Ivan Sivec: Resnica o Prešernu

Naslovnica knjige Resnica o Prešernu
Ivan Sivec Prešerna vidi in doživlja kot odprtega sodobnika, ki nas s svojo poezijo ne le plemeniti, ampak tudi vabi k razmisleku o nas samih, ko pogosto več ne vemo, kod in kam. Nasploh gre za zanimivo branje, izpisano z ljubeznijo.
Ciril Zlobec, pesnik in akademik

Ilustracije: Jure Engelsberger


V knjigi je enaindvajset črtic, enaindvajset Prešernovih pesmi in veliko drugega dragocenega gradiva o našem največjem pesniku:

  1. ROJSTVO
    • O, Vrba, srečna, draga vas domača
  2. PASTIR
    • Pevcu
  3. DUNAJ
    • Pismo domačim
  4. LJUBEZEN
    • Dekletom
  5. DARILO
    • Kam
  6. ČEBELICE
    • Hčere svet
  7. KAZINA
    • Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi
  8. VENEC
    • Magistrale
  9. ANEKDOTA
    • Pod oknom
  10. JULIJA
    • Turjaška Rozamunda
  11. PODOBA
    • Mars'k'teri romar gre v Rim, v Kompostêlje
  12. ZNAČAJ
    • Apel podobo na ogled postavi
  13. PRIJATELJI
    • Matiju Čopu
  14. ANA
    • Nezakonska mati
  15. TINKA
    • Glosa
  16. STARŠA
    • Ribič
  17. NAPITNICA
    • Zdravljica
  18. SMRT
    • Memento mori
  19. POGREB
    • Življenja ječa, čas v nji rabelj hudi
  20. SPOMENIK
    • Povodni mož
  21. POEZIJE
    • Sem dolgo upal in se bal
  • RESNICA O PREŠERNU V SLIKAH
  • BIOGRAFSKI IN DRUGI PODATKI
  • RODOSLOVNO DEBLO
  • PREŠERNOVI KRAJI
  • SLOVARČEK MANJ ZNANIH IZRAZOV
  • DRUGE KNJIGE IN ČLANKI
  • SPREMNA BESEDA CIRILA ZLOBCA

/ odlomek iz knjige: /

ROJSTVO

Vsako rojstvo je čudež. Čudež ljubezni. Pri Ribičevih v Vrbi na Gorenjskem, v prijazni vasici pod mogočnim zasneženim Stolom, se je ta čudež med zakoncema Marijo (dekliško se je pisala Svetina) in Šimnom Prešernom zgodil 3. decembra leta 1800 že tretjič. Prej sta prijokali na svet dve deklici – Jera in Katra – tokrat pa prvi sin.

Po zavetniku tedanje domače fare Rodine so mu dali ime Francè. Ime je dobil pravzaprav po svetniku Frančišku Ksaverju, ki praznuje god 3. decembra. Nekdaj je bil pomemben samo godovni dan oziroma svetnik, po katerem je otrok dobil ime. Tudi praznovali so samo god in ne rojstnega dneva, kot je na splošno v navadi danes. Zato so ime izbirali zelo blizu rojstnega dne.

Po tedanjih šegah in navadah so dojenčka še istega dne odnesli h krstu. Nekdaj je bila umrljivost otrok takoj po rojstvu velika, pa so se zato starši bali, da bi dojenček umrl nekrščen.

Materi Mariji se je prvi sinko ob rojstvu takoj tako priljubil, da se ga ni mogla nagledati.

»O, kako fleten otročiček je! In kako brihtno gleda!«

Pri Ribičevih so imeli srednje veliko in trdno kmetijo, z veliko njivami, sončnimi pašniki in bogatimi sadovnjaki. Kot je bilo v tistih časih običajno, je oče Šimen pričakoval, da bo domačo kmetijo prevzel Francè. Povsod so namreč kmetijo namenili najstarejšemu sinu. Pri Ribičevih sta pozneje sicer zagledala luč sveta še dva sinova: Jožef in Jurij. Pa tudi še tri hčerke: Mina, Urša in Lenka. Kljub temu pa nobeden od sinov kmetije ni prevzel.

