepih prtičkih, kostanjih, žametnih vrtnicah, zelenem rožmarinu, lastovkah.
Pesem namesto rož

Dnevi vrtijo hitro se nam
skozi vsakdanje male skrbi,
brž se obrne dan,

as le naprej nam hiti.

Tisočkrat spomnim vmes se na te,
rada bi k tebi stisnila se, potreba po ljubezni
rada bi zvedela spet, potreba po védenju (vendar je v ospredju potreba po ljubezni)
ali kaj ljubiš me še.

Malo imava časa zase,
ker vse preveč je drugih poti,
vse bolj le čakam na te,
tvoje ljubeče dlani. potreba po ljubezni, ki očitno ni povsem zadovoljena, kljub temu, da sta poročena, zbuja neprijetna čustva

Ljubim tako te kakor nekdaj,
nič, prav nič spremenilo se ni,
skupaj se vrniva nazaj pripovedovalec ceni preteklost, ker je bilo lepše kot v sedanjosti. Za psihično zdravje bi bilo boljše, če bi pripovedovalec hotel ostati v sedanjosti in to spremeniti na boljše. V preteklost praktično ne moremo iti, življenje lahko krojimo samo v sedanjosti.
v lepe najine dni.

Pesem namesto žametnih rož
prinašam za praznik ti, pesem je izvirno in zelo osebno, izpovedno darilo (bolj kot rože), torej ji je on res pomemben (odraz moralnih vrednot in nezadovoljene potrebe)
da z mano srečen boš,
srce spet šepeče mi.

Pesem namesto žametnih rož
podarjam za praznik ti,
ostani moj dobri mož,
to si le želim vse dni. želja je odraz potrebe (v tem primeru po ljubezni)

Pesem je pozitivno naravnana, saj se čuti, da ima žena moč spremeniti njun zakon v boljšega (notranji lokus kontrole).

Poljubi košček kruha

Ko mati kruh je dala
na mizo iz peči,
otrokom se smejala
sijočih je oči.

Prekrižala je hlebec,
spoštljivo odrezala,
prijazno vsem je rekla:
»Poglejte, dar neba!« mati ceni kruh in želi, da ga tudi otroci (če ceniš kruh, potem ceniš tudi tistega, ki ga naredi, surovine (naravo), iz katerih je itd.)

Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
v njem je mnogo truda, trud = materino delo (njena moralna vrednota)
veliko upanja.
e na nekaj »upaš«, potem to pomeni, da si trenutno na slabšem, kot si želiš. Vendar iz zgodbe ne uspem razbrati, glede česa je to upanje (da bi bili otroci bolj preskrbljeni oz. manj revni?)

Poljubi košček kruha,
če pade ti na tla,
da nas usoda kruta
ne bo več srečala. vraževerje?

Zdaj draga naša mati
prijazno smeje se,
vsi njeni vnuki zlati
ji božajo lase. vnuki imajo radi svojo babico

Prisluhnejo besedam,
da kruh je kot zlato,
brez njega ni življenja,
ravnajmo z njim lepo.

S kruhom mati nahrani otroke, da ti lahko preživijo (v ozadju zgodbe so torej materine moralne vrednote – družina, otroci, ki jih pač mora nahraniti; in pa dejstvo, da kruha ni lahko narediti, zato je treba spoštovati tudi njeno delo). Opažam potrebo mame, da otrokom pojasni, kako pomembno je spoštovati kruh. Žal ne vem, kam bi to potrebo umestila znotraj teorije. Mama ima notranji lokus kontrole (zna učiti otroke, ti jo tudi poslušajo).

Vsi na kolo

Ko sonce spet ogreje vse ceste in poti,
srce se mi nasmeje, ker nič me ne boli. vrednota – zdravje (potenčne vrednote)
V drvarnico odpravim po staro se kolo,
kot znanca ga pozdravim, namažem ga skrbno. skrb za lastnino, da ne propade (moralne vrednote)

Ko prvič ga zajašem, vijugam sem ter tja,
drevesa vsa objamem, poljubim trdna tla. humor
A hitro se ujamem, sem pravi cirkusant,
na pot se z njim odpravim, spet sem svoboden fant. svoboden verjetno zato, ker na kolesu pozornost usmeri na naravo, okolico, kje in kako vozi – ter zato nima časa misliti na skrbi?

»Vsi na kolo – za zdravo telo!«, vrednota – zdravje
je vzkliknil nekdo, ki vandral je rad.
Dodamo lahko samo vam še to,
na kolesu je vsakdo spet mlad. mlad, ker se na kolesu sprostiš?

»Vsi na kolo – za zdravo telo!«,
pa dolgčas nikdar doma vam ne bo,
Prekrasen je svet, en sam rožnat cvet,
najlepši na njem pa cvet je deklet.
e se voziš s kolesom, marsikaj vidiš

Doma kosti preštejem od glave do peta,
prešerno se nasmejem, še vse so ena a. humor
Nasploh sem športnik pravi, me občuduje čisto vsak,
zvečer na zabavi sem mega korenjak. humor (delanje »norca« iz sebe?)

Pripovedovalec je zelo zabaven in si ga lahko kar predstavljam, kako vozi kolo. Ker je pesem prežeta s humorjem, poslušalec z manj obrambami sprejme sporočilo, da je zdravje pomembno. Ne smem spregledati, da jasno poziva »vsi na kolo – za zdravo telo«, vendar nikjer neposredno ne pove, da bi imel kakšno nezadovoljeno potrebo (da je npr. bolan in gre na kolo zaradi zdravja; da se boji bolezni; ali pa da meni, da so ljudje premalo fizično aktivni in si jih želi spraviti pokonci itd.).

Slovenske gorice

Na vrhu obronka sedim,
v daljavo strmim,
zaobleni griči povsod,
vmes bela vijuga se pot.

Lesena hiša stoji,
ob bregu se komaj drži,
na griču trsek sloni, opisi okolja (da si lažje predstavljamo, kakšne so gorice)
v jesenskem se soncu zlati. se zlati – asociacija na prijetno, lepo (pripovedovalec ima rad vinograd)

Slovenske gorice, gorice iz zlata,
kjer ljubke vasice so kraj vinograda,
kjer drobne stezice so stkane po bregeh,
kjer žlahtno nas vince pozdravlja v kleteh. zlato, ljubko, drobno, žlahtno – samostalniki in pridevniki, ki izražajo pripovedovalčevo naklonjenost Slovenskim goricam (potenčne –patriotske vrednote)

Sem videl mnogo vasi,
sem srečal dosti ljudi,
a takšnih nikjer ni drugod,
kot brata te sprejmejo tod. pripovedovalcu je všeč, da so ga sprejeli kot brata (zaradi potrebe po pripadnosti nekomu), odraz moralnih vrednot

Kdor rad življenje ima,
v gorice se sončne poda,
med dobre, prijazne ljudi,
med zmeraj odprte dlani. moralne vrednote (ceni to, da ljudje en drugega sprejemamo).

Nič ne govori o svojih potrebah, ampak govori bolj na splošno (kdor življenja rad ima, v gorice se sončne poda). Lokus kontrole je verjetno notranji, čeprav tudi ni jasno izražen (npr. v smislu odločil sem se, da grem v gorice, kjer se bom imel dobro).



Matej s Koroške
20.11.2017 ob 12:42

Ste odličen pisatelj, najboljša pa je knjiga o Prešernu. Takih knjig si še želim, saj v pozitivni luči prikazujete našo zgodovino in naše najboljše umetnike.
hvala Vam!

Matej



Monika J.
18.11.2017 ob 14:20

Zelo sem se nasmejala ob vaših anekdotah v zvezi s knjigami in čudaškimi ljudmi.
Hvala, sem precej bolj zdrava!

Monika



1037. PREDSTAVITEV
16.11.2017 ob 20:55

Spoštovani g. Sivec!

Vesela sem, da smo v naši knjigarni gostili Vas s predstavitvijo knjige o Lojzetu Slaku.

