Ivan Sivec: Resnica o Preernu 
Ivan Sivec: Resnica o Preernu

Naslovnica knjige Resnica o Preernu
Ivan Sivec Preerna vidi in doivlja kot odprtega sodobnika, ki nas s svojo poezijo ne le plemeniti, ampak tudi vabi k razmisleku o nas samih, ko pogosto ve ne vemo, kod in kam. Nasploh gre za zanimivo branje, izpisano z ljubeznijo.
Ciril Zlobec, pesnik in akademik

Ilustracije: Jure Engelsberger


V knjigi je enaindvajset rtic, enaindvajset Preernovih pesmi in veliko drugega dragocenega gradiva o naem najvejem pesniku:

  1. ROJSTVO
    • O, Vrba, srena, draga vas domaa
  2. PASTIR
    • Pevcu
  3. DUNAJ
    • Pismo domaim
  4. LJUBEZEN
    • Dekletom
  5. DARILO
    • Kam
  6. EBELICE
    • Here svet
  7. KAZINA
    • Kdor jih bere, vsak drugae pesmi moje sodi
  8. VENEC
    • Magistrale
  9. ANEKDOTA
    • Pod oknom
  10. JULIJA
    • Turjaka Rozamunda
  11. PODOBA
    • Mars'k'teri romar gre v Rim, v Kompostêlje
  12. ZNAAJ
    • Apel podobo na ogled postavi
  13. PRIJATELJI
    • Matiju opu
  14. ANA
    • Nezakonska mati
  15. TINKA
    • Glosa
  16. STARA
    • Ribi
  17. NAPITNICA
    • Zdravljica
  18. SMRT
    • Memento mori
  19. POGREB
    • ivljenja jea, as v nji rabelj hudi
  20. SPOMENIK
    • Povodni mo
  21. POEZIJE
    • Sem dolgo upal in se bal
  • RESNICA O PREERNU V SLIKAH
  • BIOGRAFSKI IN DRUGI PODATKI
  • RODOSLOVNO DEBLO
  • PREERNOVI KRAJI
  • SLOVAREK MANJ ZNANIH IZRAZOV
  • DRUGE KNJIGE IN LANKI
  • SPREMNA BESEDA CIRILA ZLOBCA

/ odlomek iz knjige: /

ROJSTVO

Vsako rojstvo je ude. ude ljubezni. Pri Ribievih v Vrbi na Gorenjskem, v prijazni vasici pod mogonim zasneenim Stolom, se je ta ude med zakoncema Marijo (dekliko se je pisala Svetina) in imnom Preernom zgodil 3. decembra leta 1800 e tretji. Prej sta prijokali na svet dve deklici – Jera in Katra – tokrat pa prvi sin.

Po zavetniku tedanje domae fare Rodine so mu dali ime Francè. Ime je dobil pravzaprav po svetniku Franiku Ksaverju, ki praznuje god 3. decembra. Nekdaj je bil pomemben samo godovni dan oziroma svetnik, po katerem je otrok dobil ime. Tudi praznovali so samo god in ne rojstnega dneva, kot je na splono v navadi danes. Zato so ime izbirali zelo blizu rojstnega dne.

Po tedanjih egah in navadah so dojenka e istega dne odnesli h krstu. Nekdaj je bila umrljivost otrok takoj po rojstvu velika, pa so se zato stari bali, da bi dojenek umrl nekren.

Materi Mariji se je prvi sinko ob rojstvu takoj tako priljubil, da se ga ni mogla nagledati.

»O, kako fleten otroiek je! In kako brihtno gleda!«

Pri Ribievih so imeli srednje veliko in trdno kmetijo, z veliko njivami, sonnimi paniki in bogatimi sadovnjaki. Kot je bilo v tistih asih obiajno, je oe imen priakoval, da bo domao kmetijo prevzel Francè. Povsod so namre kmetijo namenili najstarejemu sinu. Pri Ribievih sta pozneje sicer zagledala lu sveta e dva sinova: Joef in Jurij. Pa tudi e tri herke: Mina, Ura in Lenka. Kljub temu pa nobeden od sinov kmetije ni prevzel.

Mama Marija je bila za tiste ase zelo razgledana enska. Pol leta je v Ljubljani obiskovala celo licej (srednjo olo), v Celovcu pa je opravila ve gospodinjskih, gospodarskih in tudi jezikovnih teajev. Mnogi Vrbljani so ji zato rekli 'nemka solata', saj se jim je zdelo, da poleg domaega jezika govori in pie nemko tako spretno in hitro, kot bi sadila solato na vrtu.

