Ivan Sivec: Planinska roa 
Ivan Sivec: Planinska roa

Naslovnica knjige Planinska roa
Ob 160-letnici rojstva Simona Gregoria.


Ti v dui ostane mi veno krasna!
(S. Gregori: Le enkrat)


Spomladi, v maju 1995, je priel na Primorsko gorenjski pisatelj Ivan Sivec v spremstvu svoje ljubeznive soproge Sonje. Glede na mojo knjigo o Gregoriu iz leta 1989 me je prosil, da bi ga spremljal na obisku vseh primorskih krajev, povezanih s Simonom Gregoriem. Rad sem dva dni potoval z njim po Kobarikem, Vipavskem in v Staro Gorico, saj v nekaterih krajih pesnikove ivljenjske poti e sam nisem bil. Ivan si je vse ogledal in fotografiral. V Kobaridu sva si ogledala pikovo hio, kjer je stanoval Gregori kot kaplan; potem e cerkev, kjer je maeval, in Kotlarjevo gostilno, kjer je stanovala uiteljica Dragojila Milek. Zapeljala sva se tudi k Nadii in se tam spomnila na njuno vroo, a neuresnieno ljubezen. Povzpela sva se e k Pomolu v vas Krn, od koder izhaja Gregoriev rod. Seveda sva si ogledala tudi pesnikovo rojstno hio, sedaj spominski muzej, na Vrsnem in se tu fotografirala. Ko mi je Ivan jeseni leta 1996 poslal svojo povest o Gregoriu z naslovom Biseri boleine, ki je sad tudi najinih potovanj, sem to fotografijo nael na prilogi, stran 128.

Takrat nisem mislil, da se bo pesnik Simon Gregori, goriki slavek, tako mono usedel v Ivanovo duo in da bo eden od biserov boleine rodil e eno Ivanovo knjigo, knjigo o Gregorievi >planinski roi<, uiteljici Dragojili Milek in njeni tragini ivljenjski usodi. Ker je skoraj vse svoje poklicno ivljenje preivela v Kobaridu, naj najprej nekaj zapiem o tem kraju v Soki dolini.

Kobarid stoji na kriiu treh gorskih dolin: proti severu bovke, proti zahodu iroke nadike in proti jugu prav tako iroke soke doline. Proti vzhodu je zaprt z mogonim ostenjem gore Krn z 2244 metrov visokim vrhom. Mimo trga se vije naa najlepa reka Soa. Kraj je tel tedaj le okrog 800 prebivalcev, toda vasi v okolici so bile polne pridnih kmekih ljudi, po visokih planinah so se pasle velike rede govedi, ovc, koz, na eni od planin pa celo konji. Zvonci okrog vratu ivali so cingljali in peli pesem o lepoti planin in o veselju do ivljenja.

Trg Kobarid je tedaj imel e precej kmeko lice, mnogo hi je bilo kritih s slamo; le srednji del trga mu je dajal imenitneji obrtniki znaaj. Tam je kraljevala ugledna Pineva hia, kjer je vladal upan in deelni poslanec Izidor Pagliaruzzi. V Mohreidovi hii je bila krajevna prejnica, kjer so se jeseni in pozimi shajale dekleta in ene ter predle laneno predivo in volno. Ob tem so prepevale stare pesmi in si pripovedovale »pravce«, npr. kako je v kobariki kotlini neko bilo jezero, na Matajurju pa je ivel velikan, ki je odmaknil Mijo od Matajurja tako, da je jezero odteklo; ali pa tisto, kako je bilo tam, kjer je skalovje Molida, nekdaj cvetoe mesto, kjer so matere z belim kruhom brisale otroke, prosjaku pa ga niso dale, zato se je odtrgal del gore in zasul to mesto. In e o lepih vesnah, bajnih deklicah, ki so svetovale ljudem pri delu, ponoi pa plesale kolo po dobravah; ter tisto o krutem tolminskem grofu Meninu, ki je za neplaan krajcar vrgel kmeta v jeo in ga pustil umreti od lakote, zato ga je zadela boja kazen: porle so ga ui. Pa o zakladu, o treh kadeh zlata v cerkvi sv. Jelerja ob Nadii, nad katerim na nitki visi mlinski kamen, ki je tajil Boga. Pa o ognjenem kopniku nad strehami: kdor ga je videl, je takoj umrl . Sem so na veer prihajali e fantje z godcem in kolovrati so morali v kraj. Ob koncu so fantje svoje izvoljenke seveda spremili domov...