Petra Č., Mladinska knjiga Novo mesto, glavni trg



Anej
14.11.2017 ob 21:39

Zelo v redu in močno zabavne so anekdote
S prijateljico v postelji.
In to kar s pravimi imeni.

Bravo za pogum!!!

Anej



1036. PREDSTAVITEV
11.11.2017 ob 00:17

KRŠKO - DOM KULTURE - PREDSTAVA O LOJZETU SLAKU PO KNJIGI EN GODEC NAM GODE

Spoštovani gospod Sivec!

Zame je bil nocoj neponovljiv večer, nabit s čustvi, harmonijo, nostalgijo in s spoštovanjem.
Zgodba, katere zelo pomemben soustvarjalec ste tudi vi, me je ganila do solz.
Vesel sem, da ste bili danes tu, saj vas zelo spoštujem.

Toni Sotošek, organizator, harmonikar, vodja orkestra



Anton
10.11.2017 ob 12:46

Gospod pisatelj,

veliko lepih knjig ste napisali, najlepša pa je o Veroniki Deseniški.

Čestitam!

Anton



statistika
07.11.2017 ob 08:50

V prvih desetih mesecih leta 2017 je bilo po podatkih cobissa v slovenskih knjižnicah izposojenih

31.834 izvodov Sivčevih knjig.

Najbolj izposojene so bile:

1) Samotna divja roža ........... 1093

2) Vitezi jutranje zarje ........ 1069

3) Kraljica s tremi kronami ..... 978

4) Bleščeče celjske zvezde ...... 960

5) Poslednji celjski knez ........ 917

6) Prihajam vsak dan na breg ..... 915

7) Resnica o Prešernu ............ 736

8) Kralj Samo .................... 607

9) Zadnji keltski poglavar ....... 571

10) Ura je na morje šla .......... 482

Itn.



Meri
06.11.2017 ob 15:59

Zame pa je najboljša knjiga SAMOTNA DIVJA ROŽA. To bi morali prebrati VSI Slovenci.

Meri



Marjan V.
03.11.2017 ob 13:40

Pridružujem se mnenju, da je knjiga o Prešernu najboljša knjiga v Sloveniji o Prešernu doslej.
HVALA!

Marjan V. iz Velenja



Jurij V.
02.11.2017 ob 10:04

Cenjeni gospod Sivec!

Zelo sem se razveselil Vaših novih knjig. Lepe so! In predvsem zelo bralne. In mnogo povedne. Takih knjig drugih skorajda ne pišejo več.
Zgodbe o celjskih grofih in knezih sem namenil kupiti vnukinji, ki je z velikim veseljem že prebrala Kraljico s tremi kronami in je rekla,
da je knjiga 'ful dobra.'
Upam, da pride izpod Vašega plodnega peresa še veliko dobrih zgodovinskih knjig!

Jurij V. iz Mb



Marinka uršič
01.11.2017 ob 19:22

Dragi naš neutrudni pisatelj Ivan Sivec,
sedaj pa se res moram odzvati in podati svoje mnenje o tvojih dveh knjigah, ki sem ju na dušek pravkar prebrala!
Moje mnenje je kajpada zelo zelo pohvalno!!!
Minuli teden sem presenečena ugotovila, da obstaja še ena, najnovejša knjiga - Zgodbe o celjskih grofih in knezih! Krasno! Vidim, da ti je zamisel prišepnila celjska knjižničarka, češ, da bo tanjša knjiga bolj pritegnila mlajše bralce, ki se menda kar ustrašijo debelejše knjige! To je verjetno res. Knjiga mi je bila všeč in prijetno sem podoživljala vsebino vseh petih knjig o Celjskih. Seveda so se pa romani, ki si jih tako lepo poetično ustvaril, mnogo bolj dotaknili moje duše!

No, pravkar pa sem, Ivo, prebrala še tvojo 134. knjigo S prijateljico v postelji! Ob tvojih anekdotah sem se veselo muzala in spet podoživljala vsa tvoja literarna dela! Čisto pri koncu pa sem - najbrž prav "zafarbala", saj med drugimi - omenjaš tudi moje ime! Ja, hvala, hej! Tega si kar nisem zaslužila, ko pa se čisto preporedko oglasim na tvoji spletni strani! Sedaj so me pa tvoje vrstice zbezale, da se vendarle kaj oglasim! To si zaslužiš kot pisatelj, pa tudi kot prijatelj! Ostajam kajpada tvoja hvaležna bralka!
Prisrčen pozdrav Tebi, pa Tvoji najdražji tudi!
Marinka



Silvo P.
31.10.2017 ob 19:11

Prebral sem knjigo o Francetu Prešernu. Zame najboljša knjiga o našem največjem pesniku.l
BRAVO!!!!

Silvo



Matej Jezeršek
29.10.2017 ob 13:08

Gospod Sivec,

rad berem vaše knjige. Najboljše so zgodovinske. Drugi takih ne znajo napisati.
Upam, da bo prišlo še kaj lepega
izpod vašega plodnega peresa.

Vaš bralec

Matej



Micka
27.10.2017 ob 13:28

Meni so pa všeč vaše anekdote. Dobro ste jih, veliko znancev! Pa saj so si to zaslužili!

Micka



Melanija iz Celja
25.10.2017 ob 13:40

Zelo lepe so Zgodbe o celjskih grofih in knezih. Prebrala sem jih na dušek. V teh zgodbah zvemo vse glavno o naših grofih, zato jih le preberite in osvetlite njihove like.

Melanija



Brane Gradišnik
24.10.2017 ob 09:44

Poslušaj, prebiram anekdote in se zabavam.
Silvo Teršek je nekoč med mojim nastopom na spredi pustil glasbo in mi rekel, da sva fertik. Tako se je zbal mojega "neleporečja", iskrenosti. Seveda imajo taki ponarejenci probleme tudi s tvojo prostodušnostjo (izraz mi pomeni svobodno dušo).
Res te moram kaj več pohvaliti.
LP tudi najdražji
Branko



Marcel
22.10.2017 ob 11:37

Na dušek sem prebral S prijateljico v postelji.
Dobro ste jih pičili - marsikoga. Upam, da bodo vsi ponosni, ki ste jih omenili.
Narežal sem se do solza!

Hvala!

Marcel



O Fleretu
19.10.2017 ob 14:29

MNOGI STE ME PROSILI, NAJ OBJAVIM TISTO, KAR SEM POVEDAL NA FLERETOVEM GROBU OZ. JE BILO OBJAVLJENO V REVIJI MUZIKA.

ODŠEL JE FRANC FLERE (1945-2017)

