Ivan Sivec: Brodnikova oporoka 
Ivan Sivec: Brodnikova oporoka

Naslovnica knjige Brodnikova oporoka
Sivevo delo nam kae nov pogled na dobo pred dobrimi sto, sto petdesetimi leti, pa tudi novo razumevanje zgodovine. Prikaz Antona Akerca kot duhovnika in pesnika sledi zgodbi njegovega ivljenja. Slika ga taknega, kakren je bil v resnici - kot potenega in pokonnega moa, pripravljenega v vsakem trenutku na boj za narod, za slovenstvo, neomajnega v preprianjih in naelih, ne glede na posledice, ki so po navadi sledile.


BRODNIKOVI OPOROKI NA ROB

Veliko ljudi prihaja sem gor, v to nao malo vas z raztreenimi hiami pod obronki Stranika in Kopitnika nad Rimskimi Toplicami.

Bogve kaj jih priene sem v to samoto, pozabljeno od Boga in ljudi. Slabo obsijano od sonca, kjer v veernih urah velika drevesa mogonih gozdov meejo svoje grabeljive sence na samotne domaije, kot bi jih hotele pogoltniti in vsrkati vase. Kjer ob divjih jagah utihnejo ptice in se po zaraenih panikih in lazih v tihih jesenskih noeh plazita Trepetikel in Natek in preita na svoje rtve.

Kjer divje ivali in zveri prihajajo skoraj do hinih ognji, saj se ljudje tu gor e nismo nalezli tistega odvratnega mestnega smradu.

Prihajajo po isti poti (samo da je bil takrat ozek kolovoz), po kateri je tolikokrat tekel bosonogi Hruovarjev Tonek in ne samo on, e mnogi drugi pred njim. Toda samo on, Hruovarjev Tonek, je v svetu pustil peat, zaradi katerega ljudje radi poromajo do njegovega rojstnega hrama, pa naj bo to iz radovednosti ali poznavanja, spet drugi iejo na tem malem kosu slovenske zemlje navdih in energijo, ki izareva tod okoli. Nekaterim je pa veno, da lahko v nostalgiji stare kmeke domanosti predstavijo svoja dela pred obinstvom, ki nikoli ni tevilno, saj v Hruevarjevo (Akerevo) hio teko spravimo ve kot trideset du. Na taknih prireditvah ponavadi zavlada zelo intimen odnos med gostom in avditorijem, prepojene s preprosto domanostjo, kar bogati goste in obiskovalce. Prav tak,s spontano domanostjo in pozitivno energijo, je bil tudi literarni veer s pisateljem Ivanom Sivcem. Tistega hladnega zimskega veera na predveer Akerevega rojstnega dne, ko je hii na Hruevarjevem ogrevala stara kruna pe, se je pogovor z gospodom Sivcem po uradni predstavitvi njegovih del zavlekel pozno v no. Priznati moram, da je name naredil moan vtis, precej nezaupljivo pa sem se odzval na eljo predsednice Akerevega drutva Milene Suhodolan, ki je Sivcu predlagala, da bi napisal knjigo tudi o Akercu.

Ko sva si ob odhodu segla v roke, mi je iz suknjia povlekel zavitek, reko: To naj bo v spomin na nepozaben veer!« Prijetno me je preinilo pri dui in ko sem odprl zavitek, sem imel v rokah knjigo Planinska ro, o neizpeti ljubezni med Gregoriem in uiteljico Dragojilo Milekovo. Prebral sem jo e tisto no in se zjutraj brez spanca odpeljal v slubo. Pod prijetnim vtisom knjige in posvetila, ki ga je gospod Sivec zapisal v knjigo, sem se poutil kar malo krivega zaradi veernega nezaupanja, v glavi pa mi je pozvanjala misel: »Morda pa bo ...« Morda pa je v Akerevem prostoru vendarle e nekaj vreden. eprav bi ga radi desni in levi najraje odrinili od sebe, pa vendar je bil del obojih!