Mama Marija je bila za tiste čase zelo razgledana ženska. Pol leta je v Ljubljani obiskovala celo licej (srednjo šolo), v Celovcu pa je opravila več gospodinjskih, gospodarskih in tudi jezikovnih tečajev. Mnogi Vrbljani so ji zato rekli 'nemška solata', saj se jim je zdelo, da poleg domačega jezika govori in piše nemško tako spretno in hitro, kot bi sadila solato na vrtu.

Oče je bil bolj starokopitne narave. Videl je sicer veliko sveta, saj je bil voznik oziroma furman s konjsko vprego, a najraje se je držal domačije in rodne grude. Na prvega sina je bil kot na bodočega prevzemnika kmetije in nadaljevalca rodovine Ribičevih v Vrbi zelo ponosen. Mati pa je imela s Francetom drugačne načrte. Oba starša sta bila zelo verna, še posebej pobožna pa je bila mati Marija. V prvem sinu, ki je resnično brihtno gledal iz povite plenice, je zato takoj videla predvsem duhovnika.

Francetova starša Marija in Šimen sta se ob hudih urah s točo in požarih v vasi, pa tudi ob nedeljah in praznikih, z velikim upanjem zatekala k bližnjemu sosedu – v domačo podružnično cerkvico sv. Marka. Cerkvica, ki še danes stoji na robu vasi Vrba, tako rekoč na koncu žitnega polja, je bila z domačo hišo in velikim svetom povezana z dolgo vijugavo belo potjo. Tako cerkev kot potka sta naredila na malega Franceta že navsezgodaj globok vtis. Kot otrok je nič kolikokrat odšel s starši ter brati in sestrami mimo pšeničnih polj do domače cerkvice. To podobo domačega raja je potem vse življenje nosil v svojem srcu.

Starejši Ribičevi otroci – Jera, Katra in France – so se družili skupaj. Mlajši – Jožef, Jurij, Mina, Urša in Lenka – pa skupaj. Najstarejša Jera je bila neke vrste vodnica. Večkrat je mlajše otroke kam peljala. Celo na vrh hriba nad Begunjami – na sv. Petra, kamor je kar nekaj ur hoda.

Starejši skupini Ribičevih otrok se je zdela mlajša skupina večkrat precej nespametna. Francè je bil v resnici že v mladosti brihten fantič, zato ni nenavadno, da je med mlajšo in starejšo skupino otrok hitro opazil razliko. Nekoč je materi glede mlajših otrok dejal:

»Tile naši mali otroci so pa res še hudo neumni! Mi smo bili v njihovih letih veliko pametnejši!«

Razlika v letih je bila res precejšnja: Francè kot najmlajši med starejšo skupino se je rodil leta 1800, najmlajša med najmlajšimi, Lenka, pa leta 1811.

Mati Marija pa je imela vse enako rada. Vedela je tudi, da je za otrokov razvoj pomembno vsako leto. Kaj leto: vsak mesec, vsak teden! Zato se je ob Francetovi pripombi takoj potegnila za mlajšo skupino. Odvrnila mu je:

»Prav tako neumni kot oni ste bili v svojih letih tudi vsi vi.«

Prešernova mati je zelo dobro razumela svoje otroke, oče nekoliko slabše. Ko mu je France – mnogo pozneje seveda – prinesel pokazat sonet, posvečen rojstnemu kraju Vrbi, mu je oče dejal:

»Nisem vedel, da bi vendarle rad postal kmet!«

A Francè ni nameraval nikdar postati ne kmet ne vojak ne zdravnik. Res pa je bilo, da je imel Vrbo vse življenje za idilični kraj svojega prezgodaj prekinjenega otroštva.


O, VRBA

O Vrba, srečna, draga vas domača,
kjer hiša mojega stoji očeta;
de b' uka žeja me iz tvoj'ga svéta
speljala ne bilà, golj'fiva kača!

Ne vedel bi, kako se v strup prebrača
vse, kar srcé si sladkega obeta;
mi ne bilà bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev nótranjih b' igrača!

Zvestó srce in delavno ročico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvóljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjem dom, pred točo mi pšenico
bi bližnji sosed vároval – svet' Marka.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Resnica o Prešernu je:
 Zelo priporočljiva
 100%Zelo priporocljiva: 100%Zelo priporocljiva: 100%
 Solidna
 0%
 Nekaj srednjega
 0%
 Še sprejemljiva
 0%
 Neužitna
 0%
Število glasov: 37