piše: mag. Ivan Sivec, pisatelj in avtor besedil

V septembru je odšel s harmoniko v noč eden odličnih godcev in muzikantov – Franc Flere. Rodil se je na Krtini pri Domžalah, del svojega življenja je preživel v Drtiji nad Moravčami, lepo jesen življenja pa v Gradišču nad Trebnjem, kjer je imel vzoren vinograd in odlično vino. Bil je izjemno izviren in razpoznaven ljudski godec, ki je preživel značilen prehod iz godca v muzikanta (o tem sem o njem napisal knjigo Godec pred peklom), spopadel se je tako z življenjskimi in glasbenimi vzponi in padci (o tem knjiga Godec v vicah), svojo življenjsko pot pa je nadgradil z bivanjem na Dolenjskem, kjer se je počutil kot Godec v nebesih. Svojo pot je končal v Domu za starejše občane v Šmarjeti, kjer so ga redno obiskovale njegove tri hčerke z možmi in eden največjih Fleretovih oboževalcev David Brinovec, ki je bil pri njem na obisku tako rekoč vsak dan.
Franc Flere – imenovali so ga tudi veliki mož z malo harmoniko – je že na svet prinesel izjemno nadarjenost, ki se je že v njegovih zgodnjih letih prelila v od daleč razpoznavno izvirnost tudi v številnih melodijah in igranju nasploh. Prehodil je značilno pot od godca do muzikanta, vse do konca življenja pa je igral v lastno zadovoljstvo in v zadovoljstvo poslušalcev. Na tedanjem Radiu Ljubljana so ga povabili na snemanje zato, da so ga zaradi njegove izvirnosti kot diatoničnega harmonikarja postavili za ravnotežje Lojzetu Slaku. Z njim sem začel svojo pot pisanja besedil tudi sam, igral mi je na ohceti, z mojo izbranko Sonjo sva bila tudi na njegovi ohceti. Veliko sva bila skupaj, z roko v roko sva odkrivala vse radosti in pasti glasbenega življenja, večkrat smo se, skupaj s prijatelji, srečali z njim na Gradišču in v Šmarjeti. Ob slovesu sem mu na Krtini, kjer je pokopan, povedal naslednje besede, delno sestavljene iz naslovov njegovih skladb in mojih treh leposlovnih knjig:
„Slovo. Grenka in boleča beseda. Še posebej, če je to slovo od godca, slovo od muzikanta, slovo od slovenske glasbene legende. Slovo od Tebe, dragi naš Franc, ki si del naše skupne slovenske duše.
S harmoniko na vas sem hodil … Čez travnike … Proti vasi … V fantovsko noč … To so skladbe, ki so nastajale v času, ko si bil še fant, na začetku tvoje življenjske in glasbene poti, pa vendar si bil že pravi ljudski godec, godec, ki dela ohcet, godec z božjim darom, ki ga ima v Sloveniji komajda še nekaj tebi enakih.
Da si nekaj izjemnega, enkratnega, neprimerljivega, je ob prvem stiku s Teboj, dragi naš Franc, prepoznal sam Vilko Ovsenik, ki te je prišel na domače dvorišče osebno prosit, da bi nekaj tvojih biserov, nekaj tvojih srčnih melodij, posnel za radijski arhiv in jih tako podaril vsej Sloveniji. Od tega je zdaj že več kot pol stoletja.
Pesem je pri nas doma … Po teh stezah bom hodil … Godec pred peklom … Če ne bi bilo radijskega, televizijskega, časopisnega medija, bi še naprej ostal ljudski godec, ki bi igral in prepeval samo sebi in drugim v veselje. Na fantovščinah, na ohcetih, ob praznikih. Ker pa so mediji obstajali, si se z vsem tem neznanim peklom moral spopasti, z velikim pričakovanjem, da so okoli Tebe – tako kot si bil Ti – sami pošteni, dobri, za veselje odprti ljudje. Pa vsi niso bili taki in od tod verjetno tudi Tvoja prva razočaranja nad svetom.
Pod oknom … Dežela v cvetju … Le zapihaj vetrič z juga … Le poleti, lastovica … Vasovalec … Nove in nove skladbe, novi in novi pevci. Od akademskega kvarteta Do, do prekrasnega Lokvanja in zrelega petja Dobropoljskih fantov do mehkih ženskih glasov sester Potočnik in prijetnega Stiškega kvarteta. Tvoja duša je pela, Tvoja duša je bila srečna, kadar je dajala drugim, Tvoj korak je bil lahak kot korak vasovalca, ko odhaja od dekleta.
Kadar sem ozrem v planine … Kje je domača vas … Lepi časi … Vrniva, dekle, se na morje … Ob pesmih si zorel kot klasje na domači njivi, ob pesmih si žvrgolel kot ptica v domačem sadovnjaku, s pesmijo si živel – z mnogimi svojimi najbližjimi. Da so Tvojo širino in toplino lažje prepoznali na osrednjem radiu, so ti pomagali Ciril, Janez, Lojze, Polde, Tomaž, Aleš, mnogi drugi.
Po teh stezah bom hodil … Pri domačiji … Nedeljsko jutro … Se že dani … Ljubezen mamina … Tisto, kar so Ti starši vsadili v srce, še posebej Tvoja ljuba mama, si nosil ves čas iskreno s seboj. Nikoli ni od tebe prišla slaba beseda, nikoli se nisi predajal muzikantskemu napuhu, nikoli nisi pozabil vrednot, ki Ti jih je mamina ljubezen položila v zibelko.
Od kod smo mi doma … Bodi roža … Tja, kamor me vodi srce ... Godec v vicah … Šel si skozi mnogo preizkušenj, potil si se v vicah, iskal in našel si nove poti, a pri tem si vedno ostajal kot pravi ljudski godec, kot izviren muzikant – zvest vsemu tistemu, kar Ti je dajal zaklad srca.
Nesrečna ljubezen … V tihi dolini … Dekletu v slovo … Belo pismo … Temne ulice … Zapustil si domačijo, zapustil si drage osebe, ustvaril si si nov svet, nov, dom Okoli sebe si začel zbirati druge vesele ljudi. Ko smo prihajali k Tebi, so se ti usta najbolj raztegnila v nasmeh, ko so prišli k Tebi s harmoniko na obisk Marjan, Robi, Igor, Simon … In mnogi drugi glasbeni prijatelji in sodelavci, ki so Te spoštovali in imeli iskreno radi.
Lepa Dolenjska … Postal sem gasilec … Ljubezen spreminja svet … Otožni spomini … Klenovik … Iskal si nove steze, ustvarjal nove skladbe, iskal nov zven s Katjo, ustvaril nove posnetke z Matejo, z Ano Marijo, celo z Igorjem ...
Vse dni bova pela … Misli mi hite v daljavo … Tam pod oljko … Godec v nebesih … Pred 21-timi leti si prvič potrkal za pol ure tam gori pri Stvarniku sveta, pa Te je vrnil na zemljo, da bi kot simbolični slovenski kurent še naprej razveseljeval ljudi. Svoja nebesa pa si našel na dolenjski zemljici, med trdoživo trto in mehkimi ljudmi, še posebej toplo sprejet med gasilci in vinogradniki.
Lepi časi … Ko sonce zahaja … Prišla je jesen … Marjetka … Pa ne samo Marjetka, tudi Barbka in Irenca, tri tvoje zvezdice, na katere si bil ponosen in si bil presrečen, da so te rade obiskovale, da so bile veliko s teboj. Tudi ob zadnji uri so se zbrale ob Tebi vse tri, skupaj z enim od tvojih največjih oboževalcev – Davidom. Ko si spoznal, da je vse tako, kot si si ob zadnji uri zaželel, si mirno zatisnil oči in odšel – kot mi je sporočila Marjetka – k svojemu pravemu Očetu, k svojemu Gospodarju, k tistemu Stvarniku, ki Ti je dajal tudi glasbeni navdih.
Za vsakim človekom nastane vrzel. Velika vrzel. Za godcem, za muzikantom, za človekom s širokim srcem, še toliko večja. Zavedanje, da Te ne bo več med nas s svojim širokim nasmehom, s svojo malo harmoniko, s svojim neizmernim veseljem do življenja, nas je pretreslo. Zato si dovoljujem, da vsem Tvojim trem hčeram in vsem drugim Tvojim najbližjim, še posebej mnogim, resnično številčnim slovenskim občudovalcem Tvojega talenta, izrazim najgloblje sočutje in sožalje.
A vrzel vendarle ni tako velika, kot si morda predstavljamo zdaj, ob trenutku slovesa. v svojem razgibanem življenju si jo za nas že kar sam napolnil z več kot sto dvajsetimi izvirnimi, od daleč prepoznavnimi vižami, z nepozabnimi melodijami, ki so postale že zdavnaj tudi del naše duše. Hvala Ti zanje, dragi naš Franc, in mirno počivaj, ko te jutranja zarja oblije, med rdečimi nageljni, visoko vrh planin.“



Milka
17.10.2017 ob 17:06

Tole s Prijateljico v postelji ste nas pa dobro potegnili ...

Še zdaj se režim!

Milka



vojko
15.10.2017 ob 19:34

Gospod Sivec,

ste v redu pisatelj.
Ko sem vas odkril, berem samo še vqs.

Lep pozdrav!

Vojko iz MB



1035. PREDSTAVITEV
12.10.2017 ob 20:06

Cenjeni gospod pisatelj Ivan Sivec,

vesela sem, da ste pri Gorenjskem glasu začeli svojo novinarsko in pisateljsko pot in da danes lahko skupaj praznujemo 70-letnico Gorenjskega glasu.
Marija Volčjak, direktorica in glavna urednica



Milan
12.10.2017 ob 14:37

Knjiga o Slaku je pa res lepa in prisrčna. Bravo!