V pomladanski veer je zazvonil telefon. »No, pa to ni od muh!« em si dejal, ko sva se z gospodom Sivcem dogovorila za sestanek, na katerem sva si izmenjala poglede iz ivljenja mojega 'starega' strica. Sledilo je e nekaj sreanj, ki mi bodo ostala iva v spominu.

Ko je ez grebene Kopitnika zael veti jesenski veter, me je v nabiralniku akal sveenj gosto natipkanih strani z naslovom Brodnikova oporoka. Z zanimanjem sem prebral to novo Sivevo pisanje. V prvih poglavjih nam s tankoutno domiljijo nazorno naslika ivljenje takratnega slovenskega kmeta, socialni odnos med ljudmi, ki v dobi preuitkov, rent in dot, ni poznal ne prijateljskih ne sorodstvenih, kaj ele druinskih vezi.

Vendar pa je pisatelj Sivec trdno na pravo mesto postavil vlogo pesnikove tete Ajtke. Brez njenega posredovanja verjetno danes ne bi brali Balad in romanc, Jadranskih biserov, ne bi sliali pasmi zborov, ki zapojo tisto nao borbeno Mi vstajamo, Ljubezensko, Kaj bi te vpraal ali pa koroko ponarodelo Mutec Osojski. Verjetno ne bi bilo tistega trmastega edermaca (A. Akerca), ki je dvignil toliko prahu in zanetil neminljivi ogenj slovenske in slovanske narodne zavesti.

Ne glede na to, da sorodstvo teti Ajtki oita, da je druino pahnila v ubotvo, da je skoraj povzroila propad Akerevega rodu, torej nas, ki trmasto vztrajamo na tej senoeki samini, bom rekel: »Teta Ajtka, Hvala! Tudi ti bi si zasluila skromno gomilo na pokopaliu. A naredijo naj jo tisti, ki so se s tvojim bogastvom najbolj okoristili!«

Sivev prikaz tistega asa nam odpira nov pogled in novo razumevanje dobre pred dobrimi sto - sto petdesetimi leti. Prikazu Antona Akerca kot duhovnika in pesnika sledijo niti njegovega dejanskega ivljenja. Prikazuje nam ga taknega, kot je A. Akerc tudi bil. Potenega, pokonnega moa, pripravljen v vsakem trenutku na boj, za narod, za Slovenstvo. Neomajnega v svojih preprianjih in naelih, z katerimi je trdno tal, ne glede na posledice, ki so ponavadi sledile. Prikaz Akerca ne sledi samo njegovim literarnim delom, temve tudi Akerevemu zagrizenemu udejstvovanju povsod tam, kjer je lo za potrjevanja Slovenstva! Pa naj bo to v rovih velenjskega rudnika, iskanje literarnega navdiha na Gorikem ali pa preprosto egnanje slovenske kapelice - seveda z nekaterimi domiljijskimi vsadki, ki pa bi bili po mojem lahko isto resnini.

Mislim, da nam je pisatelj Sivec prikazala Hruevarjevega Tonka (A. Akerca) na zanimiv in realen nain. Izpod okrilja pesnikovega rnega plaa je priteklo na dan kar nekaj skrivnosti. Veliko skrivnosti pa v mranosti pesnikovega rnega plaa e ostaja in morda so prav te skrivnosti tiste sile, ki vleejo ljudi sem gor ...
Avgust Akerc, pesnikov praneak


/ iz vsebine /

Ivan Sivec

BRODNIKOVA OPOROKA

Balade in romance iz ivljenja najvejega slovenskega epika

Moja muza ni mehkuna
bledolina gospodina,
rnogorka je, partanka,
deva zdrava, ognjevita.

A. Akerc


I.
To so veraj zvonili, zvonili!
In pomikal se dolg je sprevod ...

Mnogi dozorijo pozno, mnogi nikoli, marsikdo pa veliko prezgodaj, e v najnenejih otrokih letih. Tako je bilo tudi s Hruovarjevim Tonkom, prvorojencem matere Agate Knez in oeta Antona Akerca. Niti dvanajst let mu e ni bilo, ko je e spoznal vso grozo ivljenja. Tik pred dvanajstim rojstnim dnem mu je umrla mati.