Leta 1868 je bil poslan v Kobarid za kaplana pri dekanu Andreju Jeketu Simon Gregori, ki je bil od leta 1864, ko je objavil ciklus domovinskih pesmi Iskrice domorodne, e priznan pesnik. Po objavi pesmi Njega ni! in Veseli pastir 1870/1871 se je priljubil tudi preprostim, neolanim ljudem. Leta 1871 je s tudentom Ignacijem Gruntarjem na novo oivil kobariko italnico, vodil pevski zbor in z veseljem sodeloval pri vseh prireditvah. Dokler so bili kaplani na blinjih farah njegovi soolci, se je z njimi sreeval in pogovarjal o napredku slovenske knjievnosti in uveljavljanju narodne zavesti. A ti prijatelji so bili sasoma prestavljeni drugam in leta 1872 se je pesnik poutil osamljen, eprav sta mu v pikovi hii stregli kar dve enski, mati in sestra Katarina. Dekan Jeke ga je cenil kot pesnika, a je bil stareja generacija.

olska oblast se je odloila, da kobariki oli doda e tretji razred. Jeseni je poslala tja novo mlado in zelo izobraeno uiteljico Dragojilo Milek iz Ljubljane. Bila je zelo narodno zavedna in je svoje ime Karolina poslovanila v Dragojilo. Na svojem prvem slubenem mestu se je hitro in dobro znala. Na oli se je sreala s kaplanom Simonom, ki je prihajal uit verouk. Sloki in visoki 27-letni kaplan in postavna temnolasa 22-letna uiteljica sta bila lep par. Med njima se je zbudila simpatija, zlasti potem, ko sta odkrila, da si imata veliko povedati in da ju marsikaj drui. Dragojila je imela naroenih ve slovenskih in tujih revij in je bila zelo razgledana v literaturi; brala je knjige v nemini, italijanini, francoini in celo v ruini. In e najpomembneje: tudi ona je pisala pesmi.

Dragojila, neizpeta ljubezen gorikega slavka
Simon je bil dua italnice, Dragojila pa je postala tajnica in skupaj sta pripravljala prireditve. Ona je bila glasbeno izobraena, prevzela je pevski zbor, bila je igralka in reiserka obenem, on pa je bil govornik, saj je tudi v cerkvi bil dober pridigar. V oli je uila ronih del deklice, izven ole pa tudi veja dekleta. Simon jo je obudoval, bila je duhovita, vesela in se je znala vsakomur prikupiti. Lepo se je znala oblei in se tudi lepo obnaati. Stanovala je v gostilni Kotlar in zveer jo je vekrat obiskal ter se z njo pogovarjal e potem, ko so drugi gostje odli. Mati je to opazovala z nejevoljo in opozarjala sina, da bodo nastale govorice.

Govorice so res nastale, ko je prila pomlad 1873 in sta obasno naredila dolg sprehod do Nadie. Tam sta bila sama, tam so ju pozdravljali zvonki, e napol v snegu, tam ju je kasneje presenetil hribek s tisoi trobentic. Svatovala je vsa narava in tudi v njima so se budila moneja ustva. Iz Dragojiline kasneje pesmi Reki zvemo, kaj se je ob Nadii zgodilo nekega lepega majskega dne: reka Nadia je bila pria njunemu objemu in vroemu poljubu. To je seveda zbudilo strast, ki sta se je oba prestraila. Celibat ni bil obvezen samo za Simona, ampak tudi za Dragojilo, saj bi poroena izgubila slubo. Govorice o njima so le po vsej fari in ez. Mati je ostro posegla vmes in se s tem sinu hudo zamerila; oital ji je, da ga je prisilila v bogoslovje. Nobene pesmi ji ni posvetil.