Milan



Darja Z.
10.10.2017 ob 08:22

Prebrala sem knjigo Prikazen v plemenih iz zbirke Srečna družina.


Nova zgodba o družini Erjavec je poleg zanimivega branja tudi odlična predstavitev delovanja gasilcev v Sloveniji. Mnogim bralcem premalo poznano področje.


Ker jo v zgodbo vpeta še mladostniška ljubezen in detektivsko raziskovanje zapletov ob podtikanju požarov, je branje še bolj napeto. Bralce drži na vajetih do razpleta vseh dogodkov, to je do zaključka zgodbe.



Sicer je družina Erjavčevih vsem rednim bralcem zbirke Srečna družina dobro poznana in zelo blizu. Meni osebno je najbolj posrečen Nejko. Vedno je poln novih idej. Njegovo obnašanje je smešno v vseh pogledih. Vedno zna poskrbeti zase.



Vse zgodbe o družini Erjavec so napisane duhovito, s polno mero humorja in prijetnih dialogov.

Zato so bralcu v sprostitev.



Menim, da imaš na zalogi še kakšno dogodivščino o Erjavčevih. To zagotovo ne more biti zadnja knjiga iz zbirke Srečna družina.


Darja



Majda
08.10.2017 ob 14:47

Čestitam za Zgodbe o celjskih grofih in knezih.
V ENI knjigi PET knjig.
Mladina, kaj še čakaš in stojiš!

Majda



statistika
05.10.2017 ob 12:11

V prvih devetih mesecih leta 2017 je bilo po podatkih cobissa v slovenskih knjižnicah izposojenih

29.183 Sivčevih knjig.

To uvršča Ivana Sivca na tretje mesto med vsemi slovenskimi pisatelji.

Največkrat so bile izposojene naslednje knjige:

1) Vitezi jutranje zarje .......... 988 izposoj

2)Samotna divja roža ............... 938

3) Kraljica s tremi kronami ........ 922

4) Bleščeče celjske zvezde ......... 884

5) Poslednji celjski knez .......... 860

6) Prihajam vsak dan na breg ....... 837

7) Resnica o Prešernu ............... 696

Itn.



Jožica
04.10.2017 ob 14:07

Cenjeni gospod mag. Sivec,

nabavila sem Vašo knjigo o Slaku.
Hvala, veliko ste naredili za nas, ki ga imamo radi.
Škoda, da knjige ni dočakal, zelo bi je bil vesel.

Želim Vam veliko zdravja!

Lep pozdrav!

Jožica S.



Matej
03.10.2017 ob 13:49

Tale Danica pa zna biti vaša oboževalka!

Pa saj je knjiga o Slaku res OK, še posebej po oblikovanju in vsebini. Ima SRCE. Avsenikova je veliko bolj hladna.

LP

Matej



Danica Zupan
02.10.2017 ob 21:52

Šentrupert, oktober 2017

Spoštovani gospod pisatelj Ivan Sivec!

Rada bi Vam sporočila, da je knjiga LOJZE SLAK – MOJE PLOŠČE SO MOJE KNJIGE zelo markantna knjiga: po zunanji obliki, po dejanski teži, po vsebinski 'teži'.
Prijazno vabi k branju že z razigrano naslovnico. Pomembno se mi tudi zdi, da je knjigo izdala založba Mladinska knjiga in da je zanjo celo pripravila TV reklamo.
Spoštljiva je spremna beseda prof. dr. Janeza Bogataja. Visoko strokovna in toplo človeška – s prijaznim navdihom Dolenjske.
Uvodne besede mag. Ivana Sivca so poklon slovenski pokrajini, ker v njeni raznolikosti že od nekdaj v besedi in zvokih živi pesem in so že tudi portret glasbenika – enega in edinega – Lojzeta Slaka: Dolenjca, Slovenca, svetovljana, harmonikarja, ki je s svojimi melodijami osvajal srca ljudi vseh starosti.
Potem sledi vsebina knjige: natančna razlaga zelo pomenljivih uvodnih besed. Izjemen sprehod s fotografijami. Zelo slikovito izstopajo dolenjske obline. Med njimi pa življenjska pot Lojzeta Slaka: od fanta tam okrog Mirne Peči, vojaka Titove garde, moža, očeta, dedka, vinogradnika, prijatelja in seveda v prvi vrsti glasbenika – harmonikarja. Vse od ohceti do oddaje Pokaži, kaj znaš pa vse do Rock Otočca. Ves čas pa je ob tem ostajal prijazen, delaven in skromne. Takega nam je predstavil pisatelj Ivan Sivec, pisatelj, ki ga je zares dobro poznal. Med drugim je za njegov ansambel napisal 52 (!) besedil.
Nasploh je pred nami dragocena biografija. Razkošje besed pisatelja Ivana Sivca o človeku, ki je vreden takega spomina.
Vsa v knjigi opisana glasbena pot pa vsebuje podrobnosti, ob katerih moramo pisatelju Ivanu Sivcu izraziti občudovanje, da je prišel do njih in jih v tako urejenem pisateljskem privlačnem slogui nanizal bralcem. Ves čas je namreč v zraku neka prijetna napetost.
Skratka, vsebina je imenitna, bralna, privlačna, večna. Zagotovo v ponos tako pisatelju kot Slakovi družini in predvsem v veselje bralcem – občudovalcem Slakove glasbe in osebnosti.
V knjigi so tudi prav posebne 'ilustracije' – besedila. Odlična ideja! Med pesmimi se bralca ganljivo dotakne Sivčeva pesem Moj dom, pa ponarodela Čebelar izpod peresa Slavka Podboja, pa V dolini tihi, pa verzi Toneta Pavčka in njegov nepozabni esej o Lojzetu …
In še ena odlična oblikovalska domislica: izpostavljeni odlomki na listih trte. Jih ne moreš spregledati. Bravo, oblikovalka Petra!
Ob vsem tem še tako zgovornemu bralcu zmanjka besednih superlativov za pohvalo. Lahko rečem le: čestitke in poklon pisatelju Ivanu Sivcu!
In zdaj skupaj z njim zapojmo Lojzetu Slaku: Ej, prijatelj, dvigni čašo!
Hvala, gospod pisatelj, za tako lepo knjigo!
In še dodatek!
Pisatelčj Ivan Sivec je vsako poglavje začel s posebnimi pomenljivimi besedami. Z besedami, ki so polne modrosti. Nekatere sem si izpisala za vse življenje. Ti prelepi uvodi bi lahko izšli kar v posebni knjižici, tako so izvirni, lepi, rahločutni!
Še enkrat HVALA za najlepšo knjigo, ki je na moji polici!

Danica Zupan



Lucijan
01.10.2017 ob 14:32

Zelo dobre so knjige o Celjanih in Čarobna violina o Tartiniju!

Lucijan



1034. PREDSTAVITEV
29.09.2017 ob 16:04

Spoštovani!

Gospod Ivan Sivec,
najlepše se vam zahvaljujemo za vse zgodbe, spomine in šale, ki ste jih delili z nami v Domnu starejših Idila v Vukovskem domu!

osebje in varovanci Idile



Janez
29.09.2017 ob 15:00

Popolnoma se strinjam z gospo Danico glede Polnočnega kluba o Ovseniku.
Pirkovič vedno naredi tako, da vas ni zraven:
ko so govorili o mladinski književnosti - Sivca nič, pa čeprav so posneli kar štiri filme po vaših mladinskih povestih,
ko so govorili o razvoju narodnozabavne glasbe, Sivca nič, pa čeprav ste edini v Sloveniji, ki lahko kaj o tem pove kaj več,
ko je posnel film o Avsenikih, Sivca nič, pa čeprav ste vse življenje poswetili Avsenikom,
ko so govorili o Ovseniku, Sivca spet nič. pa čeprav sta bila največja osebna prijatelja,
Lahko pričakujete, gospod Sivec,
da bo Igro Pirkovič kmalu pripravil razgovor o Celjskih grofih in Sivca ne bo nič.
Pa o Karantaniji, pa spet nič.
Pa o Emoni, pa Sivca spet ne bo nič.
Pa ...
Taki so današnji voditelji, da forsirajo na TV Slovenija sebe,
ne pa poznavalce.