Bilo je ob boiu leta 1867. Tonkova mati je v gozdu nabirala suhljad za kurjavo in jo v snenem meteu nosila domov. Letina je bila tisto jesen slaba, drv za kurjavo je bilo premalo, lanih in prezeblih stanovalcev v borni domaiji na Senoetah pa veliko. Poleg tirih otrok - dva sta postala angelka e kmalu po rojstvu - so se v hii gnetli e gospodarjevi stari, gospodarjeva ovdovela sestra s petimi otroki, tri odrasle sestre, dva nezakonska otroka ... Agati se je pogosto zdelo, da je domaija v senoeki samoti veliko mravljie, v katerem kar naprej nekaj iejo, prosijo, zahtevajo.

»Mati, ali veste, kaj bo ez tirinajst dni?« se je Tonek nekega jutra strumno postavil pred Hruovarko. Preostali trije otroci, Miha, Janez in Liza, ki so v starejem bratu videli vzornika, so se stiskali za njim.

»Ne, tega res ne vem.«

Pomislila je, da bo ez dva tedna praznik Svetih treh kraljev, a na to Tonek, bistroumen fanti, ki se je v oli dobro uil in je vedno imel v glavi kako nenavadno misel, verjetno ni meril.

»No, vam bom pa jaz povedal,« je izjavil odlono kot odrasel lovek. V njegovem glasu je bilo utiti skorajda poduk. Mati Agata je e kmalu po poroki spoznala, da se Akerev rod precej razlikuje od drugih. Po eni strani je poten, odkrit, v besedah kratek in jasen, po drugi grav, robat, vasih neomajen, celo v svojo kodo.

»Rojstni dan! Devetega januarja bo moj rojstni dan! Dvanajsti!« se je izprsil Tonek, kakor da je pravkar odkril Ameriko.

»Pa res!« ga je mati poboala po kutravih rnih laseh, trleih kot jeeve bodice. e lasje so marsikaj povedali o Akerevem rodu.

»No, in?« se Tonek ni pustil odgnati.

»Ne vem ...« je neodlono zamrmrala mati. Tiste ase e ni bilo v navadi, da bi otroke za rojstni dan obdarovali. Odrasli so obhajali godove, to je dneve, ko so praznovali njihovi zavetniki, otroci pa e tega ne.

»Gospod uitelj Kokalj so nam povedali lepo zgodbo o tem, kako je neka gospodina vsako leto po dvanajstem rojstnem dnevu dobila ob godu, ki ga je praznovala prav na rojstni dan, od starev lepo darilo ...«

»Kaj res?« se je mati preseneeno zazrla v svojega prvorojenca, eprav je, bistroumna, kot je bila, pri prii ugotovila, kam meri. Stisnila ga je k sebi, mu poloila roko na visoko elo, kot bi mu hotela izmeriti temperaturo, se zagledala v njegove veno radovedne oi ter ga vpraala: »In kaj bi si ti elel za ... god ... no, za rojstni dan, e bi bili bogati?«

Spostovani obiskovalci! Ce to knjigo poznate, Vas vljudno vabimo, da jo ocenite. Glasujete tako, da kliknete na oceno, ki se Vam zdi najprimernejsa.
Knjiga Brodnikova oporoka je:
 Zelo priporočljiva
 74%Zelo priporocljiva: 74%Zelo priporocljiva: 74%
 Solidna
 15%Solidna: 15%Solidna: 15%
 Nekaj srednjega
 7%Nekaj srednjega: 7%Nekaj srednjega: 7%
 Še sprejemljiva
 1%Se sprejemljiva: 1%Se sprejemljiva: 1%
 Neužitna
 3%Neuzitna: 3%Neuzitna: 3%
Število glasov: 962