Trenutke ljubezenske omame ob Nadii sta zaklenila vsak v najbolj skrito kamrico svojega srca. Prof. Jernej Bogataj v Tolminskem zborniku leta 1956 razmilja takole: »Iz notranje razdvojenosti in nepopolnosti je Gregori util ivo potrebo, da se usovri ob ljubljenem soloveku, da ob nasprotnem polu lovenosti dopolni loveka v sebi. Njegova utila so bila vsa naravnana na tisto telesno lepoto, ki vabi posameznika, da ne odmrje vrsti, ki je nosilka neminljivega ivljenja, njegova duevnost in duhovnost pa je hrepenela po tistem tako lovekem aru, ki ga sproa ljubezenska igra. Toda odpovedati se je moral in tudi hotel vsem lovekim nagnjenjem in njih pomiritvam ob ljubljeni eni...«

Sedaj je tudi dekan, sicer dobra dua, uvidel, da ju mora loiti. Poskrbel je, da je Simon priel v najboljo faro na Vipavskem, v Rihenberk, dananji Branik. V dnevih pred odhodom je v nekaki depresiji zahajal na pokopalie in snoval najboljo razmiljajoo pesem loveka nikar. Vdal se je v svojo nesreno usodo in ugotovil je, da je svet kot delavnica prerojevanja, v katerem bi bila misel na smrt absurdna. Strinja se z minljivostjo svojega telesa, a Boga roti, naj tako nesrenega loveka, kot je on, ne ustvari ve. Pesem je dokonno dozorela za objavo leta 1877 in bila z navduenjem sprejeta. Prof. Levec jo je ocenil za »neumrjoo pesnitev«, ozkosrni kritik Mahni pa jo je kasneje seveda napadel.

Simon Gregori se je dolgo poslavljal od Kobarida. Menda so vsi jokali, ko se je poslovil v cerkvi. Tudi otroci v oli so se s tekim srcem poslovili od dobrega kateheta. 30. maja 1873 se je podal z materjo in sestro Katarino na novo slubeno mesto. Osebna zveza z Dragojilo je bila za zmerom pretrgana, ljubezen pa sta skrila vsak v svoje srce. Dober teden po Simonovem odhodu je Dragojila izpovedala svojo boleino ob loitvi v pesmi Sloves:
Doel tedaj je oni as,
ko se loiti nama je,
da zadnji vidim tvoj obraz,
obutim ivo to gorje.
Simon je e lepe izrazil svoje obutke:
A dan je rni moral priti,
bridkosti dan, oj dan solzan;
teko je bilo se loiti,
a vse solze, ves jok zaman.
Dragojilino pesem je Simon dobil s posredovanjem prof. Frana Erjavca in njegov odgovor je bila prekrasna kantata o planinski roi Ohrani Bog te v cveti, ki si jo je upal objaviti ele med vojakimi pesmimi leta 1880 v Stritarjevem Zvonu.

Kar precej pesmi je e nastalo v zvezi z Dragojilo in njihovo objavo je prikril s psevdonimom. Pesem Zvonku je objavil v Stritarjevem Zvonu leta 1877 pod psevdonimom Gorislav. V njej je spomin na pomlad 1873:
Pojdi, na prsi se devi nasloni,
sneg je v teh prsih in ti si snean,
ondi o srni pomladi ti zveni,
cvet ji ivljenja izvabi na dan!
Dragojila je do 1888 uila v Kobaridu in ostala Simonova zvesta planinska roa. Obasno sta si dopisovala, enkrat pa ga je v Rihenberku obiskala s prijateljico. al je pesnik vsa njena pisma uniil, Dragojilina pa je uniila njena sestra Viktorija, uiteljica v marjah pri Jelah. Ko je Dragojila 22. julija 1890 umrla v Ljubljani, ji je ponovno zagotovil ljubezen onkraj groba v pesmi Kropiti te ne smem. Njuna ljubezen - delno tudi s pomojo priujoe knjige pisatelja Ivana Sivca - je zdaj vena.
uvodne misli prof. Janeza Dolenca