Janez



Marjana
28.09.2017 ob 22:02

Prebrala sem več vaših knjig. Najboljša je o Prešernu in - Kopitarju.
Kopitar me je zelo pozitivno presenetil.
Veselki me, da pišete vse dobro o velikih ljudeh, ki so se žrtvovali za nas.

Hvala!

Marjana



2003
26.09.2017 ob 19:39

ZELOO dobre knjige!!!



Danica Zupan, Šentrupert
24.09.2017 ob 12:15

Šentrupert, september 2017

UTRINKI OB BRANJU ZADNJE ZGODBE
IZ SERIJE
IVANA SIVCA: SREČNA DRUŽINA

Ah, ta srečna družina Erjavčevih!
Branje o njej je v vseh zgodbah strašno napeto.
Celo televizija se ni mogla upreti njenim čarom.
Čestitke za vse za nazaj in za zadnjo.
Dogajanje bralca tako ponese, da ne more nehati z branjem vse do srečnega konca.
Erjavčevi so ful simpatična družina.
Florjan – to ime bo zdaj zagotovo postalo aktualno še bolj.
Gasilec Florjan in ostali gasilci iz zadnje zgodbe bodo privabili v gasilske vrste staro in mlado.
Hočeš, nočeš-moraš jim verjeti, ker s svojim delom tako prepričljivi.
Itak ne morejo biti drugačni, če padejo 'v roke' pisatelju, kakršne je Ivan Sivec.
Je res z odlično zgodbo zaključil to svojo priljubljeno serijo!
Kandidat za priznanje? Če doslej še ni postal, bo zagotovo v bližnji prihodnosti razglašen za častnega člana domačega gasilskega društva.
Laskavi naziv s tem, imenom si neizpodbitno zasluži.
Mag. Lucija Jereb je v spremni besedi ubila dve muhi na en mah: odlično je predstavila pomen gasilstva na Slovenskem in ob simpatičnem Florjanu izpostavila pozitiven lik mladega gasilca. To – zadnje ni bilo težko, ker ji je pisatelj prepričljivo 'naslikal' model.
Ne smemo pozabiti tudi ostalih nastopajočih oseb. Nejc je za svoja leta pokazal neverjetne detektivske sposobnosti, glavna – Tina, ta pa (s pisateljevim spretnim vodenjem), pretenta vse Scile in Karibde in ob razumevajočih starših pripelje zgodbo do srečnega konca. Je faca – ni kaj!
Oktober – mesec požarne varnosti: zgodba je prišla med bralce ob pravem času. Kdo to ve, če ne Ivan Sivec.
Prikazen v plamenih - pravi naslov za napeto kriminalno zgodbo, ki se srečno razplete.
Roman Končar morda že razmišlja …
Seveda bo pogrešal še kakšno srečno zgodbo za TV nadaljevanko.
Še Založbo Karantanijo je treba pohvaliti, ker je je bila ves čas zvesta SREČNI DRUŽINI.
Taka zvestoba v današnjem času kar nekaj velja.
Učno gradivo, ki je vpleteno v zgodbo, je zelo poučno in sem prepričana, da bo služilo kot pripomoček za vzgojo gasilskega podmladka.
Veselica – seveda gasilska.- Ta z Modrijani je bila res razkošna in seveda po vseh pravilih. Vmes simpatično posrečena zgodbica z dobitki v srečelovu. Ter ljubezenski zaplet. Ja, Ivan Sivec se res na vse spozna. Če pa se ne, vpraša taprave ljudi in to tudi prizna. Spet so namreč na koncu zahvale, ki pričajo o njegovi spoštljivosti in dobrih manirah.
Zvedeli smo, da je pred nami nepreklicno zadnja knjiga iz serije Srečna družina.
Že vemo in verjamemo, da bo pisatelj Ivan Sivec ŠE pisal. O kom in in o čem, bomo kmalu izvedeli. Že komaj čakamo.

Napisala Danica Zupan

Prisrčen dolenjski pozdrav vsem!

p. s.
1) Čestitam tudi za izjemen nekrolog v spomin preminulemu Vilku Ovseniki v Delu.
2) Zelo sem se čudila, da Vas niso povabilo v Polnočnmi klub, ki je bil posvečen njemu.
3) „Avtor knjigo napiše, vralec ji vdahne dušo!“ (Ivan Sivec)- To je Vaš pomenljiv citat ob gradivu Knjižnice slepih in slabovidnih Minke Skaberne.



Mariča iz LJ
24.09.2017 ob 10:56

Gospod Sivec,
pravkar poslušam Ljerko po radiu, pa so dali v Fleretov spomin neko neznano pesem. Flere ima dve uspešnici in sicer Ljubezen mamina in Pesem je pri nas doma.
Irma Rauh se dela strokovnjakinjo, pa muziko bolj slabo pozna, jo jaz bolje.

Mariča



Marjana iz Bovca
22.09.2017 ob 19:42

Gospod Sivec,

preberem vse vaše knjige, tudi mladinske. Opažam, da ste izredno iznajdljivi pri izbiri tem in da vas mnogo kopirajo. A kaj, ko so najboljši vedno dva koraka pred drugimi.
Pričakujem kmalu vaše nove knjige. Zagotovo boste še letos izdali kakšno novo.
Čestitam!

Marjana



Milko
22.09.2017 ob 12:10

Si kul!



Valentina
18.09.2017 ob 13:58

Gospod Sivec,

zakaj knjige o SLAKU še ni v vseh knjigarnah???
prosim, poskrbite za to!!!!!!


Valentina



Branko
17.09.2017 ob 11:43

Knjigo od Slaka že imam in je res zelo zelo lepa!
Naš Lojze si ti zasluži!!!

Branko



Ferdo
15.09.2017 ob 10:06

Ivan, knjiga o Slaku je res ZELOOO lepa!

Čestitam!

Ferdo



1033. PREDSTAVITEV
14.09.2017 ob 19:01

OB IZIDU VELIKE BIOGRAFIJE O LOJZETU SLAKU
KONZORCIJ, MLADINSKA KNJIGA

Spoštovani gospod Ivan Sivec!

Res je v življenju največja sreča tista,
kadar srečaš dobre ljudi.
Vi, g. Ivan, ste eden tistih, ki je zelo srčen in prijazen.
Hvala, da sva se srečala in ustvarila projekt o našem Lojzetu Slaku!
Z lepimi spomini - za vedno!

Metka Pušenjak, MK, urednica knjige


Na srečo se najine poti zbližujejo samo v dobrem. Vesel sem vseh srečanj in sodelovanj, obenem pa so mi tvoji ustvarjalni dosežki iz narodno-zabavnega področja izredno koristili pri mojem komentarju.

Tomaž Habe, skladatelj in profesor na Srednji glasbeni šoli



Ivan nič ne flanca,
samo dobre knjige štanca.

prof. dr. Janez Bogataj



Tone
12.09.2017 ob 13:14

Moje sožalje ob izgubi Franca Flereta, vašega prijatelja!