Oe je bil bolj starokopitne narave. Videl je sicer veliko sveta, saj je bil voznik oziroma furman s konjsko vprego, a najraje se je dral domaije in rodne grude. Na prvega sina je bil kot na bodoega prevzemnika kmetije in nadaljevalca rodovine Ribievih v Vrbi zelo ponosen. Mati pa je imela s Francetom drugane narte. Oba stara sta bila zelo verna, e posebej pobona pa je bila mati Marija. V prvem sinu, ki je resnino brihtno gledal iz povite plenice, je zato takoj videla predvsem duhovnika.

Francetova stara Marija in imen sta se ob hudih urah s too in poarih v vasi, pa tudi ob nedeljah in praznikih, z velikim upanjem zatekala k blinjemu sosedu – v domao podrunino cerkvico sv. Marka. Cerkvica, ki e danes stoji na robu vasi Vrba, tako reko na koncu itnega polja, je bila z domao hio in velikim svetom povezana z dolgo vijugavo belo potjo. Tako cerkev kot potka sta naredila na malega Franceta e navsezgodaj globok vtis. Kot otrok je ni kolikokrat odel s stari ter brati in sestrami mimo peninih polj do domae cerkvice. To podobo domaega raja je potem vse ivljenje nosil v svojem srcu.

Stareji Ribievi otroci – Jera, Katra in France – so se druili skupaj. Mlaji – Joef, Jurij, Mina, Ura in Lenka – pa skupaj. Najstareja Jera je bila neke vrste vodnica. Vekrat je mlaje otroke kam peljala. Celo na vrh hriba nad Begunjami – na sv. Petra, kamor je kar nekaj ur hoda.

Stareji skupini Ribievih otrok se je zdela mlaja skupina vekrat precej nespametna. Francè je bil v resnici e v mladosti brihten fanti, zato ni nenavadno, da je med mlajo in starejo skupino otrok hitro opazil razliko. Neko je materi glede mlajih otrok dejal:

»Tile nai mali otroci so pa res e hudo neumni! Mi smo bili v njihovih letih veliko pametneji!«

Razlika v letih je bila res precejnja: Francè kot najmlaji med starejo skupino se je rodil leta 1800, najmlaja med najmlajimi, Lenka, pa leta 1811.

Mati Marija pa je imela vse enako rada. Vedela je tudi, da je za otrokov razvoj pomembno vsako leto. Kaj leto: vsak mesec, vsak teden! Zato se je ob Francetovi pripombi takoj potegnila za mlajo skupino. Odvrnila mu je:

»Prav tako neumni kot oni ste bili v svojih letih tudi vsi vi.«

Preernova mati je zelo dobro razumela svoje otroke, oe nekoliko slabe. Ko mu je France – mnogo pozneje seveda – prinesel pokazat sonet, posveen rojstnemu kraju Vrbi, mu je oe dejal:

»Nisem vedel, da bi vendarle rad postal kmet!«

A Francè ni nameraval nikdar postati ne kmet ne vojak ne zdravnik. Res pa je bilo, da je imel Vrbo vse ivljenje za idilini kraj svojega prezgodaj prekinjenega otrotva.


O, VRBA

O Vrba, srena, draga vas domaa,
kjer hia mojega stoji oeta;
de b' uka eja me iz tvoj'ga svéta
speljala ne bilà, golj'fiva kaa!

Ne vedel bi, kako se v strup prebraa
vse, kar srcé si sladkega obeta;
mi ne bilà bi vera v sebe vzeta,
ne bil viharjev nótranjih b' igraa!

Zvestó srce in delavno roico
za doto, ki je nima miljonarka,
bi bil dobil z izvóljeno devico;

mi mirno plavala bi moja barka,
pred ognjem dom, pred too mi penico
bi blinji sosed vároval – svet' Marka.

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Resnica o Preernu je:
 Zelo priporočljiva
 99%Zelo priporocljiva: 99%Zelo priporocljiva: 99%
 Solidna
 1%Solidna: 1%Solidna: 1%
 Nekaj srednjega
 0%
 Še sprejemljiva
 0%
 Neužitna
 0%
Število glasov: 88