Uvod

Srce loveko - sveta stvar


To je zgodba o ljubezni. O neizpeti ljubezni med Simonom Gregoriem, pevcem po milosti boji, in kobariko uiteljico Dragojilo Milekovo. Dragojilo, ki je bila dolga leta pravzaprav Karolina. O sreanju dveh du, ki sta se lahko samo beno dotaknili in nato odplavali vsaka zase v neskonnost. O dveh mladih, lepih ljudeh, ki sta zautila v sebi neizmerno mo ljubezni, a si je nista smela podariti. O dveh pesnikih osebah, ki sta zautili svet globlje kot kdor koli drug v tistem asu, a ju je surova zunanjost razdruila, e preden sta zautila globlji opoj objema. O mladem, slokem kaplanu in lepi, razgledani uiteljici, ki sta bila vsak po svoje zavezana celibatu, zaobljubi onostranstva.

To je zgodba o prepovedani ljubezni. O pesniku, ki je osvojil na tisoe src, ki je vse svoje najdragoceneje podaril svojemu ljubljenemu narodu, sam pa je ostal nesreen vse ivljenje. O pesnici, ki se je poklicno in osebno rtvovala za vije cilje, za trenutek z najvijo pesmijo zadrhtela kot struna v vetru, zatem pa od koprnenja umrla sredi cvetenja.

To je zgodba, ki ivi v vseh narodih samo e v legendah. A zgodba o planinski roi ima bolj alosten konec kot vse druge legende. Pastir na planini visoki in njegova planinska roa niti pokopana nista skupaj.

Zato je to alostna zgodba. Zelo alostna. A je izrezana iz resninosti, kot je izrezana no iz dneva. Izrezana je namre iz globin srca.



I. poglavje

Tu rod je moj, tu moj je kraj


11. listopada 1850, na god sv. Martina, je bil mrzel, zoprn dan. Nikjer ve ni bilo ne duha ne sluha o babjem poletju, nikjer ve ni bilo misli na minulo ivahno ivljenje, nikjer ve ni bilo upanja na toplo zavetje. Po Kamniki Bistrici navzdol je vlekel mrzel jesenski pi, ki je dial po snegu. Neprijazna jesen se je e toliko bolj zoprno obutila ob sotoju tirih rek oziroma potokov: Save, Ljubljanice, Kamnike Bistrice in Besnice. Kjer je voda, veliko vode, je prijetno samo poleti, ob najveji vroini, drugae pa si ljudje raje iejo zavetje ob toplem zapeku. To se je e posebej obutilo tu, v velikem pristaniu v Zalogu, v pomembnem kraju tik pred Ljubljano.

Kljub zoprnemu vremenu ivljenje ob zalokem pristaniu ni zastalo. Po Savi navzgor so na veliko vozile manje in veje ladje, v Zalogu pa so kot vsa dolga desetletja do tedaj pretovarjali tovor na manje ladje in ga vozili po Ljubljanici do Ljubljane in nato naprej proti Trstu. Proti Hrvaki in Ogrski so vozili platno, loden in izdelke iz eleza, po Savi in Ljubljanici navzgor pa pecerijske izdelke, ito, tobak, vino.

Na zunaj je bilo kljub zgodnjemu mrazu in kljub velikemu dogodku v avgustu prejnjega leta vse enako kot prej. Toda samo na zunaj. Vsak pameten lovek je vedel, da bo elezna cesta, ki je dobro leto dni pred tem, 18. velikega srpana leta 1849, pripeljala v Ljubljano prvi hlapon, prevoz po rekah in tovornitvo po cestah obrnila na glavo. Z vlakom se je tedaj v Ljubljano pripeljal sam presvetli cesar. Kadar pa se nekam pripelje njegova visokost, gre vedno za nekaj zgodovinskega.
V tem ne preve prijaznem ozraju se je v druini nijega magistratnega uslubenca Petra Mileka rodila druga hi. Dali so ji ime Karolina.