Tone



o Vilku Ovseniku - nekrolog za Delo
11.09.2017 ob 21:24

VILKO OVSENIK (1928-2017)

Prejšnji teden se je za vedno poslovil od nas glasbenik Vilko Ovsenik. Ta četrtek pa je našel svoj poslednji dom na Plečnikovih Žalah v Ljubljani. Odšel je tako, kot je tudi živel: tiho, mirno, dostojanstveno. Čeprav je bil leto dni starejši od brata Slavka, je odšel iz zemeljske zgodbe dve leti za njim. Odšel v ožjem družinskem krogu. Čeprav je ustvarjal za največje evropske odre – za poslušalce radijskih in televizijskih postaj, za ljubitelje koncertne glasbe, za največje slovenske festivale – ni maral zunanje bleščave. Mnogim pa ob vsem tem vemo, da je bil eden največjih slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev, vsestranski mojstrski glasbenik, eden najboljših urednikov, človek z veliko začetnico.
K vzponu in prepoznavnosti njegove nadarjenosti mu je največ pripomogla tedaj edina radijska postaja na slovenskih tleh – Radio Ljubljana. A ni bil ni samo prvi saksofonist v Adamičevem plesnem orkestru, klarinetist v bratovi začetni skupini, avtor priredb skoraj vseh skladb brata Slavka Avsenika, avtor lastnih narodno-zabavnih in zabavnih kompozicij, eden od pionirjev Slovenske popevke, ugleden glasbeni urednik Radia Ljubljana, dolgoletni izjemen producent in urednik založbe Helidon, temveč je bil predvsem velik človek, poglobljeni mislec, glasbeni strateg. Pa tudi topel družinski sopotnik, iskren prijatelj, odličen šahist in vnet igralec tenisa, velik ljubitelj leposlovja. V zgodovino pa se je vendarle najgloblje zapisal kot duša ansambla Avsenik.
Svojo glasbeno pot je začel v rodnih Begunjah na Gorenjskem. Najprej v spontanem družinskem kvartetu kot harmonikar, nato v različnih manjših fantovskih sestavih kot saksofonist, že kot študent na Akademiji za glasbo pa je začel igrati v Adamičevem plesnem orkestru Radia Ljubljana. Po končanem študiju pa se mu je nasploh glasbeni svet odprl na široko. Tako kot v domači Jožovčevi gostilni v Begunjah, je rad prisluhnil ljudskim pevcem in godcem tudi na radiu, imel je rad plesno glasbo, blizu so mu bile popevke za vsakdanjo rabo. Ko je v svojem bratu Slavku odkril velik talent, se je najprej posvetil sestavi takšnega kvarteta oz. kvinteta, ki naj bi bil zgrajen na ljudskem triu, dodana pa sta bila elementa godbe na pihala in tako imenovane udarne kitare. Iz tega razmisleka je nastal sestav, ki je požel priznanje po vsej Evropi in ga je skušalo oz. ga še skuša posnemati več tisoč glasbenih skupin. Prav Vilko je tisti, ki je izumil nov glasbeni zven, odkril nov odtenek glasbenega sveta. Seveda ob srečni kombinaciji z neutrudnim avtorjem in harmonikarjem, bratom Slavkom, pa tudi z drugimi izvrstnimi poustvarjalci, ki so na začetku prišli predvsem iz radijskega plesnega orkestra in ljudske glasbe. Po njegovi in bratovi zaslugi je kvintetovska glasba, ki je bila hkrati narodno in zabavna, zaživela in dobila na milijone poslušalcev po vsem svetu. Že dolgo je ob tem znano tudi to, da tista glasbena skupina, ki ne zna zaigrati vsaj tri Avsenikove viže, ni veliko vredna. In to kjer koli po širnem svetu.
Vilkova osebna in glasbena širina nasploh se še posebej kaže v uredniškem in producentskem pogledu. Brez pomisleka je na Radio povabil tudi druge ljudske godce in muzikante, vsem kot prijazen urednik odprl vrata na široko (med drugim, recimo Lojzetu Slaku, godcu s tedaj povsem nevrednim inštrumentom, diatonično harmoniko), ob tem pa je postavil tudi temelje Slovenski popevki. Posebno na prvih popevkah se je izkazal tudi kot odličen avtor. Pozneje je kot producent in urednik izjemno obogatil glasbeno zakladnico založbe Helidon z mnogimi, že pozabljenimi slovenskimi ljudskimi napevi, z domačo glasbo, z raznolikimi drugimi ustvarjalci in poustvarjalci. Znan je bil po tem, da je pomagal prav vsakomur, v katerem je začutil vsaj trohico nadarjenosti, ob tem pa tako rekoč noč in dan skrbel za zbiranje in snemanje narodnega in sorodnega blaga, torej za vse tisto, kar nas kot izjemno muzikaličen narod potrjuje na evropskih tleh. Imel je izjemno tenkočuten občutek za uglasbena besedila, bil je izredno potrpežljiv na vajah glasbenih skupin, bil je nenavadno natančen na vseh snemanjih. V Sloveniji ne boste našli ne posameznika ne skupine, ki tega ne bi potrdil.
Med prvimi uredniki in producenti po drugi svetovni vojni je spoznal, da je tako ljudska glasba kot Avsenikov način muziciranja posebna duhovna kulturna prvina, katera je mnogim položena v zibelko, od javnih medijev pa je odvisno, na kakšni kakovostni ravni jo zabeležimo in podajamo naprej. Tovrstne množične kulture ni nikdar podcenjeval tudi pri drugih ustvarjalcih, ves čas jo je pri rasti spodbujal, ji kazal jasno pot do poslušalcev. Osebno je bil neizmerno srečen, da so jo prepoznali in zabeležili kot izvirno nesnovno kulturno dobrino tudi po mnogih evropskih državah. Celo več! Skupaj z bratom sta dobila eno največjih nemških in evropskih kulturnih priznanj. Pri nas na žalost ne. Še vedno je kljub tisoč izvirnim skladbam, kljub izjemnemu ambasadorskemu delu, kljub svetovni prepoznavnosti, vse ostalo samo pri številnih prošnjah in utemeljitvah. Razkorak med dejanskim življenjem in pogledom ozkih krogov je ostal še naprej velik, veliko prevelik, da bi se lahko sklenil. Verjetno predvsem zaradi popolnega nerazumevanja izjemnega evropskega fenomena. Pri tem zvrst glasbe ni pomembna, pač pa izvirnost, drugačnost, prepoznavnost, pa tudi izjemna odmevnost na tovrstno množično duhovno kulturo.
Vilko Ovsenik je bil velik in po duši izredno bogat človek. Vsako srečanje z njim je bilo izjemno doživetje. Bil je preprost, odprt, razmišljajoč človek. Na nobeno srečanje ni zamudil, vsakega dobronamernega človeka je sprejel odprtih rok, bil je poln življenjskih modrosti. Bolj se je staral, bližje so mu bile stare resnice v latinskem jeziku. Veliko je tudi bral. Z njim se je dalo pogovarjati o literaturi ure in ure. Zelo ga je zanimal tudi ustvarjalni proces. Seveda pa je vse takoj primerjal z glasbo. Ko ni mogel več brati, je zgodbe v mislih obnavljal na dolgih sprehodih. Čeprav je bil največ sam, zadnja leta predvsem sam s svojim glasbenim računalniškim programom sibelius, se je rad poglobljeno pogovarjal tudi o drugih stvareh. O smislu bivanja, o slovenski zgodovini, o vesoljnih zakonitostih. Ob tem svoje volje ni nikomur vsiljeval, ni se znal prepirati, neskončno je užival v svojem malem kletnem kabinetu v Ljubljani. Dodati pa je treba tudi to, da je kljub temu, da je bil sam akademsko izobražen, svojega brata Slavka in vse druge avtorje in izvajalce, izjemno spoštoval. Še posebej bratu je skušal v glasbenem pogledu čim bolj ustreči, predvsem pa je Slavkovim biserom kot avtor priredb z velikim navdušenjem dodajal široka krila. Nasploh pa lahko rečemo, da je šlo – podobno kot, recimo pri Beatlih, pa čeprav tam avtorja nista bila iz istega gnezda – za zmagovalno kombinacijo dveh genialnih ustvarjalcev in izvajalcev. S tem dodatkom, da je znal Vilko iz Slavkovega studenca narediti potok, reko, jezero, morje. In to v triminutnih miniaturah, tisočkrat.
Noben uspeh ni naključen, temveč je vedno plod nadarjenosti, znanja, vztrajnosti. Vilko je imel vseh teh treh stvari v izobilju. Na srečo Slovencev pa je bil tudi po značaju tak, da tega ni zaprl v ozek krog ali samo sebi v prid, temveč se je na veliko razdajal na vse strani, pri vsem tem pa mu je bilo glavno vodilo to, da se kot narod zlahka enakovredno postavimo ob bok vsem drugim v svetu oziroma da jih lahko v marsičem celo presežemo. Večkrat je dejal, da je dajanje tistega, kar imaš v svoji duši, ljudem okoli sebe največja osebna sreča in nasploh velika človekova prednost. Avsenikom je to razdajanje iskreno in brez podobne računice, kot jo nosijo s seboj mnogi današnji muzikanti, uspelo odlično. V veliki meri prav zaradi Vilkovega znanja, nesebičnosti, iskrenosti. Še desetletja in desetletja bo zato ostal zgled vsem tistim, ki skušajo stopati po njegovih poteh in ga posnemati. A zvezd se ne dotakne vsakdo. Pravzaprav se jih le malokdo. Vilko pa se jih je! V lastno srečo in v srečo vseh nas!
Ivan Sivec



1033.PREDSTAVITEV
11.09.2017 ob 15:27

Trška gora - Knjiga o Jožetu Lapu

Dragi rojak in prijatelj Ivan!

