Ivan Sivec: Moj ljubljeni Tartini 
Ivan Sivec: Moj ljubljeni Tartini

Naslovnica knjige Moj ljubljeni Tartini
Neverjetno vzpodbudno je, da je pisatelj Ivan Sivec v tako kratkem asu napisal pravzaprav prvi slovenski biografski roman o slavnem Pirananu. Naslonil se je na zgodovinska dejstva in na poznavanje ivljenjske poti velikega "maestra" vse od rojstnega Pirana do Kopra, Padove, Assisija in Benetk ter v vseh teh krajih orisal tedanje drubene razmere in glasbeno dogajanje. Seveda pa je literarno delo umetniko oplemenitil z elementi iz svoje bujne domiljije in s smislom za privlano, dramatino pripoved, ki bralca tako pritegne, da se povsem sproeno prepusti ivljenjski zgodbi, polni bogatih naukov.
Duka itko


Vragov trilek
Eno od najbolj znanih sonat - Vragov trilek - je velikemu glasbeniku menda narekoval v samostanski celici kar sam vrag.

violina

V knjigi je dvanajst poglavij, imenovanih SONATE V MODREM:

  1. TRIJE UDEI
  2. GOREI GRM
  3. IROKO MORJE
  4. RADOVEDNE RIBE
  5. PUSTI, NAJ GOVORIJO
  6. OIEVANJE
  7. VRAGOV TRILEK
  8. VRNITEV IZGUBLJENEGA SINA
  9. MAESTRO NARODOV
  10. BENEKE SPLETKE
  11. POSLAVLJANJA
  12. PRVA VIOLINA EVROPE

/ zaetek romana: /

Tistega leta Gospodovega 1692 so se v Piranu zgodili trije udei.

8. aprila 1692 se je zakoncema Giovanniju Antoniu Tartiniju in Caterini Zangrando, poroeni Tartini, malce ez polno rodil etrti otrok. Deek Giuseppe. Prerokovana mu je bila smrt, pa je udeno preivel.

Romarji so istega leta na sliki v piranski cerkvi opazili solzenje Device Marije. S svojimi solzami je skuala opozoriti, da se svet vse preve povezuje z vragom in drvi naravnost v propad.

Giuseppejev oe Antonio je bil istega leta imenovan za enega najvijih dravnih uradnikov v Beneki republiki, za nadzornika pridelave soli v piranski komuni. Piranska sol je bila ena najboljih in najdragocenejih soli na evropskih tleh - v preteklosti je bila celo plailno sredstvo - in komur je beneki do dodelil nadzor nad pridobivanjem soli, je bil eden najuglednejih mo v vsej Istri.

Mnogim se je zdelo, da ne gre za udee, temve samo za nenavadna nakljuja, ki med seboj niso povezana. ivljenje pa je pokazalo, da nakljuij ni. Vsako rojstvo, vsako nenavadno dejanje, vsako visoko imenovanje ima v ozadju toliko vzrokov, da jih lovekov um ne more nikdar dojeti povsem do konca. Na sreo pa so na svetu tudi taki posamezniki, ki jih v svojem kratkem asu bivanja na Zemlji vendarle zaznajo ali jih celo obutijo, nekaterim pa je dano, da se jih dotaknejo celo v vsej njihovi nadzemeljski veliastnosti.

Seveda je najveji ude ivljenja - rojstvo! Vsako rojstvo. e pa ostane pri ivljenju lovek, kateremu so rojenice v podobi nevoljivih meanov enega najbogatejih in najlepih benekih mest, Pirana, napovedovale smrt e pred zaetkom, je zmaga nad slabim e toliko mogoneja.

Za skromno pojasnilo je treba sei nekaj desetletij nazaj. Vsa sedanjost se pa rojeva iz preteklosti, vsa preteklost se dotika sedanjosti, vsa prihodnost se napaja v preteklosti in sedanjosti. Tako je bilo tudi s Tartinijevo rodbino. Giuseppejev oe Giovanni Antonio Tartini je priel v Piran iz Firenc, iz osrja sonne Toskane. V Firencah sta ivela dva rodova Tartinijev: gosposki in plebejski. Antonio je bil iz gosposke veje. Bil je trgovec z zelo vrednim blagom tistega asa, trgovec s soljo. Trgoval je po vsej severni Beneki republiki. Istra s Koprom, Piranom in Poreem kot osrednjimi mesti mu je bila e posebej blizu. Morda Piran e bolj kot Koper, kjer je bil sede kofije, morda Koper vendarle bolj kot Pore. Piran je bil tedaj pravo svetovljansko mestece. Ne preveliko, pa vendar z vsem tistim, kar je bilo v vseh vejih mestih Beneke republike. e posebej ga je prevzela lega. Ob vznoju morje, neskonno modro morje, na griu pa je pod svetlo nebo kipela veliastna cerkev sv. Jurija. Tik ob morju nekaj aristokratskih hi, pa tudi skladie ita, soli in e marsikaj, na griu mestece s starodavnim obzidjem, v zaledju pa lepo urejeni vinogradi, lepo rastoi oljni nasadi, v blinji Sv. Luciji in na drugi strani v Strunjanu pa velike soline, soline, ki so dajale najboljo sol pod soncem.

Zagotovo pa se je Piran sonnemu Florentincu e posebej priljubil zaradi lepe Caterine. Caterine, lepe in okretne kot angel na vrhu zvonika cerkve sv. Jurija. Caterine, ki je bila zgovorna kot burja po neurju, Caterine, ki je bila vroa kot poletje na skalah ob morju.

Mnogi pa so ob tem zlobno vrteli jezike, e da se Antonio sploh ni zaljubil v lepo Caterino, temve v njeno imetje. Zangrandovi so imeli najlepo hio ob piranskem notranjem pristaniu - ob mandrau. Zangrandovi so imeli tudi veliko solnih fondov, donosne vinograde, bogate oljne nasade.

Giovanni Antonio Tartini in Caterina Zangrando sta se z zakramentom svetega zakona zvezala 5. marca leta Gospodovega 1685. Caterini je bilo tedaj triindvajset let, Antoniu pa je e zvonil zadnji zvon pri estintridesetih. Prvi Caterinini sosedje - brata Pietro in Domenico Coloni - sta ob tem na ves glas razglaala po okolici:

»Do poroke je prilo iz dveh razlogov: oabni Florentinec se je navelial po pristaniih vlaiti se s plebejskimi ljubicami, omamila pa ga je tudi Caterinina dota.«

Pa to ni bilo tono. Antonio je bil tedaj e sam eden najvejih trgovcev s soljo v vsej Beneki republiki sploh. Imel je ve pod palcem kot vsa Zangradova druina. Res pa je bilo, da mu je bila Istra zaradi svojega venega sonca in odprtega duha ljudi od prvega obiska naprej nenavadno blizu. Caterina pa je vse to poosebljala, imela pa je e mnogo drugih sonnih lastnosti.


Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Moj ljubljeni Tartini je:
 Zelo priporočljiva
 67%Zelo priporocljiva: 67%Zelo priporocljiva: 67%
 Solidna
 21%Solidna: 21%Solidna: 21%
 Nekaj srednjega
 6%Nekaj srednjega: 6%Nekaj srednjega: 6%
 Še sprejemljiva
 3%Se sprejemljiva: 3%Se sprejemljiva: 3%
 Neužitna
 2%Neuzitna: 2%Neuzitna: 2%
Število glasov: 496