»Straniku Petru se je spet rodila enska,« so ga draili kolegi z ljubljanskega gradu, kjer je imel Karolinin oe stalno slubo. Ne preve bogato nagrajeno, a tako, da je bila bolj gotova od katere koli druge. Najvekrat je v popolni opravi s puko v roki, grozno resen e na zunaj, spremljal kakega nepridiprava iz ljubljanske jee v Trst ali iz Trsta v grajsko jeo na ljubljanskem gradu. Tako je bil veliko na poti, kar mu je po svoje prijalo, saj je videl veliko zanimivega sveta.

»Kako visoko letea imena daje svojim heram!« so opazili drugi. Prva je bila namre Viktorija. »Ker nima sinov, se hoe postaviti z imenitnimi imeni hera.«

Stranik Peter na take besede ni dal veliko. Vedel je, da bi ga kolegi hudomuno zbadali tudi v primeru, e bi imel same fante. Svojo eno Katarino je imel rad, obe deklici pa sta res dobili nekoliko bolj imenitni imeni, predvsem zato, ker je stranik Peter taka imena slial na svoji dolgi poti od Ljubljane do Trsta ter tu in tam tudi do Gradca in Dunaja.

Mala Karolina je takoj ob rojstvu, kljub nevenemu vremenu, pokazala veliko veselja do ivljenja. Po stari navadi so jo e istega dne krstili, ona pa pri polivanju z mrzlo vodo ni niti pisnila, kaj ele, da bi se drla na ves glas kot drugi dojenki. Vsi so opazili tudi to, da se je v cerkvi takoj umirila in potem s tistimi svojimi drobnimi oki nenavadno zvedavo opazovala okolico, kot bi hotela e prvega dne sprejeti vase ves blinji svet.

»Po mojem bo nuna,« je menila botra.

»Ali pa bo odla s kakim mornarjem v svet,« je dodal boter. »Samo bognedaj, da ji zmea glavo kak fakin!«

Ugibanj ob krstu je bilo vedno veliko. Tako stari kot botri so menili, da so prvi dnevi ivljenja najpomembneji. Takrat se pokae vse.

Zalog je bil leta 1850 e eno najpomembnejih pristani na slovenskih tleh. Lahko bi celo rekli, da je bil najpomembneje pristanie. Vodna plovna pot po Savi navzdol je bila urejena vse tja do Siska in naprej, po Ljubljanici se je z obeh strani, najbolj z zaloke, oskrbovala Ljubljana, pa tudi Trst in druga obmorska mesta. Med ogrskimi in hrvakimi mesti ter med trakim pristaniem ob velikem morju je bil najpomembneji kraj Zalog. Zato ni udno, da se je kraj pred desetletji na hitro mono raziril, velike openate hie z dolgimi dvorii so kar rasle in rasle, dobro zagozdo kruha pa so imeli tudi vsi kraji ob Savi navzdol. Tako v Zalogu kot tudi prebivalci Laz, Dolskega ter vse tja do Litije, so bili namre motrozarji. Mornarji. Mornarski kruh je bil tedaj dober. Kdor ni bil mornar, je pripregal vole za vleko vejih ladij po Savi navzgor, da o tistih, ki so v Zalogu raztovarjali s savskih ladij, niti posebej ne govorimo. Tem so pravili fakini in res so se vedli kot pravi fakini. V glavnem so bili to moneji kmeki fantje, ki so na lastnih pleih prenaali tovor s savskih ladij na ladje na Ljubljanici, pri tem pa na hitro veliko zasluili in se - prav na hitro in po svoje tudi na grdo - pogospodili.


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Planinska roa je:
 Zelo priporočljiva
 82%Zelo priporocljiva: 82%Zelo priporocljiva: 82%
 Solidna
 12%Solidna: 12%Solidna: 12%
 Nekaj srednjega
 2%Nekaj srednjega: 2%Nekaj srednjega: 2%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 2%Neuzitna: 2%Neuzitna: 2%
Število glasov: 1186