Zelo sem ponosen nate in na Tvoj pisateljski dar, s katerim bogatiš in plemenitiš naše sedanje slovenske rodove ...
Vesel sem Tvojega dobrega in čutečega srca, še posebej pa to, da si letos izdal knjigo o moji življenjski poti od pastirja do zlatomašnika.
Zelo sem Ti hvaležen in zelo so Ti hvaležni vsi, ki so knjigo dobili in jo že prebrali. Res, velik boglonaj, hvala za vse!

Tvoj hvaležni Babčev Jože iz Nasovč



Mari
10.09.2017 ob 18:50

Tudi jaz se pridružujem sožalju. Flere je bil odličen muzikant!

Mari



Franci
10.09.2017 ob 14:18

Moje sožalje, gospod Sivec, ob smrti Franca Flereta!
O njem ste napisali lepe knjige in res je bil odličen godec, zame boljšega NI!
Hvala, Franc!

Franci



statika za prvih osem mesecev 2017
06.09.2017 ob 14:28

V prvih osmih mesecih je bilo po podatkih cobissa izposojenih 26.549 Sivčevih knjig. To Ivana Sivca uvršča na tretje mesto med vsemi slovenskimi pisatelji.

Največkrat izposojene so bile naslednje Sivčeve knjige:

1) Samotna divja roža .......... 951 izposoj

2)Vitezi jutranje zarje ........ 922

3)Kraljica s tremi kronami ..... 861

4) Bleščeče celjske zvezde ..... 830

5) Poslednji celjski vitez ..... 809

6) Resnica o Prešernu .......... 624

7) Kralj Samo .................. 618

in druge knjige



Vanesa
02.09.2017 ob 16:55

Sivec, vi ste faca.
Dobre knjige pišete, glih za nas taprave.

Vanesa



Milenca
02.09.2017 ob 12:56

Prebrala sem Prihajam vsak dan na breg. To je lepa knjiga in jo priporočam vsem!

Milenca



Polona
01.09.2017 ob 13:02

Čestitke za 40 let v Društvu slovenskih pisateljev.
Ste zelo vzdržljivi!

vaša stalna bralka Polona



Mihael
31.08.2017 ob 19:43

Gospod Sivec,

na FB sem prebral, da ste že 40 let v Društvu pisateljev Slovenije. Po mojem ste najboljši in smo vsi ponosni na vas.

Pa napišite še kako novo knjigo!

Mihael



Cene iz Celja
28.08.2017 ob 19:29

Prebral vse Celjske in so OK.
Enako je lepa knjiga o Prešernu.
Napište še kaj tako užitnega, pa bom zadovoljen z vami!

Cene



Mitja B.
23.08.2017 ob 15:22

Lepe knjige pišete in vse so zanimive in zabavne,
Napište še kaj!

Mitja



Mija Ž.
20.08.2017 ob 20:58

Ura je na morje šla je pa ful zabavna.
Čao!

Mija



Pero in Mojca
20.08.2017 ob 09:29

Gospod Sivec,

moram vam povedati da sva skupaj z ženo na morju prebrala vse vaše knjige o celjskih grofih. ODLIČNO!
Zdi se mi, da je bil letos najin dopust res bogat. Meni je najbolj všeč Poslednji celjski knez, ženi pa Samotna divja roža. Zelo me je pozitivno presenetila tudi zgodba o Barbari Celjski Kraljica s tremi rožami. Ali je sploh mogoče, da smo mi imeli tako kraljico. Bravo mi!

Pero in Mojca



Anton
16.08.2017 ob 18:17

Danes sem vas slišal na Radiu Veseljak , kako ste lepo govorili o Vilku Avseniku pravzaprav Ovseniku, čeprav mi ni jasno, da se pišeta brata različno, ansambel pa je bil samo eden.
Lepo ste povedali in vidim, da ste bili res bližnji sodelavci, ne pa tako kot eni ko govorijo o njem, pa ga niso nikdar srečali.
Hvala!

Anton



Andrej
12.08.2017 ob 15:58

Gospod Sivec,
napisali ste izjemno knjigo o Miheliču.
Pravkar sem jo prebral.
Hvala za njo.
Le tako naprej!

Andrej



prijatelj Feliks
12.08.2017 ob 13:41

Sem vaš prijatelj Feliks. Vi me ne poznate, jaz pa vas dobro.
LEPO ste napisali o Vilku Ovseniku v Delo.
HVALA v imenu Slovencev!

Feliks



Marijana
11.08.2017 ob 14:05

Ponosno sporočam da sem prebrala vseh pet knjig o velikih Celjanih. To pa je nekaj, zame in za vse Slovence.
Berite in se učite, da ne boste zaostali.

Marijana



Jani
09.08.2017 ob 15:02

V današnjem Delu piše o odhodu Vilka Ovsenika, Vi ste pa zraven na sliki. Ali je res, da se ne sme do pogreba nič objavljati?
Vilko je bil vsem znan in je prav, da počastimo njegov spomin.
Jani



Veronika in Justina
09.08.2017 ob 11:21

Spoštovani gospod Ivan!

Prisrčno se Vam zahvaljujeva za res lepo knjigo o Jožetu Lapu. Tako lepih knjig bi morali biti več v Sloveniji, pa nam bi bilo lepše.
Gospod Lap je res velikan srčne dobrote in poštenjak ta pravi.

Želiva Vam še veliko uspehov
in predvsem zdravja!

Veronika in Justina



Nejko
07.08.2017 ob 18:11

Ful dobre so Neverjetne počitnice.
Kaže, da si začel pisati užitne knjige.

Nejko



Melita
05.08.2017 ob 13:21

Gospod pisatelj, vidim, da ste tretji najbolj bran pisatelj vseh časov.
Čestitam!
Zame pa ste prvi, vse vaše knjige preberem!

Melta



statistika
04.08.2017 ob 13:40

Po podatkih cobissa so si bralci v slovenskih knjižnicah v prvih sedmih mesecih izposodili

23.659 Sivčevih knjig.

Največkrat so si izposodili:

1) Vitezi jutranja zarje .......... 859 krat

2) Samotna divja roža ............. 853

3) Kraljica s tremi kronami ....... 790

4) Bleščeče celjske zvezde ........ 765

5) Poslednji celjski knez ......... 732

6) Prihajam vsak dan na breg ....... 695

7) Resnica o Prešernu .............. 585

Itn.



Alex
04.08.2017 ob 09:04

Berem, da se je v Celju na Gradu povečal obisk za 20 % Bravo,
to je zaradi vaših knjig o celjskih grofih.

Alex



Francelj
03.08.2017 ob 17:13

Naša tamlada je knjigo o Lapu kar požrla, tako je zanimiva.

