Ivan Sivec: Moji edini, ki jo ljubim 
Ivan Sivec: Moji edini, ki jo ljubim

Naslovnica knjige Moji edini, ki jo ljubim
MOJI EDINI, KI JO LJUBIM je ljubezenska zgodba med Karlom Destovnikom Kajuhom in Marijo Medvedovo, prvo Kajuhovo ljubeznijo. Pred kratkim je gospa Ivanu Sivcu, avtorju te literarizirane, a skrbno dokumentirane knjige, izroila ve svenjev Kajuhovih pisem in pesmi. Skoraj 70 let so bili zaprti v rdei katli, zaklenjeni s kljukom, obeenim na veriici pri srcu njegove drage.

Ti dokumenti Kajuhovega asa, poguma in ljubezni so zdaj predani v Narodno in univerzitetno knjinico, vsi pa so tudi objavljeni v tej knjigi.

Urednica: Tadeja Zupan Arsov
Spremna beseda. Ivo Stropnik, Vlado Vrbi, Ivan Sivec
Oblikovanje in prelom: Sandra Pohole

Ne peti,
     rjoveti
bi morali
     v teh dneh,
          poeti.

Karla Destovnika-Kajuha zaznamuje as v prvi polovici 20.stoletja. Literarna veda ga opredeli kot partizanskega pesnika, in tako ga dobrih est desetletij prebira veina bralcev. Pesnika ga beremo kot klasika. Bralca v 21. stoletju preine ljubezen v njegovem pisanju.

Kajuhova poezija spada v vrhove svetovne ljubezenske lirike. Naj ne ostane skrita v antologijah lirike upora.
Ivo Stropnik



  Marija in Kajuh
Marija in Karli
Odlomek iz Kajuhovega pisma Mariji Medvedovi:

»udna si, in e pomislim, da Te imam tako rad, da Ti svoje ljubezni niti ne morem sam v vsej globini razkriti, se me polaa po Tvojem pisanju silna, brezmejna alost. To, kar je lanemu kruh, kar ejnemu voda, kar drevesu sonce in kar ivljenju zemlja, vse to si zame Ti. Vzemi drevesu sonce, pa bo videla, da ne more brez njega; vzemi ivljenju zemljo, tisto bogato zemljo, polno sil in moi, pa bo videla, da bo shiralo in zgnilo. In vzemi meni sebe, umrl bom kot drevo brez sonca, kot laen brez kruha. Telo bi e ostalo, bilo bi kot izsueno, mrtvo drevo, toda v moji notranjosti bi se vse podrlo in nobena luka, e tako drobna luka, ki bi mi svetila v praznoto in temanost naih dni, ne bi bilo ve. Pred seboj imam Tvojo sliko. Na njej si vsa dobra in nena, iz nje prihaja vame toliko lepih obutkov in toliko sil, da mi je neznosno, e pomislim, da bi moralo biti vsega konec, da ne bi imel prav nikogar ve, ki bi mi bil tako dober in ljube, kot si mi Ti. Obutek, da bi lahko izgubil najboljega tovaria, ki me do dna razume in loveka, ki me ljubi in ki ga jaz neizmerno ljubim, me dela zagrenjenega in neznansko potrtega. In prav vsled vseh teh rei, Te ne bi mogel nikdar zapustiti, nikdar ne bi mogel zavrei Tvoje ljubezni in steptati v svojem srcu svojo, kajti ubil bi samega sebe.«



Kajuhova pesem, posveena Mariji Medvedovi:

»Dèkle, dèkle mojem, boaj me z rokami,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic,
s prsti drobnimi mi pojdi preko lic
in me vsaj za hip, za hip omami.

Za trenutek droben mi zakrij oi.
Hotel bi vsaj takrat neno zaiveti,
hotel bi vsaj takrat neno zaiveti
v tej surovosti dananji dni.

Potlej pa me zbudi, zbudi me, da ve.
In rokó mi robno vzemi z lica,
in rokó mi drobno vzemi z lica,
ker z rokami delava, saj ve!«

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Moji edini, ki jo ljubim je:
 Zelo priporočljiva
 90%Zelo priporocljiva: 90%Zelo priporocljiva: 90%
 Solidna
 6%Solidna: 6%Solidna: 6%
 Nekaj srednjega
 1%Nekaj srednjega: 1%Nekaj srednjega: 1%
 Še sprejemljiva
 2%Se sprejemljiva: 2%Se sprejemljiva: 2%
 Neužitna
 1%Neuzitna: 1%Neuzitna: 1%
Število glasov: 1119