Francelj



Maks
03.08.2017 ob 13:47

Danes zjutraj sem poslušal radio, pa pravijo v knjižnici Otona Župančiča v Ljubljani, da najbolj kresnikovi nagrajenci. Bedarija! Pogledajo naj na cobiss, pa bodo videli resnico. Mi bralci se ne damo zavajati.
Najboljša knjiga pri nas zadnjega desetletja pa je Samotna divja roža. To je knjiga, ki jo vsem priporočam, predvsem pa tistim , ki delajo lažno statistiko.

Pa brez zamere, kar je res, je res,
Radio Ljubljana nas zavaja po svojih aparatčikih.

Lep iz MB!

Maks



Mateja
29.07.2017 ob 13:27

Gospod Sivec,
po dolgem času sem šla spet prebrat vašo Sago o Karantaniji. Strinjam se, da ste naredili monumentalno delo. To je zgodovina vseh nas za vselej napisana, tudi za prihodnje rodove. Veliko je poetičnega, lepega, pa tudi osnovna zgodba lepo teče. Najbolj mi je všeč Arnulf in Ema.
Hvala!!!

Mateja



Feliks
27.07.2017 ob 21:49

Sporočam vam, da sem prebral knjigo o Prešernu.
končno NEKAJ LEPEGA.
Hvala, gospod Sivec!

Feliks



Milan
23.07.2017 ob 08:56

Berem, berem, imam Sivčevo obdobje, a ne pridem do konca.
NA POMOČ!!!

MIlan



Mihi
21.07.2017 ob 15:39

Prebral sem tri vaše Srečne družine. Zanimive detektivke!

Mihi



Nejc
20.07.2017 ob 14:00

Ja, super si Sivc!

Nejc



Marjeta izpod Pohorja
19.07.2017 ob 12:38

Sivec je zakon, predvsem pa knjiga o Veroniki Deseniški. Najboljša knjiga doslej!!!

Pozdravljeni!

Marjeta



Mojca C.
18.07.2017 ob 13:28

Med dopustom sem prebrala enajst vaših knjig. Pač Sivčevo obdobje. V redu so - PRAV VSE!!!
Slovenske, nekaj povedo, pero vam teče gladko.
Hvala!

Mojca



Mengšanka
16.07.2017 ob 22:10

Gospod Sivec, napisali ste že 140. knjig, še vedno pa ne o Janezu Trdini. Kaj čakate? Ali na občini nima nihče nobenega smisla za to, vi pa tudi nič. Se mi zdi, da na občini grejejo le svoje stolčke.
Pa brez zamere!

Mengšanka



Maja
12.07.2017 ob 14:14

Ful dobre so Neverjetne počitnice.
Berte!

Maja



M. G.
09.07.2017 ob 20:10

Spoštovani pisatelj, gospod Ivan Sivec, lepo pozdravljeni!

Pravkar sem prebrala Vašo knjigo »KAMEN NAD GLADINO«, v kateri ste zanimivo opisali in se tako poklonili neprecenljivemu prispevku za razvoj in ohranjanje slovenskega jezika našemu znanstveniku Jerneju Kopitarju. Prebrala sem že več Vaših knjig, omenjena me je pa posebej zanimala, ker sem pričakovala, da bo v biografiji Jerneja Kopitarja omenjen tudi pravnik, slavist, prevajalec, skriptor, Janez Nepomuk Primic (1785-1823). Pod vplivom Kopitarja je namreč Primic 13. maja 1810 ustanovil v Gradcu »Slovensko društvo«. Z dovoljenjem dvorne študijske komisije so potem poskusno za tri leta odprli prvo stolico za slovenski jezik v Gradcu decembra leta 1811. Na podlagi izida natečaja in s privoljenjem Kopitarja je bil Primic 19. februarja 1812 imenovan za profesorja na slovenski katedri pri liceju v Gradcu.

S premalo znanim navdušencem za slovenski jezik Janezom Nepomukom Primicem, ki je bil v Ljubljani na gimnaziji dijak profesorja Valentina Vodnika in sodeloval v Zoisovem krožku, se ukvarjam že več kot 7 let. Sem priseljena iz Ljubljane na Zalog pri Škofljici, ki je bil rojstni kraj in žal tudi kraj prezgodnje Primičeve smrti. Vzrokov za nastanek duševne bolezni in konec pedagoške kariere je bilo več. Poleg težkih vojnih razmer, preobremenjenosti s poučevanjem in pisanjem študijskih knjig, neuslišane ljubezni, je na razvoj bolezni pomembno vplivala tudi negativna kritika (avtor ni znan; ali Zupan ali Kopitar), Primičevih »Nemško-slovenskih branj«, objavljena v Wiener Allgemeine Literaturzeitung 10. in 17. avgusta leta 1813.

Veseli me, da ste v IX. Poglavju »Pri belem volku« v zadnjem odstavku omenili, da je bila leta 1812 v Gradcu odprta stolica za slovenščino.

Zahvaljujem se Vam za Vaš neizčrpen navdih za pisanje in želim, da izdate še vrsto zanimivih knjig.

S spoštovanjem in prijaznimi pozdravi,

M. G. (1945)



Jože
09.07.2017 ob 13:55

Strinjam se s predlogom, da bi Samotni divjo rožo v srednjih šolah uvrstili v program za maturo. To je zame najboljši slovenski roman doslej.

Jože



Marica
08.07.2017 ob 13:43

Lepe knjige pišete, posebno zgodovinske so mi všeč. Najboljša pa je Samotna divja roža!!!

Marica



Danica Zupan
06.07.2017 ob 21:27

Spoštovani gospod Ivan Sivec,

ker sem po rodu Novomeščanka, sem še toliko bolj vesela, da ste napisali knjigo o gospodu Jožetu Lapu, ki je kar 38 let prebival v mojem rodnem kraju.
Najprej naj povem to, da si je gospod Lap to knjigo res zaslužil. In da je najbrž ne bi bilo, če ne bi bilo pisatelja Ivana Sivca. Če pa že, si skoraj upam trditi, da zagotovo ne bi bila tako lepa, da ne bi imela tako osebno prikazen Jožetove življenjske poti in da zapisi ne bi bili ilustrirani s tako zgovornimi fotografijami.
Bravo!
O tem izjemnem človeku sem veliko brala v Dolenjskem listu, na koncu njegove novomeške poti pa tudi o tistem glavnem o čemer pišete tudi Vi:
Povišajo ga, da ga odstranijo!
Dodatna razlaga ni potrebna.
Nasploh je to posebna knjiga, ki bralci - kot pravite v uvodu - vzame zaradi fotografij manj časa, izve pa veliko. Res je tako!
Pisatelj Ivan Sivec je gospoda Jožeta Lapa na poti od pastirja do zlatomašnika predstavil TAKO, da je slavljencu v ponos za veliko delo, ki ga je na tej poti opravil,
bralec pa se po prebranem lahko ustavi in se spoštljivo Lapu prikloni, kajti on je res velik ČLOVEK!
In ker je to vaša 140. knjiga, gospod pisatelj Ivan Sivec,
čestitke tudi ob tej številki!
Neverjetno!
Pošiljam Vam lepe poletne dolenjske pozdrave!

Danica Zupan, Šentrupert



popravek
06.07.2017 ob 11:53

Seveda je pika napačno postavljena.
V prvem polletju leta 2017 so si bralci v slovenskih knjižnicah izposodili

20.166 Sivčevih knjig in ne 201.66.



statistika
06.07.2017 ob 09:32

V prvih šestih mesecih leta 2017 je bilo v knjižnicah izposojenih
201.66 Sivčevih knjig.
To ga uvršča na tretje mesto med vsemi slovenskimi avtorji.

Najbolj iskane Sivčeve knjige so bile:

1)Samotna divja roža ........... 762 izposoj

2) Vitezi jutranje zarje ........ 733

3) Kraljica s tremi kronami .... 670

4) Bleščeče celjske zvezde ..... 659

5) Poslednji celjski knez ....... 616

6) Prihajam vsak dan na breg .... 597

7) Resnica o Prešernu ........... 541

idr.



Mici
01.07.2017 ob 13:04

Lepe so vaše knjige, posebno o Gregorčiču.


Mici iz Tolmina





(mnenja iz prve polovice leta 2017)     NAPREJ >>>